Jest sem pred leti ponoč sanjal starega strica. Bil je tak zanimiv možak, celo življenje nosil mornarsko brado, veseljak, zelo rad za šankom, vedno vlit. Ko sem ga nazadnje videl, je ostal brez obeh nog zarad sladkorne in se je na vozičku po zadnjih kolesih vozil po domu za ostarele, če je le mogel ogovarjal kelnarco za bližnjim šankom in jo buljil v joške in rit, skratka, videti je blo da nog ne pogreša. Bli smo na morju, ponoč ga z lepga sanjam kako me zbudi, pa mi v smehu do solz razlaga, kako je on s trdim umrl. No zjutri me mat kliče, da je ponoč umrl stric.Sam sem do teh stvari zelo skepticen, potem pa se zgodijo stvari, ki jih ne znam razloziti. Avgusta lani gredo otroci spat. Nekaj 20h, par minut. Nato se zacne srednji otrok dret "babica, babica je tu." Letiva v sobo ,kaj kje kdo zakaj. On ves bled. Ma kamero v sobi, nic se ni videlo. Ga pomiriva, gre naprej spat. Za 20 minut pa klicejo iz bolnice, da je okrog 20h moja babi umrla. Vse kocine na telesu so se mi dvignile. Fak.
Zdej mi tast po garaži hod, ko kurim peč, skoz je filing da je za mano. Ja, vem, vse je v glavi, samo kako pa to v glavo pride pa noben ne ve.