http://www.portalplus.si/2165/2-tir-gg/#.WQLNE--dlIk.twitter
Tako imenovani drugi tir in šokantna resnica o prostorskem neplaniranju v Sloveniji
Skrajni čas je že, da glede na vso blasfemijo, ki je zavladala pred sprejetjem posebnega zakona o t.i. 2. tiru, temu problemu in vsem njegovim izvajalcem nastavimo ogledalo. Gre namreč za tipičen primer določenega problema, ki je že v osnovi popolnoma napačno zastavljen in ki se s časom samo še zapleta do onemoglosti in nerazrešljivosti.
27.04.2017 17:45
Piše: Gregor Gregorčič
Ključne besede: 2. tir Luka Koper Divača Trst Slovenija
Vse to, kar se v zvezi z novo železnico med Koprom in zalednjem Slovenije dogaja zadnjih dvajset let, presega vse meje zdravega razuma in kaže na to, da gre za fenomen, ki kaže, da smo še daleč od neke normalne evropske družbe.
Gre namreč samo še za enega od izključno ideoloških problemov, kakršnih smo v zadnjih 25 letih že vajeni in v katere se zapleta slovenska politika (izbrisani, hrvaške in bosanske varčevalne vloge v Ljubljanski banki, meja v piranskem zalivu) in ji jih potem nikakor ne uspe rešiti ter jih nato razrešuje bodisi Arbitražno sodišče bodisi Evropsko sodišče za človekove pravice. Skratka, iz povsem minornega (strokovnega) problema, ki bi (lahko) obsegal samo 5-6 kilometrov nove proge iz Kopra v Trst za 50-70 milijonov evrov, se v tem primeru napihuje v popolnoma aboten "nacionalni" problem s 27 kilometri nove proge z 20,5 km tunelov (ostalo pa v glavnem z viadukti) iz Kopra do Divače za od 1,4 do 1,5 milijarde evrov, kar je praktično 30-kratna razlika v ceni, samo da proga slučajno ne bi šla čez Italijo. Kot da je tržaška pokrajna del morja ali pa morebiti za nekatere Severna Koreja. Da se "upraviči" take nesmisle, tako res ne more biti čudno, da so nas (davkoplačevalce) samo razni projekti, študije, variante, strokovne podlage itd. in njihove spremembe in dopolnitve stale toliko - konkretno 48,5 mio evrov, z že odkupljenimi zemljišči pa 55 milijonov evrov! - kot bi stala neka logična rešitev tovrstnega problema. Pojavljajo se celo že neke "žičničarske" variante Jožeta Duhovnika, čakamo lahko verjetno še na predloge kakega balonarskega društva (kako bi kontejnerje prevažali čez kraški rob) ali celo vesoljske agencije (z njihovimi raketnimi predlogi), da izvemo, na kakšne načine se pri prečkanju kraškega roba lahko "naš" kontejner izogne Trstu. Malček cinizma se mi tu verjetno lahko oprosti, saj vse to, kar se v zvezi s tem dogaja že 20 let, res presega vso mero zdravega razuma, ki bi jo človek pričakoval od neke normalne evropske družbe, sploh take v EU, ki se sedaj v razpravah o scenarijih prihodnosti EU zavzema, da bi bila del njene 1. lige, vendar glede na reševanje tega eminentno "evropskega" čezmejnega problema jasno kaže, da ne dosega niti "višegrajskih standardov" in je v tem pogledu zrela samo še za "slexit".
Ko je celo Osimo dobra praksa ...
Če se vrnemo v preteklost, namreč vidimo, da je tovrstne probleme na veliko bolj normalen in cenejši način - v nekem povsem drugem času železne zavese - reševala celo nekdanja Jugoslavija, ko je z Osimskimi sporazumi izposlovala t.i. Sabotinsko cesto čez Italijo (s sicer blokovski delitvi ustrezno in za sedanji čas precej neprimerno rešitvijo) in ne kakimi pregrešno dragimi tuneli za povezavo Goriških Brd z regionalnim središčem. Tudi sicer desetletje prej javne železnice niso hotele zgraditi industrijskega tira v Koper, saj je bilo že tedaj vsem jasno, da je racionalna povezava možna samo s Trstom.
