No, še ena resnična in prisežem, da je bilo res tako. Če sem se kje zlagal, se lahko grisbi ogolí osramje.
Torej, moj znanec mi je priporočil, naj grem na slepi zmenek z eno njegovo znanko, ki je po njegovih besedah luštna. Ker je tip tistihmali nategoval eno precej hot poročeno učiteljico (medtem, ko jo je nagovarjal, da se loči in nato poroči z njim, mu je, ne da bi učiteljica to kajpak vedela, neka glasbenica zelo pogosto vlekla 'svinčnik'. Zelo zanimivo, sicer nima veze s temo, pa vseeno. To učiteljico pa je njen mož varal z neko blonduljo. Ne zafrkavam se.), sem v svoji takratni naivosti pristal.
Prvi stik z bodočim dejtom je bil telefonski. V njem je dala vedeti z odločnim, ukazovalnim in zoprnim glasom, da se dobiva pred določeno lj. gostilno, ker ona notri že ne bo čakala kot ena budala, kdaj jaz pridem. Ker sem budala (bil) očitno kar jaz sam, se mi ni prižgal red alert in sem na 'zmenek' vseeno šel. No, bil sem tam prvi (imam to zoprno lastnost, da večinoma pridem prezgodaj), nato pa se pripelje nek terenec in iz avta se zvali neko nizkoraslo, zavaljeno bitje z glavo tolikšne velikosti, da bi tudi povodnega konja popadlo ljubosumje.
Ker baje nosorogi tečejo zelo hitro, na beg niti nisem pomislil, ampak sem v gostilno za njo racal s korakom, s kakršnim je pod giljotino najbrž odšel Robespierre. K sreči so bile v gostilni mize precej dolge in sem se usedel proč, kolikor je bilo le mogoče. Bitje mi s pretečim glasom sikne: "Saj se lahko usedeš bližje, saj te ne bom pojedla." Glede na njeno obilno maso in zevajoča usta ji nisem niti slučajno verjel, ampak sem se pogumno odločil, da se vendarle presedem nekoliko bližje, hkrati pa sem zelo obžaloval, da nisem imel pri sebi harpune za lov na vosate kite.
Ok, nekako sem preživel skrajno mučne dobre pol ure za mizo s to monstrado, nato pa sem se, kolikor je bilo mogoče hitro, pobral do avta (hvala bogu za preko 200 konjev, oprtih na turbopuhalo). Nestvor mi je za konec še zapretil: "Naslednjič ti prideš v #######!" Pač, dobila sva se v Ljubljani, kjer ona hodi v službo in ji je bilo usput, živi pa (če še) v nekoliko manjšem slovenskem mestu kake pol ure vožnje od Lj. Ja, vešdabom hodil tja, raje se vržem v jamo, polno strupenjač, si mislim, hinavsko molčim in odpeljem. K sreči je nisem videl nikdar več...
Še vedno mi ni jasno, kako je unemu znancu ratalo pri tisti učiteljici. Ali pa mi je pripravil past, vredno družine Borgia.
Torej, moj znanec mi je priporočil, naj grem na slepi zmenek z eno njegovo znanko, ki je po njegovih besedah luštna. Ker je tip tistihmali nategoval eno precej hot poročeno učiteljico (medtem, ko jo je nagovarjal, da se loči in nato poroči z njim, mu je, ne da bi učiteljica to kajpak vedela, neka glasbenica zelo pogosto vlekla 'svinčnik'. Zelo zanimivo, sicer nima veze s temo, pa vseeno. To učiteljico pa je njen mož varal z neko blonduljo. Ne zafrkavam se.), sem v svoji takratni naivosti pristal.
Prvi stik z bodočim dejtom je bil telefonski. V njem je dala vedeti z odločnim, ukazovalnim in zoprnim glasom, da se dobiva pred določeno lj. gostilno, ker ona notri že ne bo čakala kot ena budala, kdaj jaz pridem. Ker sem budala (bil) očitno kar jaz sam, se mi ni prižgal red alert in sem na 'zmenek' vseeno šel. No, bil sem tam prvi (imam to zoprno lastnost, da večinoma pridem prezgodaj), nato pa se pripelje nek terenec in iz avta se zvali neko nizkoraslo, zavaljeno bitje z glavo tolikšne velikosti, da bi tudi povodnega konja popadlo ljubosumje.
Ker baje nosorogi tečejo zelo hitro, na beg niti nisem pomislil, ampak sem v gostilno za njo racal s korakom, s kakršnim je pod giljotino najbrž odšel Robespierre. K sreči so bile v gostilni mize precej dolge in sem se usedel proč, kolikor je bilo le mogoče. Bitje mi s pretečim glasom sikne: "Saj se lahko usedeš bližje, saj te ne bom pojedla." Glede na njeno obilno maso in zevajoča usta ji nisem niti slučajno verjel, ampak sem se pogumno odločil, da se vendarle presedem nekoliko bližje, hkrati pa sem zelo obžaloval, da nisem imel pri sebi harpune za lov na vosate kite.
Ok, nekako sem preživel skrajno mučne dobre pol ure za mizo s to monstrado, nato pa sem se, kolikor je bilo mogoče hitro, pobral do avta (hvala bogu za preko 200 konjev, oprtih na turbopuhalo). Nestvor mi je za konec še zapretil: "Naslednjič ti prideš v #######!" Pač, dobila sva se v Ljubljani, kjer ona hodi v službo in ji je bilo usput, živi pa (če še) v nekoliko manjšem slovenskem mestu kake pol ure vožnje od Lj. Ja, vešdabom hodil tja, raje se vržem v jamo, polno strupenjač, si mislim, hinavsko molčim in odpeljem. K sreči je nisem videl nikdar več...
Še vedno mi ni jasno, kako je unemu znancu ratalo pri tisti učiteljici. Ali pa mi je pripravil past, vredno družine Borgia.