Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Katje Šugman Stubbs:
"... Kot psihologinja ne verjamem v tezo, da otrok za zdravo odraščanje nujno potrebuje materinski in očetovski lik, ki morata (če se le da) biti biološka mati in biološki oče. V svoji psihološki praksi sem videla dovolj hudo disfunkcionalnih tradicionalnih družin, da vem, da so lahko posamezniki dobri ali slabi starši (ali večinoma nekaj vmes) ne glede na svojo spolno usmerjenost. Kvalitete, ki so potrebne za to, da je nekdo dober starš, nimajo nikakršne povezave s spolno usmerjenostjo. Hkrati pa veliko otrok tudi v Sloveniji odrašča v "netradicionalnih družinah" – tudi recimo v enostarševskih družinah, kjer nimajo obeh starševskih likov. Si bo kdo upal trditi, da so tudi ti otroci drugačni, slabše opremljeni za življenje?
/.../ Gotovo pa argument proti naši odločitvi ne more biti dejstvo, da so otroci, ki živijo v istospolnih zvezah, lahko večkrat žrtev posmeha ali celo medvrstniškega nasilja (bullying). Ta argument govori kvečjemu v prid takšnim posvojitvam. Prav je, da je družba soočena z raznolikimi družinami, in prav je, da se jih nauči sprejemati do te mere, da takšnih družin ne bo več dojemala kot nekaj nenavadnega in da otroci ne bodo žrtve stereotipnih predstav o tem, kaj je "prava družina". Če so bili še pred dobrimi 50 leti stigmatizirani otroci neporočenih mater ali otroci neporočenih staršev, o čem takem danes (upam, da kot večina) sploh več ne razmišljamo. Konec koncev je v Sloveniji zadnja leta več kot polovica otrok rojenih v zunajzakonskih zvezah. Pravna izenačitev otrok, rojenih v zakonski zvezi, in tistih, rojenih izven nje, (danes je to drugi odstavek 54. člena Ustave) je gotovo prispevala k temu. Tako mora pravo včasih narediti prvi korak k sprejemanju neke realnosti.
/.../ Nekateri zagovorniki koncepta tako imenovane tradicionalne zakonske zveze in družine menijo, da se bo tistim, ki živijo v takšnih zvezah in družinah, z našo odločitvijo nekaj vzelo ali da se bo s tem spremenil njihov status. To je res težko razumeti. Poročijo se lahko in živijo na tak način, kot jim ustreza, ne da bi jim kdo zapovedoval, kaj je v njihovem družinskem ali spolnem življenju prav in kaj ni. Če menijo, da je edino naravno in prav, da se poročiš s partnerjem nasprotnega spola, lahko to naredijo. Če menijo, da lahko psihološko zdrave otroke vzgojijo samo v tradicionalnih družinah, naj tako pač ravnajo. S tem, ko se enako omogoča tudi istospolnim parom, niso oni nič manj možje in žene in nič manj matere in očetje svojim otrokom.
Ponovno: ni prepričljivih znanstvenih dokazov, ki bi potrjevali, da je otrokom v družinah istospolnih staršev slabše. Tako ocenjujem, da je borba za tradicionalne družine bolj v domeni osebnih prepričanj in predsodkov ljudi, ki svoja prepričanja jemljejo za dejstva, nekritično verjamejo, da je prav samo to, v kar sami verjamejo, ter pokroviteljsko menijo, da vedo celo, kaj je prav za druge. Samo dejstvo, da živijo na način, ki je bolj pogost, jim nikakor ne daje pravice, da drugim vsiljujejo svoja prepričanja. Pravo se tudi ne more ozirati na to, da se morda čutijo ogrožene, ogorčene ali prizadete samo zato, ker lahko obstajajo drugačne zakonske zveze in drugačne družine, kot je njihova. S temi občutki se bodo pač morali soočiti sami.
Sklepno
Naša odločitev ničesar ne odvzema tistim, ki že živijo v zakonskih zvezah ali v družinah. Edino, kar stori, je, da razširja ta pojma tako, da vključuje. Še bolje rečeno – ne izključuje več tistih, ki si prav tako želijo živeti v zakonski zvezi in posvojiti otroka, pa jim je bilo to do zdaj onemogočeno zaradi osebne okoliščine. Naj zaključim s parafraziranjem besed enega od ustavnih sodnikov, ki najlepše povedo, kako glede teh vprašanj čutim tudi sama, kot človek: Kdo sem jaz, da bom drugim odrekala pravice, ki jih sama lahko uživam?"
dr. Katja Šugman Stubbs, l.r.
Sodnica
