Alfie Evans vrh ledene gore: v Veliki Britaniji vsako leto do smrti izstradajo na stotine bolnikov
V večini evropskih držav je evtanazija uradno prepovedana. A po tragediji ob smrti Alfieja Evansa na dan prihajajo zgodbe, ki dokazujejo, da je prepoved evtanazije marsikje le še črka na papirju.
Velika Britanija je (tako kot Slovenija) ena od držav, v katerih evtanazija ni dovoljena. A dvoumna zakonodaja britanskim zdravnikom omogoča, da bolnika samovoljno razglasijo za »umirajočega« ter mu posledično odtegnejo hrano, vodo in ostale osnovne dejavnosti, ki ga ohranjajo pri življenju.
»Paliativna oskrba« se je spremenila v evtanazijo: primer Alfieja Evansa
Za bolnike, ki jih razglasijo za »umirajoče«, čimprejšnja smrt postane »v njihovem največjem interesu«, kar grozljivo spominja na prakse bolnišnic Tretjega rajha med 2. svetovno vojno. To dokazuje ravnanje z dvoletnim Alfiejem Evansom, ki žal ni »napaka v sistemu«, ampak vzorčni primer obravnave na smrt bolnih. Britanski dokument »Liverpool Care Pathway«, ki ga je javnost poimenovala »cesta v smrt«, pod »paliativno oskrbo« namreč uvršča eno najkrutejših oblik smrti: stradanje in žejo.
Natančni razlog Alfiejeve smrti ni znan. Vemo, da je deček štiri dni preživel brez aparata za dihanje. Po poročanju Life Site News in številnih drugih portalov je četrtega dne pozno zvečer dobil štiri injekcije neznanega zdravila. Čez dve uri je bil mrtev. Alfiejev oče je njegovo smrt označil za »usmrtitev«, še posebej zato, ker so ga morali pokopati brez uradnega mrliškega pregleda in obdukcije, za katero britansko sodišče ni izdalo soglasja.
V Britaniji vsako leto do smrti izstradajo več sto bolnikov
Javno dostopni podatki britanskega Nacionalnega instituta za zdravje (NHS) kažejo, da je leta 2015 zaradi dehidracije v javnih bolnišnicah umrlo 505 pacientov, pri čemer je bilo v 351 primerih poleg žeje zabeležena tudi smrt zaradi lakote. V 113 primerih sta bila dehidracija in stradanje navedena kot glavni razlog smrti. Delne statistike kažejo, da je tudi leta 2016 zaradi enakih razlogov umrlo podobno število bolnikov. Britanski Rdeči križ je situacijo v javnem zdravstvu poimenoval kar »humanitarna kriza«.
Britanski zdravniki namreč lahko bolnika razglasijo za »umirajočega« na podlagi zelo splošnih in površnih kriterijev ter jim nato odvzamejo možnost hidracije in hranjenja. Še več, bolnišnice dobivajo finančne spodbude glede na število pacientov, ki jih uvrstijo v takšen »paliativni program«.
Zgodbe bolnikov, ki umirajoči moledujejo za požirek vode
Britanski mediji so že večkrat poročali o bolnikih in svojcih, ki pripovedujejo, kako umirajoči bolnik moleduje za vodo ali sesa vlažno gobo, osebje pa ne stori ničesar.
Znana je zgodba medicinske sestre Bernadette Lloyd, ki je zgrožena poročala o stradajočih in žejnih otrocih v zadnjem stadiju raka. »Staršem rečejo, da jim je ostalo le še nekaj dni življenja. A smrt je zelo težko napovedati!« je Lloydova za Daily Mail povedala leta 2012. »Marsikdo, ki ga zdravniki odpišejo, preživi. Jaz pa sem morala gledati otroke, ki v hudi agoniji umirajo od žeje. Spominjam se 14-letnega fanta z rakom, ki je umrl z jezikom, prilepljenim na nebo, ker so mu zdravniki zavrnili tekočino po cevki. Njegova smrt je bila grozna, tako zanj kot za medicinske sestre, ki smo bile zraven.«
Britanijo je pretresla tudi zgodba 90-letne Kathleen Vine, ki so jo v bolnišnico sprejeli zaradi izpahnjene rame, nato pa je dobila pljučnico. Bolniško osebje se je odločilo, da »umira«, zato so nad njeno posteljo obesili znak »Nič skozi usta« (»Nil by mouth«). Čeprav jih je rotila za vodo, ji niso hoteli ustreči. Šele po vztrajnem posredovanju sorodnikov so ji spet dodelili hrano in pijačo. Kathleen je preživela. »Pustili so me, da bi umrla. Če ne bi bilo mojih sorodnikov, bi bila mrtva. Še ena številka na papirju.«
Gre Evropa po poti nacistične Nemčije?
