Po skoraj dveh desetletjih izogibanja Indiji (vmes sem prepotoval večji del JV Azije) je prišel čas, ko izgovori niso več zalegli in zato sva naredila plan, kako bova "osvojila" še to, eno zadnjih sivih con na najinem zemljevidu JV Azije.
Iz izkušenj prijateljev, znancev in raznih forumašev sva ugotovila, da je ta dežela prevelika, da bi najpomembnejše kraje lahko obiskala in raziskala v enem samem obisku: večmesečni dopust ni opcija in prav tako ne nekajtedensko "letanje" od ene znamenitosti do druge. Odločila sva se torej, da bova (če bo vse po sreči, seveda) to deželo obiskala kakih 4 do 5 krat, po 2 do 3 tedne vsakič.
Ker sva vedela, da je za popotnike Indija težka, težja, kot katerakoli druga dežela, ki sva jih na tem področju že obiskala, sva se odločila, da začneva z najlažjim delom in to je jugo zahodni del Indije, od Mumbaja (bivši Bombaj) proti jugu, do mesta Kochi v državi Kerala (države Maharaštra, Goa, Karnataka in Kerala). Žal, ali pa na srečo, se stvar ni izšla po planih, ker nisva uspela priti tako daleč na jug. Zakaj? Zato, ker nisva upoštevala, da je za take daljše poti z vlaki karte potrebno rezervirat najmanj mesec vnaprej, čakanje (brez velike možnosti na uspeh) na železniških postajah, kjer le kak dan pred odhodom vlaka objavijo še dodatne turistične kvote pa tudi ni imelo smisla, ker bi potem imela problem priti nazaj in bi v najslabšem primeru lahko celo zamudila let nazaj v Evropo.
Skratka, odločila sva se, da greva v Indijo za malo manj kot tri tedne, da letiva iz Brnika preko Dunaja im Mumbaja v Dabolim (za oktober ta varianta stane okrog 800 EUR), nato pa počasi iz kraja v kraj proti jugu.
Preden začnem s fotkami naj še poudarim, da je bil strah pred Indijo pretiran (saj se ne razlikuje mnogo od Sri Lanke), da je ljudi res veliko, da so v svoji želji po zaslužku malce bolj agresivni kot drugje in sem jih zato skoraj vsak dan po malem preklinjal (primer: z najetim motorjem se ravno razparkiravam in ravno ko ga hočem razjahat se mi približa domačin in me sprašuje, če potrebujem motor!).
Se pa po drugi strani ta del Indije, ki seveda ni tipična Indija, saj je pretežno katoliški in ne najrevnejši, odkupi s prelepimi plažami, sončnimi zahodi, neokrnjeno naravo in predvsem z odlično hrano: do sedaj mi je bila daleč najljubša Tajska kuhinja, sedaj pa trdim, da je najboljša prav Indijska. V vsem času tam mesa, razen kake ribe, nisem niti poskusil, saj k masalam, karijem ter rotiju, čapatiju in naanu enostavno ni "pasal". Hrana je bila res odlična in zelo poceni! Seveda pa sva jedla izključno tam, kjer jedo tudi domačin, pa ne zaradi cene, ampak zato, ker je tam (kot kjerkoli po JV Aziji) hrana pač najboljša in najbolj sveža. In preizkusila sva skoraj vse, kar je bilo na menijih, tudi sveže sadne sokove, pripravljene iz eksotičnega, domačega sadja.
Ker so prav vsi s katerimi sem se pogovarjal o Indiji, vsaj enkrat imeli težave s prebavo (ali celo kaj hujšega) sem seveda vsak dan čakal, kdaj se bo to zgodilo tudi meni, pa se ni zgodilo, celo nasprotno, tako dobrega občutka v želodcu, kot po uživanju za naše razmere neverjetno pekoče hrane, še nisem imel, niti na Tajskem ne.
Ko sem bil tam, je bilo včasih prav naporno, vendar pa ko sedaj gledam nazaj, bi se takoj vrnil. In zato že za oktober planiram vrnitev, tokrat let do Kochija (Kerala) in nato popotniško proti jugu in vzhodu, do države Tamil Nadu.
Cena: ceno povratne vozovnice sem že navedel, življenje tam pa, skupaj s stroški najema ne ravno najcenejših sob, stroši prevozov med kraji (ponavadi lokalni busi), hrano, pijačo, najem motorja, itd, ne stane več 100 EUR na teden. Če bi živel le v enem kraju, pa bi za hrano in bivališče na teden porabil le okrog 50 EUR (seveda to velja le če se stroški najema sobe razdelijo na dve osebi).
