Astronomy Picture of the Day!
- Ustvarjalec teme mamomu
- Začetni datum
Spiralna galaksija NGC 2841 od blizu
Spiralno galaksijo NGC 2841, ki je od nas oddaljena samo 46 milijonov svetlobnih let, najdemo v severnem ozvezdju Velikega Medveda. Ostri pogled na veličastni vesoljski otok nam pokaže presenetljivo rumeno jedro in galaktični disk. Prašni pas, drobna, rdečkasta področja nastanka zvezd in mlade modre zvezdne kopice se nahajajo znotraj krpastih, tesno zavitih spiralnih rokavov. Nasprotno ima veliko drugih spiralnih galaksij mogočne rokave s širokimi območji nastanka zvezd. NGC 2841 ima premer preko 150.000 svetlobnih let, večjega od naše Galaksije, zgornja Hubblova slika od blizu pa prikazuje območje, ki se razteza približno 34.000 svetlobnih let vzdolž notranjega predela galaksije. Rentgenski posnetki kažejo, da vetrovi in eksplozije zvezd ustvarjajo oblake vročega plina, ki segajo v galaktični halo okrog NGC 2841.
Spiralno galaksijo NGC 2841, ki je od nas oddaljena samo 46 milijonov svetlobnih let, najdemo v severnem ozvezdju Velikega Medveda. Ostri pogled na veličastni vesoljski otok nam pokaže presenetljivo rumeno jedro in galaktični disk. Prašni pas, drobna, rdečkasta področja nastanka zvezd in mlade modre zvezdne kopice se nahajajo znotraj krpastih, tesno zavitih spiralnih rokavov. Nasprotno ima veliko drugih spiralnih galaksij mogočne rokave s širokimi območji nastanka zvezd. NGC 2841 ima premer preko 150.000 svetlobnih let, večjega od naše Galaksije, zgornja Hubblova slika od blizu pa prikazuje območje, ki se razteza približno 34.000 svetlobnih let vzdolž notranjega predela galaksije. Rentgenski posnetki kažejo, da vetrovi in eksplozije zvezd ustvarjajo oblake vročega plina, ki segajo v galaktični halo okrog NGC 2841.
Osončje iz sonde MESSENGER
Kaj bi lahko videli iz središča našega Osončja? Skoraj tak pogled je nedavno posnelo vesoljsko plovilo MESSENGER, ki zdaj kroži okoli Sonca na razdalji Merkurja. Sončevi planeti izgledajo kot svetle točke, najbližji in največji pa so videti najsvetlejši. Vsi planeti krožijo okoli Sonca v isti smeri in se v glavnem držijo istega velikega loka, ki teče čez nebo -- ravnine ekliptike. Na gornji horizontalno stisnjeni sliki so vidni Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter in Saturn. Položaja Urana in Neptuna sta samo označena, saj sta preveč šibka, da bi ju lahko opazili. Pluton, ki je nedavno izgubil status planeta je prav tako pretemen, da bi ga lahko videli. Vidna je Zemljina Luna, kot tudi Galilejeve lune Jupitra. Gornji posnetek je nasproten tistemu, ki ga je zunaj Osončja leta 1990 posnel Voyager 1. MESSENGER, ki je do zdaj trikrat potoval mimo Merkurja naj bi bo načrtu naslednji mesec vstopil v orbito okoli Soncu najbližjega planeta
Kaj bi lahko videli iz središča našega Osončja? Skoraj tak pogled je nedavno posnelo vesoljsko plovilo MESSENGER, ki zdaj kroži okoli Sonca na razdalji Merkurja. Sončevi planeti izgledajo kot svetle točke, najbližji in največji pa so videti najsvetlejši. Vsi planeti krožijo okoli Sonca v isti smeri in se v glavnem držijo istega velikega loka, ki teče čez nebo -- ravnine ekliptike. Na gornji horizontalno stisnjeni sliki so vidni Merkur, Venera, Zemlja, Mars, Jupiter in Saturn. Položaja Urana in Neptuna sta samo označena, saj sta preveč šibka, da bi ju lahko opazili. Pluton, ki je nedavno izgubil status planeta je prav tako pretemen, da bi ga lahko videli. Vidna je Zemljina Luna, kot tudi Galilejeve lune Jupitra. Gornji posnetek je nasproten tistemu, ki ga je zunaj Osončja leta 1990 posnel Voyager 1. MESSENGER, ki je do zdaj trikrat potoval mimo Merkurja naj bi bo načrtu naslednji mesec vstopil v orbito okoli Soncu najbližjega planeta
NGC 1999: južni Orion
Južno od velikega področja nastajanja zvezd, znanega kot Orionova meglica se nahaja svetla modra refleksijska meglica NGC 1999. Je tudi na robu področja Orionovega molekularnega oblaka, oddaljenega kakih 1500 svetlobnih let. Osvetlitev NGC 1999 zagotavlja bližnja, v meglico zavita spremenljivka V380 Orionis. Na tem obsežnem vesoljskem pogledu, ki pokriva področje preko 10 svetlobnih let zaznamuje meglico temno področje v obliki črke T. Svojčas so domnevali, da je temna oblika zastirajoči prašni oblak, ki ga vidimo kot silhueto pred svetlo refleksijsko meglico. Nedavni infrardeči posnetki pa dokazujejo, da je temna oblika najverjetneje luknja v sami meglici, ki so jo naredili tokovi snovi iz vročih mladih zvezd. Pravzaprav je to področje bogato z energetskimi mladimi zvezdami, ki oddajajo curke in tokove snovi, iz katerih nastajajo svetli udarni valovi. Meglica je katalogizirana kot objekt Herbig-Haro (HH) in poimenovana po astronomih George Herbig in Guillermo Haro. Na tem pogledu so udarni valovi v svetlo rdeči barvi in vključujejo področji HH1 in HH2 tik pod NGC 1999. Zvezdni curki in iztekajoči tokovi se prebijajo skozi okoliško snov s hitrostmi nekaj sto kilometrov na sekundo.