S smernicami, ki jih je leta 2015 pripravil britanski Nacionalni institut za zdravje, je evtanazija s pomočjo stradanja postala še enostavnejša. Zdravstveno osebje namreč lahko uporabi »osebni pristop«, ko se odloča o hidraciji in hranjenju bolne osebe. To pomeni, da lahko pacientu, ki je nezavesten, ne more izraziti žeje ali velja za90-letno Kathleen Vine so v bolnišnico sprejeli zaradi izpahnjene rame, nato pa je dobila pljučnico. Bolniško osebje se je odločilo, da »umira«. Čeprav jih je rotila za vodo, ji niso hoteli ustreči. »odpisanega«, samovoljno ukine hidracijo. Zdravniki pa lahko osebo označijo kot »umirajočo« na podlagi nejasnih kriterijev, kakršen je »vse večja utrujenost in izguba teka« ali »spremembe v komunikaciji in poslabšana mobilnost«, ki so lahko simptom številnih ozdravljivih bolezni.
V primeru Alfieja Evansa se je izkazalo, da je brezdušno gledanje na smrt kot na »pacientov največji interes« še kako resnično. Nemški pediater in profesor Nikolaus Haas je ob tem zapisal, da je bila Alfiejeva bolezen skoraj gotovo smrtna, a da čim hitrejša smrt zaradi zadušitve ali žeje pač ni mogla biti v njegovem največjem interesu. V njegovem interesu bi bilo, da bi dostojno preživel preostanek svojega kratkega življenja, skupaj z družino, doma, v hospicu ali podobni obliki negovalne oskrbe. Haas je ob tem dodal: »Strah pred posnemanjem nacističnih tehnik evtanazije je v takšnih primerih še kako upravičen.«
V nacistični Nemčiji so med leti 1939 in 1945 s stradanjem in smrtonosnimi injekcijami umorili več kot 200.000 prizadetih oseb, med njimi večino otrok. Gre sodobna Evropa po podobni poti?
Vir: Life Site News
Foto: telegraph.co.uk
V večini evropskih držav je evtanazija uradno prepovedana. A po tragediji ob smrti Alfieja Evansa na dan prihajajo zgodbe, ki dokazujejo, da je prepoved evtanazije marsikje le še črka na papirju.
Velika Britanija je (tako kot Slovenija) ena od držav, v katerih evtanazija ni dovoljena. A dvoumna zakonodaja britanskim zdravnikom omogoča, da bolnika samovoljno razglasijo za »umirajočega« ter mu posledično odtegnejo hrano, vodo in ostale osnovne dejavnosti, ki ga ohranjajo pri življenju.
»Paliativna oskrba« se je spremenila v evtanazijo: primer Alfieja Evansa
Za bolnike, ki jih razglasijo za »umirajoče«, čimprejšnja smrt postane »v njihovem največjem interesu«, kar grozljivo spominja na prakse bolnišnic Tretjega rajha med 2. svetovno vojno. To dokazuje ravnanje z dvoletnim Alfiejem Evansom, ki žal ni »napaka v sistemu«, ampak vzorčni primer obravnave na smrt bolnih. Britanski dokument »Liverpool Care Pathway«, ki ga je javnost poimenovala »cesta v smrt«, pod »paliativno oskrbo« namreč uvršča eno najkrutejših oblik smrti: stradanje in žejo.
Ravnanje z dvoletnim Alfiejem žal ni »napaka v sistemu«, ampak vzorčni primer obravnave na smrt bolnih. Starša sta osebje dolge ure rotila, naj ga ne stradajo, preden so se dečka končno usmilili.
Alfie Evans, ki so ga v bolnišnici Alder Hey kljub nasprotovanju staršev odklopili z aparatov, ki so ga ohranjali pri življenju, je kljub napovedi zdravnikov še naprej živel. Kljub temu da je dihal sam, so ga v bolnišnici skoraj 28 ur pustili brez hrane. Starša sta osebje dolge ure rotila, naj ga ne stradajo, preden so se dečka končno usmilili.Natančni razlog Alfiejeve smrti ni znan. Vemo, da je deček štiri dni preživel brez aparata za dihanje. Po poročanju Life Site News in številnih drugih portalov je četrtega dne pozno zvečer dobil štiri injekcije neznanega zdravila. Čez dve uri je bil mrtev. Alfiejev oče je njegovo smrt označil za »usmrtitev«, še posebej zato, ker so ga morali pokopati brez uradnega mrliškega pregleda in obdukcije, za katero britansko sodišče ni izdalo soglasja.