Splača se pogledati, kako se podobni problemi rešujejo drugod. V Avstriji hitro vidimo, da je njen celoten zahodni del (Tirolska in Vorarlberg) oziroma Innsbruck povezan z glavno železnico in avtocesto s Salzburgom in naprej z Linzem in Dunajem prek bavarskega Rosenheima, torej prek Nemčije. Čeprav kaka sedmina države s preostankom ni povezana po svojem ozemlju, je to tam nekaj povsem normalnega in drugače racionalno niti ne bi moglo biti. Avstrija je pač država, ki racionalno vodi svoje strateške povezave in projekte (zato je tudi tako bogata država) ter da nam je lahko tudi v tem primeru za zgled. Zato Avstrija poleg ustanovnih članic nedvomno sodi v t.i. 1. ligo članic EU. Na drugi strani imamo revno članico Hrvaško (s podobno "balkanskim" pedigrejem kot mi), ki se enako kot mi zapleta pri gradnji avtocestnega odseka med Splitom in Dubrovnikom skozi nekaj kilometrov dolgo ozemlje Bosne in Hercegovine (Neum). Namesto logičnega in že omenjenega "osimskega" poteka avtoceste (z vsemi varovalnimi ograjami) prek ozemlja BiH, so tudi na Hrvaškem "omrežja" odkrila neskončno zlato jamo v obliki "nacionalnega interesa" v obvozni obliki, torej mimo hercegovskega ozemlja, prek nekakšnega megamostu na polotok Pelješac in od tam dalje proti Dubrovniku. Ta orjaški most so Hrvati že dvakrat začeli graditi, nato pa kmalu in na srečo davkoplačevalcev tudi obupali, četudi se vseskozi pojavljajo nove ideje za nadaljevanje gradnje takšnega mostu - v imenu nacionalnega interesa, kajpak.
Manipulacija z imenom
Vse to na nam zveni zelo znano. Gradnja t.i. 2. tira se je namreč že začela kot "izvlečni" tir, torej kjer novi tir poteka ob obstoječem in bi se po naravi stvari zaradi tega moral imenovati 2. tir. Kjer pa tir poteka samostojno in je oddaljen od obstoječe proge (v tunelih in viaduktih), pa nikakor ne more biti "drugi tir", pač pa je lahko samo nova železnica. Že ta zmeda pri poimenovanju kaže na to, kako vlečejo za nos slovenske davkoplačevalce. Poleg tega se dejstva zamegljujejo pri tem projektu tudi s povsem neprimerljivimi primerjavami. Ker Luka noče za svoj nov podzemni industrijski tir ničesar prispevati, je njen predstavnik to primerjal s tem da tudi Krka ni ničesar prispevala za avtocestno mimo Novega mesta. Primerjava tranzitne avtoceste med Ljubljano in Zagrebom, ki je le del transportnega koridorja med Münchnom in Atenami (Istanbulom), je smešna. Avtocesta bi tekla mimo Novega mesta tudi če tam ne bi bilo Krke ali Revoza oziroma tudi če sploh ne bi bilo Novega mesta. Na drugi strani bo t.i. 2. tir služil izključno Luki Koper, zato lahko to železnico primerjamo kvečjemu z industrijskim tirom do Revoza.
Ekonomist Jože P. Damijan rad omenja, da tudi Avstrija gradi predore pod Semmeringom in pod Golico (Koralpami) z javnimi sredstvi in da bi morala biti nova proga Koper - Divača financirana enako. Vendar bodo ti predori v Avstriji del tranzitne hitre železnice (za 250 ali celo do 300km/h) med Dunajem prek Gradca, Celovca, Beljaka in Vidma do Benetk (in Milana) in tudi Trsta. Prvenstveno bo logično namenjena potnikom (za kar se lažje namenja javna sredstva), ki jih ne bo manjkalo, saj ima samo Dunaj 1,84 milijona prebivalcev, ki bodo tako povezani s Severno Italijo, zato bo ta proga prevzela tudi del avtomobilskega in zračnega prometa. Primerjava take proge z industrijskim tirom - pa naj bo ta še tako futuristično sodoben, podzemen, za 160 km/h, celo dvotiren ipd. - je zaradi tega vsebinsko zgrešena in kaže na popolno nerazumevanje prostorskih oz. infrastrukturnih problemov.
