Jaz razmišljam podobno. Modro se mi zdi pustiti kakšno dodatno cev, da imaš možnost nadgradnje sistema, ko bo zadeva enkrat uporabna.
Kar se pa pametnih naprav in inštalacij tiče, sem pa sam precej konzervativen. Čisto z uporabniškega vidika.
Ko zvečer mrknem na kavču in se potem prestavljam v posteljo, mi ni do tega, da iščem/prižigam telefon, da bom ugasnil luč. Prav tako se sredi noči, ko vsi že spijo ne bi pogovarjal z nekim zvočnikom, naj to naredi. Ko grem iz dnevne, pritisnem stikalo in je to to, bullet proof. Ne rabim se sekirati, da bi se en krmilnik obesil in ravno takrat, ko sem v dremavem stanju, rabi reset.
Če gremo v službo/šolo in pozabimo ugasniti luč, se ne sekiram. Poraba je energije zanemarljiva. Naj poštar (in vlomilec) misli, da je morda nekdo doma, mogoče bolan. Isto, če jo pozabimo ugasniti, ko gremo na dopust (čeprav imamo tukaj navado, da kot dobri gospodarji vržemo uč v prostore pred odhodom. Mogoče že zato, da vemo, če nas ob vrnitvi čaka kakšno delo - pospravljanje lego kock, velikost kupa neopranega perila ... Če sedim na kavču in bi rad ugasnil luč, se zavrtim proti stikalu na eni ali drugi strani. Prav tako imamo stikala ob mizah, posteljah (kjer jih ne rabimo, ker ponoči hodimo v temi oz. svetlobi diodic na raznih napravah). Tudi krmiljenje zunanje osvetlitve je po mojem menju bolj kot na fiksni urnik smiselno glede na zunanjo svetlobo in dober star zanesljiv 230V luxomat. Po kakšni poznopopoldanski nevihti se zna tako stemniti, da je luči treba prižgati že 3 ure prej kot po navadi.