Citat:
Stopnice v višje nadstropje
Na poti iz Benetk, 08.01.2017
Oktobra v Söldnu, ko je objavila svoje slovo od smučanja in si zaželela to storiti letos na tekmi Zlate Lisice v Mariboru, je Tina Maze za trenutek izgledala drugačna. Spremenjena je bila, zelo sproščena in zadovoljna... Občutek sem dobil, da je bil njen smučarski krč v njenem odnosu do javnosti posledica izjemne koncentracije in močne želje po uspehu. Ob vsem, kar je sledilo, je to upanje skalila in tudi ob svojem dokončnem slovesu uprizorila tragikomedijo v nekaj dejanjih. No, v tej žajfnici je imela še odlične statiste in igralce stranskih vlog. Moje novinarske kolege, politike in tudi nekaj navijačev, ki morda nikdar ne bodo spregledali, da jih je ves čas, pa tudi zadnji večer na mrzlem mariborskem trgu pravzaprav vlekla za nos.
Te dni sem v Sloveniji in v soboto nisem šel pod Pohorje. Imel sem opravke v Benetkah. V kiosku blizu mostu Accademia ob kanalu Grande sem dopoldne kupil običajno italijansko čtivo, roza časopis Gazzetta dello Sport. Na strani 29 se je zgoraj desno smejala Tina Maze. Italijanski športni bibliji je napisala kolumno ob svojem slovesu. Navrgla je nekaj statistike, opisala svoje začetke na Pohorju, se poklonila svoji najljubši disciplini, ki ostaja veleslalom... Spominjala se je posebnih trenutkov, ki jih odnaša s seboj v novo življenje, opazovala je smučanje Sonje Nef, Alberta Tombe in Deborah Compagnoni. Spremenila jo je ekipa aMaze, spomnila je, da ima Italija posebno mesto v njenem življenju, kjer je izpostavila trenerje, izpustila pa Andreo Massija, dodala, da živi v Gorici in še ne ve, kaj bo počela v prihodnje, čeprav je končala pedagoško fakulteto in je zelo rada v družbi otrok. Spomnila se je tudi svojih sodobnic, predvsem Lare Gut in Anne Fenninger, s katerima se je v beli karavani zbližala, pred koncem ni mogla mimo svoje glasbe in teksta Franka Sinatre v njegovi pesmi My way...
Več ali manj preprosta, osebna in berljiva izpoved smučarke, ki se, skoraj dve leti po koncu svoje kariere še simbolično poslavlja od poklicnega smučanja. Izpostaviti moram enega zadnjih stavkov njene kolumne. "Odhajam brez nostalgije, ne želim, da bi bila to le še ena tekma, tekma za pozdrav in slovo, tudi na tej tekmi želim zmagati." Preostanek dneva sem posvetil Benetkam, Markovemu trgu, cerkvi svetega Štefana, dobremu kosilu z njoki in furlanskim narezkom nedaleč od gledališča La Fenice, popoldne pa še espressu s pogledom na zahajajoče sonce ob kanalu Grande z ožarjeno kupolo cerkve Santa Maria della Salute. Šele pozno popoldne, s kratkim postankom v Gorici, sem prišel nazaj v Ljubljano. Na tekmo, kjer je nastopila tudi Tina Maze, me je spomnil šele TV dnevnik slovenske javne televizije. In osuplo sem zrl v ekran. Tina Maze je nekaj sekund res smučala, vse ostalo pa je bil nek slabo premišljen in zlagan plagiat ideje, ki sta jo pred skoraj tridesetimi leti v Saalbachu uprizorila Bojan Križaj in Tone Vogrinec. Toliko za zdaj o Tini Maze, ki me je s svojim pisanjem v Gazzeti dello Sport skupaj s še kakšim milijonom Italijanov, ki berejo ta časopis, prelisičila. Preprosto rečeno, zlagala se nam je.