Dolgoročno dva scenarija za Slovenijo
Če zaključim z lastnim videnjem prihodnosti železnic v Sloveniji, potem vidim dva scenarija:
- v prvem lahko ob izgradnji t.i. 2. tira in sfrčkanju milijarde in pol evrov za ta monstrum o kakšni večji posodobitvi ostalih prog vsaj za lep čas pozabimo; odpade tudi kaka poglobitev železnice v Ljubljani kot edini sprejemljivi rešitvi največjega urbanističnega problema v mestu. Po takih progah, ki bodo posodobljene kvečjemu za (največjo) hitrost 75 km/h, se sčasoma ne bo vozil noben potnik več, izogibati pa je jim bo začel tudi tovor, ki bo iz tržaškega pristanišča veliko bolj elegantno (in hitreje) potoval po Pontebski železnici okoli Slovenije. Da bi iz tega kolapsa rešili vsaj koprsko pristanišče, bo na koncu vseeno treba zgraditi progo med Koprom in Trstom.
- drugi scenarij pa predvideva najprej izgraditev proge med Koprom in Trstom, kar bi preusmerilo kar precej evropskih sredstev, ki bi sicer poniknila v t.i. 2. tiru, na ostale tranzitne tire. To bi omogočalo evropskim razmeram primerne hitrosti - od 120 do 160 km/h. Potnik bi tako v teh krajih po celem stoletju končno lahko spet sedel na vlak kot normalen človek in se v doglednem času iz Benetk pripeljal na Dunaj. Vlaki, ki ne potrebujejo visokih hitrosti, bi se iz Kopra in Trsta raje usmerjali na cenejšo in krajšo pot čez Ljubljano in Maribor proti Dunaju, namesto po daljši in sicer hitri, a zato dražji progi okoli Slovenije.
Po tej nastavitvi ogledala edini zveličavni rešitvi in predstavitvi drugega mnenja, ki je bilo do sedaj prepovedano, bi se lahko odprla bolj normalna, demokratična debata o prihodnosti te družbe, katere precej drag del je tudi infrastruktura. Da ne bomo objokavali še enega TEŠ 6, ko bo že prepozno ... Sicer pa gre za enako farso kot pri brexitu: da so zanj glasovale starejše generacije, ki od njega sploh ne bodo imele (dočakale) posledic, medtem ko bo mlajša in proevropsko usmerjena generacija zaradi sebičnosti starih prisiljena odslej živeti izven EU. Tudi v našem primeru 2. tira gre za nekaj podobnega: mentalno stara generacija se ne more znebiti meja v svojih glavah, zato se zavzema za železniško avtarkijo, ki jo bo morala zaradi milijardnega budžeta mlajša, "erazmovska" generacija brez meja še leta in leta odplačevati.
Gregor Gregorčič je arhitekt.
Tako imenovani drugi tir in šokantna resnica o prostorskem neplaniranju v Sloveniji
Skrajni čas je že, da glede na vso blasfemijo, ki je zavladala pred sprejetjem posebnega zakona o t.i. 2. tiru, temu problemu in vsem njegovim izvajalcem nastavimo ogledalo. Gre namreč za tipičen primer določenega problema, ki je že v osnovi popolnoma napačno zastavljen in ki se s časom samo še zapleta do onemoglosti in nerazrešljivosti.
27.04.2017 17:45
Piše: Gregor Gregorčič
Ključne besede: 2. tir Luka Koper Divača Trst Slovenija
Vse to, kar se v zvezi z novo železnico med Koprom in zalednjem Slovenije dogaja zadnjih dvajset let, presega vse meje zdravega razuma in kaže na to, da gre za fenomen, ki kaže, da smo še daleč od neke normalne evropske družbe.
Gre namreč samo še za enega od izključno ideoloških problemov, kakršnih smo v zadnjih 25 letih že vajeni in v katere se zapleta slovenska politika (izbrisani, hrvaške in bosanske varčevalne vloge v Ljubljanski banki, meja v piranskem zalivu) in ji jih potem nikakor ne uspe rešiti ter jih nato razrešuje bodisi Arbitražno sodišče bodisi Evropsko sodišče za človekove pravice. Skratka, iz povsem minornega (strokovnega) problema, ki bi (lahko) obsegal samo 5-6 kilometrov nove proge iz Kopra v Trst za 50-70 milijonov evrov, se v tem primeru napihuje v popolnoma aboten "nacionalni" problem s 27 kilometri nove proge z 20,5 km tunelov (ostalo pa v glavnem z viadukti) iz Kopra do Divače za od 1,4 do 1,5 milijarde evrov, kar je praktično 30-kratna razlika v ceni, samo da proga slučajno ne bi šla čez Italijo. Kot da je tržaška pokrajna del morja ali pa morebiti za nekatere Severna Koreja. Da se "upraviči" take nesmisle, tako res ne more biti čudno, da so nas (davkoplačevalce) samo razni projekti, študije, variante, strokovne podlage itd. in njihove spremembe in dopolnitve stale toliko - konkretno 48,5 mio evrov, z že odkupljenimi zemljišči pa 55 milijonov evrov! - kot bi stala neka logična rešitev tovrstnega problema. Pojavljajo se celo že neke "žičničarske" variante Jožeta Duhovnika, čakamo lahko verjetno še na predloge kakega balonarskega društva (kako bi kontejnerje prevažali čez kraški rob) ali celo vesoljske agencije (z njihovimi raketnimi predlogi), da izvemo, na kakšne načine se pri prečkanju kraškega roba lahko "naš" kontejner izogne Trstu. Malček cinizma se mi tu verjetno lahko oprosti, saj vse to, kar se v zvezi s tem dogaja že 20 let, res presega vso mero zdravega razuma, ki bi jo človek pričakoval od neke normalne evropske družbe, sploh take v EU, ki se sedaj v razpravah o scenarijih prihodnosti EU zavzema, da bi bila del njene 1. lige, vendar glede na reševanje tega eminentno "evropskega" čezmejnega problema jasno kaže, da ne dosega niti "višegrajskih standardov" in je v tem pogledu zrela samo še za "slexit".