V Britaniji vsako leto do smrti izstradajo več sto bolnikov
Javno dostopni podatki britanskega Nacionalnega instituta za zdravje (NHS) kažejo, da je leta 2015 zaradi dehidracije v javnih bolnišnicah umrlo 505 pacientov, pri čemer je bilo v 351 primerih poleg žeje zabeležena tudi smrt zaradi lakote. V 113 primerih sta bila dehidracija in stradanje navedena kot glavni razlog smrti. Delne statistike kažejo, da je tudi leta 2016 zaradi enakih razlogov umrlo podobno število bolnikov. Britanski Rdeči križ je situacijo v javnem zdravstvu poimenoval kar »humanitarna kriza«.
Britanski zdravniki namreč lahko bolnika razglasijo za »umirajočega« na podlagi zelo splošnih in površnih kriterijev ter jim nato odvzamejo možnost hidracije in hranjenja. Še več, bolnišnice dobivajo finančne spodbude glede na število pacientov, ki jih uvrstijo v takšen »paliativni program«.
Zgodbe bolnikov, ki umirajoči moledujejo za požirek vode
Britanski mediji so že večkrat poročali o bolnikih in svojcih, ki pripovedujejo, kako umirajoči bolnik moleduje za vodo ali sesa vlažno gobo, osebje pa ne stori ničesar.
Znana je zgodba medicinske sestre Bernadette Lloyd, ki je zgrožena poročala o stradajočih in žejnih otrocih v zadnjem stadiju raka. »Staršem rečejo, da jim je ostalo le še nekaj dni življenja. A smrt je zelo težko napovedati!« je Lloydova za Daily Mail povedala leta 2012. »Marsikdo, ki ga zdravniki odpišejo, preživi. Jaz pa sem morala gledati otroke, ki v hudi agoniji umirajo od žeje. Spominjam se 14-letnega fanta z rakom, ki je umrl z jezikom, prilepljenim na nebo, ker so mu zdravniki zavrnili tekočino po cevki. Njegova smrt je bila grozna, tako zanj kot za medicinske sestre, ki smo bile zraven.«
Britanijo je pretresla tudi zgodba 90-letne Kathleen Vine, ki so jo v bolnišnico sprejeli zaradi izpahnjene rame, nato pa je dobila pljučnico. Bolniško osebje se je odločilo, da »umira«, zato so nad njeno posteljo obesili znak »Nič skozi usta« (»Nil by mouth«). Čeprav jih je rotila za vodo, ji niso hoteli ustreči. Šele po vztrajnem posredovanju sorodnikov so ji spet dodelili hrano in pijačo. Kathleen je preživela. »Pustili so me, da bi umrla. Če ne bi bilo mojih sorodnikov, bi bila mrtva. Še ena številka na papirju.«
Gre Evropa po poti nacistične Nemčije?
S smernicami, ki jih je leta 2015 pripravil britanski Nacionalni institut za zdravje, je evtanazija s pomočjo stradanja postala še enostavnejša. Zdravstveno osebje namreč lahko uporabi »osebni pristop«, ko se odloča o hidraciji in hranjenju bolne osebe. To pomeni, da lahko pacientu, ki je nezavesten, ne more izraziti žeje ali velja za90-letno Kathleen Vine so v bolnišnico sprejeli zaradi izpahnjene rame, nato pa je dobila pljučnico. Bolniško osebje se je odločilo, da »umira«. Čeprav jih je rotila za vodo, ji niso hoteli ustreči. »odpisanega«, samovoljno ukine hidracijo. Zdravniki pa lahko osebo označijo kot »umirajočo« na podlagi nejasnih kriterijev, kakršen je »vse večja utrujenost in izguba teka« ali »spremembe v komunikaciji in poslabšana mobilnost«, ki so lahko simptom številnih ozdravljivih bolezni.
V primeru Alfieja Evansa se je izkazalo, da je brezdušno gledanje na smrt kot na »pacientov največji interes« še kako resnično. Nemški pediater in profesor Nikolaus Haas je ob tem zapisal, da je bila Alfiejeva bolezen skoraj gotovo smrtna, a da čim hitrejša smrt zaradi zadušitve ali žeje pač ni mogla biti v njegovem največjem interesu. V njegovem interesu bi bilo, da bi dostojno preživel preostanek svojega kratkega življenja, skupaj z družino, doma, v hospicu ali podobni obliki negovalne oskrbe. Haas je ob tem dodal: »Strah pred posnemanjem nacističnih tehnik evtanazije je v takšnih primerih še kako upravičen.«
V nacistični Nemčiji so med leti 1939 in 1945 s stradanjem in smrtonosnimi injekcijami umorili več kot 200.000 prizadetih oseb, med njimi večino otrok. Gre sodobna Evropa po podobni poti?
Vir: Life Site News
Foto: telegraph.co.uk
