Ja, priznam pri prejšnjih zvezah in "zvezah" je blo tko ja. Čim mi kej ni bilo prav, ampak res samo malenkost, sem kuhala mulo in se bolj delala užaljeno kot pa da bi bila zares, da je tip potem skakal okoli mene in se trudil, jaz sem pa kao dobila neko kvazi potrdilo; Glej saj me ima rad, ker se tako trudi popravit napako -v resnici sem bila pa jaz tista lisica, ki je zanalašč zamerila, da je opazovala kako bo tip reagiral. Kaj sem imela od tega, mi še danes ni jasno.
Vem pa, da je bilo tako obnašanje skrajno otročje in če me tip ne bi imel preveč rad, bi me lahko v tistem momentu od*jebal in odšel. Pa ni, ker je revež mislil, da je res kaj narobe rekel, meni je pa samo prijala pozornost. Še enkrat;
.
Zdej ko sem s tipom, s katerim mava res vse razčiščeno od A do Ž, se obnašam popolnoma drugače. Ne delam se užaljene, če vem da se zafrkava, ker se hočem imeti lepo in se smejat, ne pa delat neke užaljene smrkljice.
Če mi slučajno v trenutku kaj ne zapaše, morda samo kakšna besedica ki me zmoti (da ni ravno v kontekstu sicer harmoničnega stavka) mu to tudi povem na lep in prijazen način, in potem mi on razloži, kaj je dejansko mislil. In tukaj se potrdi dejstvo, da si ženske res preveč na hitro vse napačno prevedemo.