Južno od velikega področja nastajanja zvezd, znanega kot Orionova meglica se nahaja svetla modra refleksijska meglica NGC 1999. Je tudi na robu področja Orionovega molekularnega oblaka, oddaljenega kakih 1500 svetlobnih let. Osvetlitev NGC 1999 zagotavlja bližnja, v meglico zavita spremenljivka V380 Orionis. Na tem obsežnem vesoljskem pogledu, ki pokriva področje preko 10 svetlobnih let zaznamuje meglico temno področje v obliki črke T. Svojčas so domnevali, da je temna oblika zastirajoči prašni oblak, ki ga vidimo kot silhueto pred svetlo refleksijsko meglico. Nedavni infrardeči posnetki pa dokazujejo, da je temna oblika najverjetneje luknja v sami meglici, ki so jo naredili tokovi snovi iz vročih mladih zvezd. Pravzaprav je to področje bogato z energetskimi mladimi zvezdami, ki oddajajo curke in tokove snovi, iz katerih nastajajo svetli udarni valovi. Meglica je katalogizirana kot objekt Herbig-Haro (HH) in poimenovana po astronomih George Herbig in Guillermo Haro. Na tem pogledu so udarni valovi v svetlo rdeči barvi in vključujejo področji HH1 in HH2 tik pod NGC 1999. Zvezdni curki in iztekajoči tokovi se prebijajo skozi okoliško snov s hitrostmi nekaj sto kilometrov na sekundo.
Asteroidi v daljavi
Kamenje iz vesolja vsak dan pade na Zemljo, a večje skale manj pogosto. Veliko kilogramov prahu iz vesolja dnevno škrablja po Zemlji. Večje kose najprej opazimo kot svetle meteorje. Kamenje in ledene kocke v velikosti baseballske žogice dnevno letijo skozi našo atmosfero, kjer jih večina hitro izpari. Resne grožnje predstavljajo skale z okoli 100 metri premera, ki zadenejo Zemljo enkrat na približno 1000 let. Če tak objekt pade v ocean, lahko povzroči resnejše cunamije, z uničujočimi posledicami tudi na bolj oddaljenih obalah. Trk z masivnim asteroidom, ki meri več kot 1 km v premeru je redek pojav, in se zgodi približno enkrat na milijon let, a ima lahko globalne posledice. Veliko asteroidov je do danes ostalo neodkritih. Enega so odkrili leta 1998, kot dolg moder žarek na zgornji arhivski sliki, posneti z Vesoljskim Hubblovim Teleskopom. Junija leta 2002, so majhen 100 meterski asteroid 2002 MN odkrili šele, ko je že odbrzel mimo Zemlje, precej znotraj orbite Lune. 2002 MN je Zemlji prišel bližje kot katerikoli asteroid po 1994 XM1, a ne tako blizu kot bo prišel 2004 MN4 leta 2029. Trk z velikim asteroidom ne bi močno spremenil orbite Zemlje, vendar bi dvignil veliko prahu, kar bi vplivalo na Zemljino klimo. Eden verjetnejših izzidov je globalno izumrtje mnogih vrst življenja. Današanja raven izumiranja bi ob tako razsežnem pojavu bila popolnoma zanemarljiva.
Kamenje iz vesolja vsak dan pade na Zemljo, a večje skale manj pogosto. Veliko kilogramov prahu iz vesolja dnevno škrablja po Zemlji. Večje kose najprej opazimo kot svetle meteorje. Kamenje in ledene kocke v velikosti baseballske žogice dnevno letijo skozi našo atmosfero, kjer jih večina hitro izpari. Resne grožnje predstavljajo skale z okoli 100 metri premera, ki zadenejo Zemljo enkrat na približno 1000 let. Če tak objekt pade v ocean, lahko povzroči resnejše cunamije, z uničujočimi posledicami tudi na bolj oddaljenih obalah. Trk z masivnim asteroidom, ki meri več kot 1 km v premeru je redek pojav, in se zgodi približno enkrat na milijon let, a ima lahko globalne posledice. Veliko asteroidov je do danes ostalo neodkritih. Enega so odkrili leta 1998, kot dolg moder žarek na zgornji arhivski sliki, posneti z Vesoljskim Hubblovim Teleskopom. Junija leta 2002, so majhen 100 meterski asteroid 2002 MN odkrili šele, ko je že odbrzel mimo Zemlje, precej znotraj orbite Lune. 2002 MN je Zemlji prišel bližje kot katerikoli asteroid po 1994 XM1, a ne tako blizu kot bo prišel 2004 MN4 leta 2029. Trk z velikim asteroidom ne bi močno spremenil orbite Zemlje, vendar bi dvignil veliko prahu, kar bi vplivalo na Zemljino klimo. Eden verjetnejših izzidov je globalno izumrtje mnogih vrst življenja. Današanja raven izumiranja bi ob tako razsežnem pojavu bila popolnoma zanemarljiva.
Podobne teme
