Ti, ki trdiš da je Rožman rešil nevemkoliko ljudi; zakaj je potem napisal tole pismo škofu Jožetu B. Žabkarju v Rimu:
To je znano in velik problem pri partizanih je v tem, da so boj proti okupatorju ugrabili prekleti komunajzarji.Rdeče vodstvo si danes podeljuje zasluge , čeprav so se gnide skrivale, v boj pa pošiljale domoljube, sami pa so prišli iz brloga le ko je bilo konec bojev, da so pobili nedolžne in pokradli kar se je dalo. Še danes imajo po domovih nakradene stvari.
Zanimivo branje:
Takole je izgledala domobranska pomoč zaveznikom:
Uniforma po potrebi:
Citat:
V zadnjih letih je bilo po Notranjskem, Dolenjskem in najbrž še kje postavljenih precej spominskih plošč na obzidjih cerkva in pokopališčih. Vsi pokojniki so bili žrtve ali pa so padli v boju proti komunizmu, tako je napisano na večini teh spominskih znamenj. Na teh ploščah so naoisani tudi taki, ki so padli pod kroglami lastnega orožja. Naj opišem nekaj takšnih primerov.
Petega marca 1944, sta šla Kaplar Franc Opeka in domobranec Franc Žust ob 21:30 na patruljo. Iti bi morala od svojega bunkerja proti Šempetrovemu mostu do drugega bunkerja. Namest tega pa sta šla na Vrhniko popivat. Ko sta se po 23. uri vračala proti mostu, sta padla v nemško zasedo in postala žrvi njihovih krogel.
Ko so v Zaplani nad Vrhniko pokopali Franca Žusta, je ostalo nekaj domobrancev še v gostilni. Igrali so se z ročno bombo, tako, da je eksplodirala in ubila dva med njimi , precej pa jih je ranila. Ranjeni sta bili tudi dve domači hčerki.
V tem času je bil na podstrešju gostilne skrit član vrhniškega okrožja Viktor Klobučar-Kragulj, ki je bil na obhodu terena. Ob dogodku v gostišču je bil prepričan, da je prišlo, do spopada med domobranci in partizani. Razmišljal je kako se bo rešil s podstrešja.
Čez dva dni so se domobranci spet zbrali na pogrebnih slovesnostih, tokrat v Rovtah in Begunjah pri Cerknici.
Po teh dogodkih je poveljnik organizacijskega štaba slovenskega domobranstva poslal 11. marca 1944 vsem podrejenim enotam okrožnico, ki se med ostalim glasi:
"Ni dovolj, da ima naš narod tako strahotne izgube v bratomornem boju, ne, še pijanost terja svoje žrtve. Po zgornjem zgledu bomo vsak dan pokopali nekaj domobrancev in imeli neprimerno več izgub, kakor nam jih morejo partizani zadati v najhujših borbah.
Popolnoma nerazumljiva je skrajna brezbrižnost starešin, ki dopuščajo, da se podrejeni nažro alkohola in da zaradi tega padajo žrtve, ki sicer drugega ne zaslužijo. Kdor se more v današnjih časih kljub vsej odgovornosti, ki jo mora vsak domobranec čutiti, tako daleč spozabiti, je le škodljiva veja, ki sama odpade. Če pa ne odpade, jo je treba odsekati.
V prihodnje bom vsakega domobranca, ki ga bodo zalotili v pijanem stanju in njegovega starešino najstrožje kaznoval.
Kdor trpi take izgrede, zasluži isto kazen kot oni, ki jih dela."
Podpis: poveljnik, podpolkovnik Krener
Po teh ugotovitvah nas je predvsem zanimalo, kaj so napisali o teh žrtvah na spominskih ploščah.
Najprej smo se podali na Vrhniko. Našli smo grob Franca Opeke z datumom smrti 6. marec 1944. Njegovega imena nismo našli na nobenem spomeniku, posvečenim umrlim domobrancem. Svojci so očitno presodili, da nanj ne sodi. Pošteno, ni kaj!
Pot smo nadaljevali v Zaplano, Rovte in Begunje pri Cerknici, kjer so pokopani ostali trije domobranci:
Franc Žust (1925-1944), ki je padel v nemško zasedo;
Janez Kogovšek (1909-1944)
Jakob Katern (1916-1944), ubita v gostilni pri eksploziji ročne bombe. Vsi trije so napisani na skupnih spominskih ploščah v svojih župnijah, da so padli kot žrtve komunističnega nasilja.
