d7200 in sigma150-600 + SkyGuider pro sledenje 15x60sekund
Orionova meglica
- Ustvarjalec teme stilo
- Začetni datum
Barve niso spreminjane, razen malo saturacije. S trackerjem sem naredil samo te tri slike ki so v temu podforumu. Žal nisem ob pravi luni in vremenu imel časa za to. Za eno fotko da vse postavim umerim in pofotkam porabim tudi do dve uri ... predvsem bi rabil mnogo boljšši stativ.
Ni problema, to je moja fotka s Triglava. Tu si že dovolj visoko da vidiš ukrivljenost zemlje.
Hvala, to je narejeno s fotoapratom in teleobjektivom. Mnoga nebesna telesa so zelo velika, težava je samo da naše oči ne zaznajo dovolj svetlobe. S fotoaparatom pa je to povsem izvedljivo. Še bolje pa gre seveda z namenskimi astrokamerami. Priloženo sliko sem snel z interneta in prikazuje primerjavo velikosti Oriona in lune ...
Vse pohvale za fotografije. Jaz bi samo vprašal kako je to tehnično zloženo skupaj? V prvi objavi piše 15x60 sekund. Torej dobil si 15 slik in jih potem v programu postavil eno na drugo ali kako? Hvala
Fotič je postavljen na motoriziran stativ ki sledi gibanju zvezd oz. premika objektiv v nasprotno smer vrtenja zemlje. Na ta način se, gledano skozi okular, zvezde ustavijo na nebu.
Spodaj sem sestavil približno simulacijo - prva z leve je to, kar vidim skozi objektiv. Srednja slika je ena fotografija z osvetlitvijo okoli ene minute. Nekaj malega se že vidi, galaksija že kaže svoj sijaj. Za končno sliko naredim 60 fotografij po 60 sekund. Te fotografije potem poravnam in "spojim" v eno fotografijo z izrednim dinamičnim razponom iz katere nastane potem desna, končna fotografija spiralne galaksije m101. Po angleško temu rečejo exposure stacking. Za to uporabljam namenski software za astrofotografijo Pixinsight. Krajše osvetlitve se dela ker enourna osvetlitev je praktično nemogoče izvedljiva zaradi (ne)natančnosti opreme, svetlobne onesnaženosti neba in tudi sam dslr aparat ni narejen za tako dolge osvetlitve. Senzor se pregreje in ustvari veliko šuma. Zato obstajajo namenske kamere z aktivnim hlajenjem tipala.
Spodaj sem sestavil približno simulacijo - prva z leve je to, kar vidim skozi objektiv. Srednja slika je ena fotografija z osvetlitvijo okoli ene minute. Nekaj malega se že vidi, galaksija že kaže svoj sijaj. Za končno sliko naredim 60 fotografij po 60 sekund. Te fotografije potem poravnam in "spojim" v eno fotografijo z izrednim dinamičnim razponom iz katere nastane potem desna, končna fotografija spiralne galaksije m101. Po angleško temu rečejo exposure stacking. Za to uporabljam namenski software za astrofotografijo Pixinsight. Krajše osvetlitve se dela ker enourna osvetlitev je praktično nemogoče izvedljiva zaradi (ne)natančnosti opreme, svetlobne onesnaženosti neba in tudi sam dslr aparat ni narejen za tako dolge osvetlitve. Senzor se pregreje in ustvari veliko šuma. Zato obstajajo namenske kamere z aktivnim hlajenjem tipala.
Podobne teme