Ko je celo Osimo dobra praksa ...
Če se vrnemo v preteklost, namreč vidimo, da je tovrstne probleme na veliko bolj normalen in cenejši način - v nekem povsem drugem času železne zavese - reševala celo nekdanja Jugoslavija, ko je z Osimskimi sporazumi izposlovala t.i. Sabotinsko cesto čez Italijo (s sicer blokovski delitvi ustrezno in za sedanji čas precej neprimerno rešitvijo) in ne kakimi pregrešno dragimi tuneli za povezavo Goriških Brd z regionalnim središčem. Tudi sicer desetletje prej javne železnice niso hotele zgraditi industrijskega tira v Koper, saj je bilo že tedaj vsem jasno, da je racionalna povezava možna samo s Trstom.
Splača se pogledati, kako se podobni problemi rešujejo drugod. V Avstriji hitro vidimo, da je njen celoten zahodni del (Tirolska in Vorarlberg) oziroma Innsbruck povezan z glavno železnico in avtocesto s Salzburgom in naprej z Linzem in Dunajem prek bavarskega Rosenheima, torej prek Nemčije. Čeprav kaka sedmina države s preostankom ni povezana po svojem ozemlju, je to tam nekaj povsem normalnega in drugače racionalno niti ne bi moglo biti. Avstrija je pač država, ki racionalno vodi svoje strateške povezave in projekte (zato je tudi tako bogata država) ter da nam je lahko tudi v tem primeru za zgled. Zato Avstrija poleg ustanovnih članic nedvomno sodi v t.i. 1. ligo članic EU. Na drugi strani imamo revno članico Hrvaško (s podobno "balkanskim" pedigrejem kot mi), ki se enako kot mi zapleta pri gradnji avtocestnega odseka med Splitom in Dubrovnikom skozi nekaj kilometrov dolgo ozemlje Bosne in Hercegovine (Neum). Namesto logičnega in že omenjenega "osimskega" poteka avtoceste (z vsemi varovalnimi ograjami) prek ozemlja BiH, so tudi na Hrvaškem "omrežja" odkrila neskončno zlato jamo v obliki "nacionalnega interesa" v obvozni obliki, torej mimo hercegovskega ozemlja, prek nekakšnega megamostu na polotok Pelješac in od tam dalje proti Dubrovniku. Ta orjaški most so Hrvati že dvakrat začeli graditi, nato pa kmalu in na srečo davkoplačevalcev tudi obupali, četudi se vseskozi pojavljajo nove ideje za nadaljevanje gradnje takšnega mostu - v imenu nacionalnega interesa, kajpak.
Manipulacija z imenom
Vse to na nam zveni zelo znano. Gradnja t.i. 2. tira se je namreč že začela kot "izvlečni" tir, torej kjer novi tir poteka ob obstoječem in bi se po naravi stvari zaradi tega moral imenovati 2. tir. Kjer pa tir poteka samostojno in je oddaljen od obstoječe proge (v tunelih in viaduktih), pa nikakor ne more biti "drugi tir", pač pa je lahko samo nova železnica. Že ta zmeda pri poimenovanju kaže na to, kako vlečejo za nos slovenske davkoplačevalce. Poleg tega se dejstva zamegljujejo pri tem projektu tudi s povsem neprimerljivimi primerjavami. Ker Luka noče za svoj nov podzemni industrijski tir ničesar prispevati, je njen predstavnik to primerjal s tem da tudi Krka ni ničesar prispevala za avtocestno mimo Novega mesta. Primerjava tranzitne avtoceste med Ljubljano in Zagrebom, ki je le del transportnega koridorja med Münchnom in Atenami (Istanbulom), je smešna. Avtocesta bi tekla mimo Novega mesta tudi če tam ne bi bilo Krke ali Revoza oziroma tudi če sploh ne bi bilo Novega mesta. Na drugi strani bo t.i. 2. tir služil izključno Luki Koper, zato lahko to železnico primerjamo kvečjemu z industrijskim tirom do Revoza.
