Nevarna kultura pogajalcev V pogajanja o meji je hrvaška stran, drugače kot slovenska, ki se še vedno uči, vstopila z že izgrajeno in preskušeno metodologijo pridobivanja tujih ozemelj, staro 70 let, ki se je že izšla v krvave pokole preteklih vojn. Po uspelem atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra v Marseillu, oktobra 1934, ki ga zgodovinarji pripisujejo tedanji ekstremni hrvaški emigraciji, je vrenje nezadovoljstva med narodi Kraljevine Jugoslavije dobilo nov zalet, ki se je krvavo sproščal med II. Svetovno vojno. Zadnji poskusi, da se na politični ravni zaustavi drvenje vlaka mednacionalnega razdora navzdol, so bili ob volitvah leta 1938 v tedanjo skupščino, ko so se pod vodstvom hrvaškega politika (dr. Vlatko Maček) združili tako Mačkovi Hrvati, kot tudi opozicijski Srbi in celo jugoslovanski nacionalisti in z dobljenim milijonom glasov preprečili nadaljevanje oblasti Stojadinovičevi vladi. Nova vlada (feb. 1939) Dragiše Cvetkoviča, je bila zato prisiljena pod prvo točko svojega programa postaviti sporazum s Hrvati, katerih nesporni predstavnik je bil Maček. Temu pa Srbi iz njegove volilne koalicije niso dali soglasja, da bi se pogajal tudi v njihovem imenu. Maček se je vseeno počutil dovolj močnega, da lahko spregleda temelje sporazuma z volilnimi zavezniki in se je v pogajanja z vlado podal sam in v avgustu leta 1939 z njo tudi sklenil sporazum. Ta sporazum je, tik pred začetkom druge svetovne vojne, postavljal nova načela državne ureditve. Opuščeno je bilo unitarno načelo in upravno teritorialno razdelitev države, priznani trije konstituitivni narodi, slovenski, srbski in hrvatski, centralizem je zamenjala (ciljna) federacija in ohranjeno skupno ime Jugoslavija. Na podlagi sporazuma Cvetkoviæ – Maček je bila iz posameznih dotedanjih teritorialnih banovin oblikovana nacionalna banovina Hrvaška. Določeni resorji, kot so vojska, zunanje zadeve, promet, trgovina in pošta so ostali v pristojnosti osrednje vlade medtem ko so pristojnosti za ostala področja bile prenesene na banovino Hrvaško. Sporazum je tako uredil le hrvaško narodno vprašanje, medtem, ko je slovensko pa tudi srbsko narodno vprašanje še naprej ostalo nerešeno (!) in naj bi se ga lotili enkrat kasneje. Maček je na podlagi sporazuma vstopil v vlado. Sporazum je bil slabo sprejet zlasti v tistih krogih, ki jim je bila blizu ideja integralnega jugoslovanstva. Ta ideja tudi med Slovenci ni bila brez odmeva, četudi jo je centralizem in režim diktature dokaj kompromitiral. Njeni pristaši so opozarjali na razmah nacionalizma, zlasti na Hrvaškem, ki ga je omogočil sporazum. To ni šlo neopaženo mimo Srbov, kar vse je poglabljalo nezaupanje in kopalo prepad, v katerega so kasneje eni in drugi metali žrtvovana trupla. Medtem, ko je sporazum le ponujal svoje negativne potenciale, jih je pa njegovo izvajanje uspešno uresničevalo. V tem uresničevanju so Hrvatje kovali svojo sprenevedavo in verolomno kulturo pogajanj o ozemljih, ki jo spretno prakticirajo tudi sedaj ob pogajanjih o meji s Slovenijo. Meje novoustanovljene Banovine Hrvaške niso potekale le na podlagi enega (npr. etničnega, kot je določal sporazum) načela, pač pa na podlagi vsakega načela, ki se je Hrvatom v teh pogajanjih zdelo koristno in uporabno za njihove ozemeljske težnje. Tako so hrvatje izven nekdanje primorske in savske banovine, ki sta celi prešli v banovino Hrvaško, zahtevali zase vsak okraj, kjer so bili Hrvatje v večini, obenem pa iz teh dveh banovin niso dovolili izločiti nobenega okraja, kjer so bili v večini Srbi. Tako je kar 850.000 