Jaz dam za eno pico, ki je tako velika, da pride ravno do roba kroznika za pico:
1/3 kocke kvasa
en jogurtov kozarcek mlacne vode (napolnjen do pregiba v plastiki)
250g moke, zdaj imam "fino", prej sem imel "za pizzo", pac navadna moka za peci stvari, samo da ni "ostra"
en masiven scep soli (vsaj ravna jedilna zlica)
nekaj malega olja (mogoca eno ali dve cajni zlicki)
Najprej kvas nadrobim v vodo, potem dam notri malo sladkorja, premesam, pustim kaksnih 10 minut, da nastane pena (da se vidi da je kvas zacel funkcionirat), potem pa vse skupaj v skledo in z mikserjem z vilicami za testo zmesam. Ko gre mesanje proti koncu, probam ce je morda prevec suho ali vlazno testo (tega ne mores nikoli vedeti vnaprej, ker je moka vsakic malo drugacna). Ce se testo prevec lepi na steno posode, potem rabi se malo moke, ce je prevec suho (kot radirka), potem rabi vec vode. Ko je ravno prav (kot plastelin, malo se hoce prijeti na suho roko), je OK. Potem gre na 40 stopinj v pecico na vzhajanje za ~45 minut. Ko je to opravljeno, ga ponovno pregnetem, da gre CO2 ven, potem pa samo malce naraste medtem, ko ga pripravljam in polagam stvari gor. Ko je peceno, je debelina tocno taka kot v piceriji, mogoce 5 mm na najdebelejsih delih, ce ne stejem krajca.
Moras ga narediti precej na tanko, pomagaj si kar z valjarjem (pazi da pustis malo roba), ce ti ne gre drugace. "Tanko" je cca. 2 mm, preden ga zacnes oblagati (potem samo narase, ker kvas spet dela naprej).
Ce ne bom prej pojedel, ti slikam danasnjo