Nekaj fotk pa je objavljenih v naslednjih postih.
Iz izkušenj prijateljev, znancev in raznih forumašev sva ugotovila, da je ta dežela prevelika, da bi najpomembnejše kraje lahko obiskala in raziskala v enem samem obisku: večmesečni dopust ni opcija in prav tako ne nekajtedensko "letanje" od ene znamenitosti do druge. Odločila sva se torej, da bova (če bo vse po sreči, seveda) to deželo obiskala kakih 4 do 5 krat, po 2 do 3 tedne vsakič.
Ker sva vedela, da je za popotnike Indija težka, težja, kot katerakoli druga dežela, ki sva jih na tem področju že obiskala, sva se odločila, da začneva z najlažjim delom in to je jugo zahodni del Indije, od Mumbaja (bivši Bombaj) proti jugu, do mesta Kochi v državi Kerala (države Maharaštra, Goa, Karnataka in Kerala). Žal, ali pa na srečo, se stvar ni izšla po planih, ker nisva uspela priti tako daleč na jug. Zakaj? Zato, ker nisva upoštevala, da je za take daljše poti z vlaki karte potrebno rezervirat najmanj mesec vnaprej, čakanje (brez velike možnosti na uspeh) na železniških postajah, kjer le kak dan pred odhodom vlaka objavijo še dodatne turistične kvote pa tudi ni imelo smisla, ker bi potem imela problem priti nazaj in bi v najslabšem primeru lahko celo zamudila let nazaj v Evropo.
Skratka, odločila sva se, da greva v Indijo za malo manj kot tri tedne, da letiva iz Brnika preko Dunaja im Mumbaja v Dabolim (za oktober ta varianta stane okrog 800 EUR), nato pa počasi iz kraja v kraj proti jugu.
Preden začnem s fotkami naj še poudarim, da je bil strah pred Indijo pretiran (saj se ne razlikuje mnogo od Sri Lanke), da je ljudi res veliko, da so v svoji želji po zaslužku malce bolj agresivni kot drugje in sem jih zato skoraj vsak dan po malem preklinjal (primer: z najetim motorjem se ravno razparkiravam in ravno ko ga hočem razjahat se mi približa domačin in me sprašuje, če potrebujem motor!).
Se pa po drugi strani ta del Indije, ki seveda ni tipična Indija, saj je pretežno katoliški in ne najrevnejši, odkupi s prelepimi plažami, sončnimi zahodi, neokrnjeno naravo in predvsem z odlično hrano: do sedaj mi je bila daleč najljubša Tajska kuhinja, sedaj pa trdim, da je najboljša prav Indijska. V vsem času tam mesa, razen kake ribe, nisem niti poskusil, saj k masalam, karijem ter rotiju, čapatiju in naanu enostavno ni "pasal". Hrana je bila res odlična in zelo poceni! Seveda pa sva jedla izključno tam, kjer jedo tudi domačin, pa ne zaradi cene, ampak zato, ker je tam (kot kjerkoli po JV Aziji) hrana pač najboljša in najbolj sveža. In preizkusila sva skoraj vse, kar je bilo na menijih, tudi sveže sadne sokove, pripravljene iz eksotičnega, domačega sadja.
Ker so prav vsi s katerimi sem se pogovarjal o Indiji, vsaj enkrat imeli težave s prebavo (ali celo kaj hujšega) sem seveda vsak dan čakal, kdaj se bo to zgodilo tudi meni, pa se ni zgodilo, celo nasprotno, tako dobrega občutka v želodcu, kot po uživanju za naše razmere neverjetno pekoče hrane, še nisem imel, niti na Tajskem ne.
Ko sem bil tam, je bilo včasih prav naporno, vendar pa ko sedaj gledam nazaj, bi se takoj vrnil. In zato že za oktober planiram vrnitev, tokrat let do Kochija (Kerala) in nato popotniško proti jugu in vzhodu, do države Tamil Nadu.
Cena: ceno povratne vozovnice sem že navedel, življenje tam pa, skupaj s stroški najema ne ravno najcenejših sob, stroši prevozov med kraji (ponavadi lokalni busi), hrano, pijačo, najem motorja, itd, ne stane več 100 EUR na teden. Če bi živel le v enem kraju, pa bi za hrano in bivališče na teden porabil le okrog 50 EUR (seveda to velja le če se stroški najema sobe razdelijo na dve osebi).
Nekaj fotk pa je objavljenih v naslednjih postih.
Nazadnje urejeno: