Fiat denar, ki se ga lahko (prav nesramno
) natiska v neomejenih količinah in na tak navidezni (začasni) način rešuje gospodarsko krizo, samo dodatno priliva bencina na ogenj in pospešeno napihuje dolžniški balon.
Ameriški FED je naprimer po krizi 2008 kar tako, z lufta, v kratkem času natisnil rekordno količino dolarjev ($9.000 milijard),
To se sicer lepo "učeno" imenuje "kvantitativno sproščanje", vendar se ve, kam pes taco moli.
Ko postaja denar vedno manj vreden, kar se pokaže najbolj ob krizah, začnejo ljudje domačo valuto množično menjavati v bolj varne naložbe, naprimer v zlato.
Iz Juge se spomnimo, kako so ljudje zaradi hiperinflacije svojo plačo (kar jim je je ostalo) nemudoma menjali v marke.
To kupovanje mark je postalo tako množično, da je postalo že kar vsenacionalni šport
Trenutno se nekaj podobnega, vendar v hujši obliki, dogaja v Venezueli. Ker je njihova valuta bolivar iz dneva v dan manj vredna, ljudje kupujejo karkoli, kar jim predstavlja varnejšo hrambo vrednosti od bolivarja.
Kljub sankcioniranju se je v Venezueli naprimer močno povečal tudi promet s kriptovalutami, procentualno (je le revščina tam) veliko bolj, kot drugje, kjer krize (še) ni.
Keynsianski ekonomski model (ki se udejanja tako v kapitalističnih, kot socialističnih državah, glede tega med njimi ni nobene razlike) in ki zagovarja brezglavo trošenje in zadolževanje, seveda ni edini možni, obstajajo tudi drugi modeli, naprimer model avstrijske ekonomske šole, za katero je omejena količina denarja (kar je slučaj s kriptovalutami) sprejemljivejša.
Po kakšni ekonomski krizi (bognedaj) večjih razsežnosti, so mogoče tudi spremembe ekonomskega modela.