Ekonomist Jože P. Damijan rad omenja, da tudi Avstrija gradi predore pod Semmeringom in pod Golico (Koralpami) z javnimi sredstvi in da bi morala biti nova proga Koper - Divača financirana enako. Vendar bodo ti predori v Avstriji del tranzitne hitre železnice (za 250 ali celo do 300km/h) med Dunajem prek Gradca, Celovca, Beljaka in Vidma do Benetk (in Milana) in tudi Trsta. Prvenstveno bo logično namenjena potnikom (za kar se lažje namenja javna sredstva), ki jih ne bo manjkalo, saj ima samo Dunaj 1,84 milijona prebivalcev, ki bodo tako povezani s Severno Italijo, zato bo ta proga prevzela tudi del avtomobilskega in zračnega prometa. Primerjava take proge z industrijskim tirom - pa naj bo ta še tako futuristično sodoben, podzemen, za 160 km/h, celo dvotiren ipd. - je zaradi tega vsebinsko zgrešena in kaže na popolno nerazumevanje prostorskih oz. infrastrukturnih problemov.
Dolgoročno dva scenarija za Slovenijo
Če zaključim z lastnim videnjem prihodnosti železnic v Sloveniji, potem vidim dva scenarija:
- v prvem lahko ob izgradnji t.i. 2. tira in sfrčkanju milijarde in pol evrov za ta monstrum o kakšni večji posodobitvi ostalih prog vsaj za lep čas pozabimo; odpade tudi kaka poglobitev železnice v Ljubljani kot edini sprejemljivi rešitvi največjega urbanističnega problema v mestu. Po takih progah, ki bodo posodobljene kvečjemu za (največjo) hitrost 75 km/h, se sčasoma ne bo vozil noben potnik več, izogibati pa je jim bo začel tudi tovor, ki bo iz tržaškega pristanišča veliko bolj elegantno (in hitreje) potoval po Pontebski železnici okoli Slovenije. Da bi iz tega kolapsa rešili vsaj koprsko pristanišče, bo na koncu vseeno treba zgraditi progo med Koprom in Trstom.
- drugi scenarij pa predvideva najprej izgraditev proge med Koprom in Trstom, kar bi preusmerilo kar precej evropskih sredstev, ki bi sicer poniknila v t.i. 2. tiru, na ostale tranzitne tire. To bi omogočalo evropskim razmeram primerne hitrosti - od 120 do 160 km/h. Potnik bi tako v teh krajih po celem stoletju končno lahko spet sedel na vlak kot normalen človek in se v doglednem času iz Benetk pripeljal na Dunaj. Vlaki, ki ne potrebujejo visokih hitrosti, bi se iz Kopra in Trsta raje usmerjali na cenejšo in krajšo pot čez Ljubljano in Maribor proti Dunaju, namesto po daljši in sicer hitri, a zato dražji progi okoli Slovenije.
Po tej nastavitvi ogledala edini zveličavni rešitvi in predstavitvi drugega mnenja, ki je bilo do sedaj prepovedano, bi se lahko odprla bolj normalna, demokratična debata o prihodnosti te družbe, katere precej drag del je tudi infrastruktura. Da ne bomo objokavali še enega TEŠ 6, ko bo že prepozno ... Sicer pa gre za enako farso kot pri brexitu: da so zanj glasovale starejše generacije, ki od njega sploh ne bodo imele (dočakale) posledic, medtem ko bo mlajša in proevropsko usmerjena generacija zaradi sebičnosti starih prisiljena odslej živeti izven EU. Tudi v našem primeru 2. tira gre za nekaj podobnega: mentalno stara generacija se ne more znebiti meja v svojih glavah, zato se zavzema za železniško avtarkijo, ki jo bo morala zaradi milijardnega budžeta mlajša, "erazmovska" generacija brez meja še leta in leta odplačevati.
Gregor Gregorčič je arhitekt.