Podobni primeri se najdejo tudi na drugih tovrstnih spominskih znamenjih. Najbrž kot še en prispevek k SPRAVI.
Na vseh znamenjih so uvodne in zaključne misli ideološko povsem enake, kar dokazuje, da so jih pisali isti avtorji. Vse domobrance naj bi vodile iste vrednote:
bog
narod
domovina,
a žal to ni bila naša domovina, ampak
NEMŠKI RAJH,
Kateremu so služili in se ob koncu vojne skupaj z Nemci sramotno podali čez Karavanke.
Piscem teh besedil na spominskih ploščah bi priporočil, da pogledajo napise na spomenikih padlim borcem narodnoosvobodilnega boja, za katere ni potrebna nobena propaganda. Že dejstvo, da so se bojevali in padli na strani NOB, je zadosten dokaz, da so bili na pravi poti, kar je dokazanoin potrjeno doma in v svetu.
Spodnja Stara vas - S križcem označeni so bili domnevno pobiti po vojni, tisti brez njega večinoma ne sodijo na to spominsko znamenje.
Pri spominskih ploščah ne gre le za številska dejstva, ampak za ljudi z imeni, s priimki in svojci ter soborci, ki jih spomin še ni zapustil. Enega od primerov napačnega navajanja podatkov na spominskih ploščah najdemo na idiličnem Otočcu. Tam so leta 1998 postavili ploščo, na kateri so navedena tudi imena ljudi, ki niso padli kot domobranci ali žrtve komunizma. Na plošči v župnišču so zapisana imena Franca Rebeka in Florijana Goloba (oba sta umrla po internaciji na Rab leta 1943) ter Franca Medveda, ki je umrl, ker je neprevidno ravnal s puško, vsa njegova družina pa je delala za partizane. Med žrtvami sta navedena Marija Rifelj in njen sin Franc, ki so ju Nemci med ofenzivo leta 1943 ubili doma. Franc je bil partizan, enako kot Jože Radovan (ujet, odpeljan v koncentracijsko taborišče, umrl v krematoriju), Franc Žitnik (padel leta 1944 pri Grosupljem) ali Alojz Jožef, ki je dočakal konec vojne, bil član združenja borcev in umrl leta 1974 v novomeški bolnišnici!
Dopis krajevnega odbora združenja borcev krajevnemu župnijskemu uradu iz leta 2000 navaja "popis imen, ki so 'pomotoma' vklesana na spominsko ploščo," in prošnjo za odstranitev osmih imen. "Ne želimo z javno objavo vašega dejanja zaostrovati razmer in razburjati javnosti ter povzročati dodatne nejevolje krajanov," je takrat zapisal predsednik borčevskega združenja. Današnji predsednik Janez Košak pet let pozneje pravi: "Še vedno se ni nič spremenilo - kjer so ta beli, so ta rdeči."
Spomenik na cerkvi v Šmarju - Umrli za domovino? Žrtve bombardiranj, taboriščniki, partizani, žrtve ustašev, Nemcev in Italijanov, talci ... Vsega skupaj štirinajst ljudi preveč na plošči, posvečeni domobrancem.
Glavni odbor slovenskega združenja borcev je pred štirimi leti pozval lokalne odbore, naj evidentirajo takšne primere. Precej dolg seznam spominskih znamenj in spornih imen je izdelal novomeški odbor. Ugotovil je, da so na domobranskih ploščah napisana imena "na primer umrlih internirancev, padlih borcev, vaščanov, ki so jih ustrelili italijanski vojaki, in celo oseb, ki so umrle nekaj let po vojni". Na Dolenjskem so evidentirali največ takšnega izkrivljanja zgodovine. Poleg Otočca (kjer so nazadnje našteli celo enajst imen, ki ne sodijo na spomenik) sta najbolj sporna ajdovska župnija, kjer so imena dvanajstih internirancev na Rab in v Dachau, umrlih med letoma 1942 in 1945, preprosto dodali na spomenik domobrancem na pokopališču Sela pri Ajdovcu. Šentjernejska fara premore kar tri spomenike žrtvam, ki niso korektni. Na šentjernejskem pokopališču sta na spomeniku kot žrtvi navedena sicer "samo" partizan Cankarjeve brigade in žrtev nemške ofenzive, na cerkvenih spomenikih v Stari vasi pa jih kar mrgoli (štirje partizani, dva talca in žrtev italijanskih okupatorjev). V Šmarju je število napačnih navedb rekordno - štirinajst ljudi, navedenih na domobranski spominski plošči, je dejansko umrlo v bombardiranjih, bili so talci ali so padli v partizanih proti koncu druge svetovne vojne.