Ostal sem pred televizijo in program spremljal naprej. Vsaj pol ducata prispevkov je bilo v tej informativni uri še namenjeno Tini Maze in njenemu zapoznelemu smučarskemu slovesu. Dlje, ko sem poslušal vznesenost in navdušenje mojih kolegov, bolj sem bil zgrožen in ogorčen. Ogorčen nad tem, kaj je moč narediti iz tega, meni tako ljubega poklica... Edini, ki je v vsej tej poplavi pocukranega priklanjanja in sluzavega zahvaljevanja ohranil dostojno poklicno distanco do Tine Maze je bil v komentarju Urban Laurenčič. Jasen, dostojen, tudi kanček kritičen. Nenazadnje v pokoj ni odšla alfa in omega alpskega smučanja. Ingemar Stenmark je v svetovnem pokalu zmagal na 86 tekmah in to v času, ko je bilo tekem in disciplin mnogo manj, kot jih je zdaj. Lindsey Vonn ima že več kot 70 zmag v svetovnem pokalu in še vedno smuča. Tina Maze jih je osvojila 26. Med njo in res največjimi torej ostaja še veliko prostora. Smučala je dobro, o tem ni nobenega dvoma, a takšnih in boljših, kot je bila Tina Maze, je bilo v smučarskem svetu še nekaj, natančno 13 dam in 11 moških. Potem imamo še olimpijske igre in svetovna prvenstva, tudi tu so bili nekateri še bolj uspešni od Črnjanke. Ne spomnim se, da bi se kdo izmed njih poslavljal od poklicne kariere s toliko pompa in zamer, prepirov s smučarsko zvezo ter celo s tožbo na mednarodnem sodišču v Lozani, kot je to počela Tina Maze.
Svoj značaj in pravi obraz je pokazala tudi zadnji večer svoje kariere, ko so ji v Mariboru posvetili več kot uro dolg javni večer s koncertom in televizijskim prenosom na prvem programu javne televizije. Začelo se je obetavno, potem pa zbledelo v prireditvi brez koncepta, z nekaj petja, skečev, v katerih sem celo nastopal ter petnajstimi minutami Tine Maze, ki je kmalu izginila in šov, karšen koli je že bil, prepustila tem, ki so si še zadnjič v belem cirkusu želeli na tem odru gledati predvsem njo. Kako se je sredi te zmede na odru v modri jakni znašel še Miro Cerar, ki mimogrede vodi slovensko vlado, pa mi ostaja še večja uganka. Imajo ti ljudje sploh svetovalce, vedo, kaj je primerno za predsednika vlade in kaj ne? Morda se je to komu zdelo prikupno in spontano, a bilo ni nič drugega, kot bedasto. Politiki za odlične športnike priredijo sprejeme, jim morda podarijo odlikovanja, nikakor pa se s praznimi frazami ne smešijo na odru ljudskega slavja s katastrofalnim scenarijem. In skoraj ves čas brez glavne igralke na odru. In brez vseh ostalih igralk in igralcev te bele karavane, ki je bila ta večer vsa zbrana v Mariboru. Še enkrat se je Tina Maze obnašala tako, kot da bi imela naslednji dan še eno resno smučarsko tekmo, na kateri želi zmagati. In ne kot upokojena smučarka, ki bo prvo vožnjo nedeljskega slaloma zlahka tudi prespala, to zadnjo noč s svojimi zvestimi navijači, ki so ves večer zmrzovali na mariborskem trgu, pa bi se seveda spodobilo v večjem delu deliti z njimi.
Izkušnje v športnem novinarstvu mi pravijo, da športniki ostanejo v spominu ljudi mnogo bolj zaradi svoje osebnosti, kot pa zaradi svojih športnih dosežkov. Ti ostanejo v leksikonih, no, zdaj ne več, zdaj so zbrani le še na inernetu in v različnih statistikah. Najbolj in najlepše se spominjamo teh, ki so (bili) predvsem osebnosti. A da so to postali, so v življenju naredili veliko izjemnega; z ostalimi dejanji so zasenčili svoje statistične športne dosežke. In predvsem ti so v življenju, ne da bi za to potrebovali piarovske tekste v dnevnem časopisju, stopili v višje nadstropje. Tina Maze te stopnice še vedno išče.
