Ne, midva z ženo sva se spoznala v kmetijski zadrugi. Ona je pripeljala ječmen, jaz pa sem imel na traktorski prikolici sladkorno peso. To je bila ljubezen na prvi pogled. Pred tem sem spil štiri špricerje z rizlingom in me je malo napenjalo. Ona je stala pred mano v vrsti, jaz sem po nesreči rignil in v hodniku je "zadišalo" po vinu, že rahlo skisanemu. Hitro sem pogoltnil tisto, kar je prišlo previsoko in rahlo zardel, sem pač preprost kmečki poba.
Ona se je obrnila in med nama je preskočila iskrica. Seveda sem bil maligansko opogumljen in sem jo takoj povabil na bujto repo, ki je ostala še od prejšnjega dne (meni je najboljša če je pogreta od prejšnjega dne). Seveda je rekla da (sem imel glih nov klobuk) in odšla sva k meni. Jedla sva kar pod orehom pred našo domačijo. Mislim, da sem se ji prikupil s tem, da sem ji odsranil klopa, ki je padel z oreha (matr, kolk je klopov na orehu) in od takrat imam rad klope. Obujala sva spomine na dogodek v kmetijski zadrugi in se na ves glas smejala. Od smeha so ji po licih tekle solze in naredile čito potko pa prašnih in od zemlje umazanih licih, baje da je prej okopavala koruzo. No, tako se je začela najina srečna zveza. Aja, pa še to, po kosilu sva šla zapiti celoten izkupiček od ječmena in sladkorne pese, tako da nisem imel denarja za nove gume od traktorja in sem se vozil z zlizanimi še eno leto.
Zdaj sva srečno poročena, ona je srečna, jaz pa poročen. Itak se je zredila in ima več kil kot jaz (pa že jaz imam trimestno številko), ljubezen pa se je ohladila. Tudi klopov ne maram več.