http://www.rtvslo.si/_up/photos/2011/10/12/u78664-183914_dolenjsketopl_4_display_blogshow.jpg
Kump Alojz - leta 1942 so ga domači izdajalci ovadili italijanskemu okupatorju zaradi sodelovanja z OF. Po aretaciji so ga mučili in ustrelili. Njegovo ime so zapisali na spomeniku domobrancem v Dolenjskih Toplicah.
Še bolj bizaren je primer spomenika na pokopališču ob cerkvi v Šmihelu, kjer je - poleg imen dveh partizanov - napisano tudi ime Ludvika Erbide; desetletni deček, ki naj bi bil žrtev partizanskega nasilja, se je igral z bombo. To je razneslo, otroku pa ni bilo več pomoči.
V zid cerkve Svetega Miklavža v Godešiču so vzidali ploščo in jo odkrili junija 1993. Na njej so bili zgolj (glede na prej navedene napise razmeroma neideološki) letnici "1941-1945", zraven podpis "Sovaščani 1993", vmes pa 27 imen pokojnikov, umrlih v vojnih letih. Dvanajst izmed njih je bilo udeležencev NOB, poznejši tožniki - svojci - pa so že pred postavitvijo plošče predložili pisne izjave o nestrinjanju oziroma nasprotovanju temu, da se imena pokojnih borcev vpišejo nanjo. Poleg svojcev se je tožbi pridružila lokalna zveza borcev Godešič. Vendar to ni pomagalo, prav tako ne mnenje ljubljanskega nadškofijskega ordinariata, ki je v soglasju k postavitvi plošče župnijskemu uradu Reteče napisal, da nikogar ni mogoče prisiliti, da bi pustil ime svojca napisati na ploščo. V postopku sodišče ni prepoznalo segregacije partizanov in internirancev ali "manjvrednosti" domobrancev in mobilizirancev v nemško vojsko.
Tudi drugod po Sloveniji je precej spominskih znamenj, ki bi si zaslužila pregled pod drobnogledom, je pa težko najti pokrajino, kakršna je Dolenjska, kjer bi bila delitev tako globoko zarezana v medsosedske in medvaške odnose. Janez Kos iz komisije za kulturno dediščino pri Zvezi združenj borcev Republike Slovenije se spomni, kako so mu Italijani starega očeta ubili na postelji, domobranci pa so njegovo ime zapisali v Črne bukve: "Gre za slo povečati število, farnih plošč pa je veliko." Tudi Niko Lukež iz ljubljanskega Društva za spoštovanje in varovanje spomenikov je nedavno povedal: "To, da tuje in svoje zločine pripisujejo partizanom, je bila že medvojna praksa. Gre za prikazovanje čim večjega števila žrtev."
Takole je izgledala domobranska pomoč zaveznikom:
Uniforma po potrebi:
Sem vedel, da sem nekje bral, ampak se nisem mogel spomniti kje; Slovensko domobranstvo, 03/05/1945:
Koliko moraš biti premaknjen v glavi, da izjaviš kaj takega?
Koliko moraš biti premaknjen v glavi, da izjaviš kaj takega?
Priponke
-
2034574-Untitled.jpg
Človek vsak dan izve kaj novega; imeli so minomete, ki so streljali rafalno.
Priponke
-
2034584-minomet.png
I
Izbrisan uporabnik #488
Citat:
Uporabnik patriot pravi:
Človek vsak dan izve kaj novega; imeli so minomete, ki so streljali rafalno.
Od tu stieber črpa znanje o minometih
Domobranci so na začetku povlekli z naciji ker so mislili da bodo zmagali, potem ko so videli da nebo šans so pa hitr začel napadat in obsojat komuniste da lahko rečejo da so bili ubistvu proti komunizmu ko pa vsi vemo da so kolaboranti in reve že do samega začetka