Srbov prešlo v meje novoustanovljene banovine Hrvaške, kot potencial kasnejših krvavih etničnih čiščenj. Pri priključevanju okrajev z večinsko nehrvaško etnično sestavo, so se Hrvatje sklicevali na zgodovinske meje in zahtevali upoštevanje tega načela. Povsem drugače pa so ravnali v primeru Dubrovnika, ki nikoli poprej ni bil hrvaški in je gravitiral k srbskim območjem. Ko so dobili vse, kar so lahko, po etničnem načelu in tudi nekatere povsem srbske okraje po zgodovinskem načelu, so Dubrovnik in druga mesta zahtevali zase kot svoj življenjski prostor in prisegali le še na to načelo, dokler niso dobili vsega, kar so zahtevali. Kako znano se to bere, mar ne? Za zaključek in povrh vsega, so se še nenehno predstavljali kot žrtve, ki drugim odstopajo svoja ozemlja in poudarjali, da se njihove dejanske zahteva ne nehajo pri dobljenem, pač pa gredo še dlje in so kot hrvaške prikazovali tudi Banat in severno Bačko, prav tako pa tudi bosanske muslimane. Na pridobljenih ozemljih so z nasilno etnično prevzgojo začeli že v Jugoslaviji, z začetkom druge svetovne vojne in ustanovitvijo ustaške NDH, jim pa tudi to ni bilo več dovolj. Ob koncu vojne so doživeli tragično maščevanje. Ves zločinski ples druge svetovne vojne se je nato samo ponovil ob razpadu druge Jugoslavije. Upravičeno se lahko vprašamo ali smo se sedaj Slovenci srečali z neko neverodostojno kulturo pogajanj o ozemljih, ki računa, da bo ob neki naslednji vojni obračunala tudi s nami? Politikom ene in druge strani, ki so plačani za reševanje problemov, pa jih kot kaže slovensko hrvaška mejna zgodba le ustvarjajo, pa vprašanje ali vedo, kje je meja zdravega razuma, ki še preprečuje, da sporne meje nekega dne ne bodo več niti naše, niti njihove, pač pa od nekoga tretjega? Dopolnilo: Omenjeno zgodovinsko načelo, na katerega so se Hrvatje sklicevali pri pridobivanju povsem srbskih okrajev, je bilo načelo meja avstroogrske monarhije, ne pa morda načelo meja kake prešnje hrvaške države, ki je pred ustaško NDH nikoli ni bilo In še: Po istem zgodovinskem načelu bi mi takrat in zdaj lahko zase zahtevali vsaj Istro in nekaj otokov, vendar je bilo reševanje slovenskega narodnega vprašanja enako kot srbskega takrat zaradi nasilnih in ultimativnih nastopov Hrvatov (Mačka), potisnjeno na stranski tir za neko "svetlo" prihodnost. Tako so Hrvati že zdavnaj natrenirali igrico pridobivanja tujih ozemelj in ustvarjanje lastne države iz nič, medtem ko smo mi po zaslugi nesposobnih politikov šli ravno v obratni smeri: proti nič. Zato: Dokler bodo naši vrli poltiki blebetali o prejudiciranju in o izjavah, da ne gre za prejudiciranje, je čisto jasno, da nas bodo hrvati spet na suho nategnili. Njim gre le za evropski žegn na njihovo okupacijo polovice piranskega zaliva in s tem priznanje s strani EU, da je polovica zaliva res spornega in da imajo Hrvati prav, ko ga osporavajo, ne pa za prejudiciranje. Gre jim za prekvalifikacijo evropskih ratifikacij naših pristopnih dokumentov in map iz nespornih v sporne. Samo za to gre. Ali še drugače: za ozemlje, ki ga agresorju uspe okupirat (in ga zasedenega zaradi šibkosti nasprotnika lahko ohranja v nedogled), se mu ni treba trudit še meje ozemlja prejudicirat v papirjih, saj so prejudicirane že s samim dejanjem okupacije. Je pa pomembno to okupacijo mednarodnopravno legalizirat. Zato nam Hrvati zlahka nudijo izjavo o neprejudiciranju, jim pa ne pade na misel umakniti zemljevide. I mi tu pjevamo hrvatske pjesme, namesto, da bi okupaciji iz dokumentov rekli odločen NE!
Malo več branja ampak tole so zgodovinska dejstva