U bistvu nam UDBA vlada še danes.
Nagnusno! UDBA je v času komunizma pokradla kar med 6 in 10 tisoč otrok!
UDBA, slika je simbolna
V času komunizma smo živeli v najbolj diktatorski in surovi državi.
Živeli smo v eni izmed najbolj tiranskih držav Evrope. Leta 1986 je bilo zaprtih od 1.100 do 1.300 političnih zapornikov. Večina zaradi tako imenovanih “verbalnih deliktov”. To je “več političnih zapornikov kot v Češkoslovaški, Madžarski in Poljski skupaj”.
Naj se sliši še tako lepo, kako so nas v šoli “pitali” z neumnostmi o Jugoslaviji, kako smo slišali zgodbe, kako je bilo lepo, mirno, kako smo se razumeli, kako je bilo denarja vedno dovolj. A to so bile le pravljice, s katerimi so prali naše možgane številni komunisti. In temu še danes nekateri verjamejo.
A nekatere poteze vročekrvnih morilcev, ki so jim rekli komunisti, še danes odmevajo. Jugoslovanska UDBA (uprava državne bezbednosti) ali po Slovensko Služba državne varnosti, ki je bila tajna policija po vzoru NKVD v Sovjetski zvezi ali Gestapa v Nemčiji, in tretji steber oblasti v Jugoslaviji dokazuje, da smo v bistvu živeli v diktatorski državi. Po končani vojni se leta 1946 formira UDBA, ki se deli na civilni del UDBA in vojaško obveščevalno službo imenovano KOS. Njene naloge so bile uničevanje notranjega sovražnika, prepoznavanje politično nekorektnih elementov in sankcioniranje le teh. Naloge so tudi obsegale nadzorovanje politične emigracije v tujini. V Jugoslaviji jim je zakon dajal skoraj neomejene pristojnosti, v tujini pa so delovali ilegalno. V tujini so opravili niz umorov, izsiljevanj in ugrabitev. Šele po razpadu Jugoslavije pa so prišle na plano tudi druge aktivnosti, s katerimi se je ta služba ukvarjala.
Tako smo državljani najprej izvedeli, da UDBA svoje delovanje v tujini financira predvsem z tihotapljenjem cigaret in alkohola preko Italije, tihotapljenjem heroina in kokaina iz Afganistana in distribucijo le tega, šele nekje leta 1999 pa smo izvedeli za še en zločin, ki ga je ta tajna policija počela v imenu komunistične partije Jugoslavije in posledično tudi komunistične partije Slovenije.
Tako bi naj Udba v sodelovanju z predstavniki oblasti, s centri za socialno delo in osebjem v porodnišnicah ukradla kar
med 6 in 10 tisoč otrok!! Vedno je šlo za isto zgodbo. Kupcem so povedali, da je mati 16 letna študentka, ki je zanosila, vendar si otroka ne želi, zato ga želi prodati. Z denarjem si bi poplačala študij ali izboljšala status. Resnica je seveda bila drugačna. Otroke so ukradli neposredno po rojstvu, staršem pa so trdili, da je bil otrok mrtvorojen. Predstavljajte si okrutnost državnega aparata, ki je sposoben take podlosti.
Tragično zgodbo s srečnim koncem je predstavil aktivist
Marko Ivić. Pred pol leta ga je poklical 36-letni
Zoran Djukić, ki je bil rojen v Kopru. Djukić, žrtev krute preprodaje novorojenčkov, je postal sumničav zaradi okoliščin, saj ni imel nobenih podobnosti s svojimi krušnimi starši. Edina sled do resnice je bila zapestnica iz stare koprske porodnišnice. Marko Ivić opisuje reakcije Zorana in njegove prave mame.
“Takrat sem na njegovi zapestnici opazil, da je napisano ime Saša. Ne Zoran, temveč Saša. Na zapestnici sta napisana tudi številka in ime bolnišnice,” je povedal Ivić. Z nekaj brskanja in veliko sreče je prišel do kartona iz leta 1983, na katerem je bilo ime matere. Po poročanju
Siola jo je pred nekaj dnevi poklical na Hrvaško, kjer zdaj stanuje, in ji sporočil, da je njen sin živ – ni mogla verjeti.
Šokira tudi zgodba iz Prištine.
“Konec avgusta 1986 je družina prišla v Prištino. Starši so šli naravnost v porodnišnico, kjer so bili pravzaprav le slabih pet minut. Le toliko, kolikor je bilo potrebno, da so otroka, zavitega kar v bolniško odejo, odnesli iz bolnišnice. V tem konkretnem primeru so dojenčka brez dokumentov odpeljali v Slovenijo, v Ljubljano, kjer so naredili lažne dokumente, na katerih je pisalo, da se je ta deklica rodila v Ljubljani, ne v Prištini,”
Ker gre za resnično podel in brezsrčen zločin, ki pokaže vso podlost komunistične partije in ideologije, kateri so Jugoslovanski komunisti slepo sledili vse do svojega bridkega konca.
