Zmaga nad HIV-om?
V človeške celice so z ogljikovimi nanocevkami pretihotapili molekule, ki delujejo proti HIV-u. Čeprav so komaj začeli z raziskavami, bi lahko to odkritje vodilo do novega načina zdravljenja proti smrtonosnemu virusu.
Za zdravljenje HIV-a so znanstveniki predlagali male interferenčne molekule RNA (siRNA). Imajo sposobnost uničiti informacijsko RNA in blokirajo produkcijo receptorskih proteinov v celični membrani, s katerimi HIV napada imunske celice ( T-celice).
Vendar kako prenesti siRNA v celice?
Z liposomom, maščobnim mehurčkom, bi učinkovito delovali na rakave celice, vendar ne na T-celice.
Druga možnost je s pomočjo virusov, s katerimi bi dodali DNA, ki bi kodirala produkcijo siRNA. Ta metoda dela preglavice nekaterim znanstvenikom, saj je težko določiti mesto v genomu, kjer se DNA priključi. Če bi zgrešili, bi lahko povzročili razvoj rakavih celic.
siRNA se lahko pritrdi na ogljikove nanocevke. Te bi predrle membrane T-celic in znotraj njih odložile siRNA, medtem ko ne bi spremenile DNA zapisa.
Pritrdili so 2 tipa siRNA, eno za blokiranje receptorskega proteina CD4 in drugo za blokiranje receptorja CXCR4. Oba receptorja uporabi HIV za vdor v celice. Ko so bile nanocevke naložene z RNA, so jih dodali v človeške T-celice. Rezultati so pokazali, da je bilo 60% CD4 in 80% CXCR4 blokiranih.
Menijo, da bi lahko nanocevke naložili z siRNA, nameščene tako, da bi blokirale CCR5, tretjega receptorja v celični membrani. Tako bi zaprli drugo pot, po kateri HIV vstopi v celice.
Še prej pa bodo morali ugotoviti, kako ustvariti nanocevke, ki se bodo vezale le na T-celice in ne na druge tipe celic. Prepričani so, da bodo to dosegli z dodatkom protitelesc, ki se vežejo na površinske receptorje v T-celici.
LJUBITELJI VODE
SiRNA so pritrdili na ogljikove nanocevke z zapletenim kemijskim trikom.
Ogljikovodikove verige, ki so tesno povezane z nanocevkami, so povezali s polimerom PEG (polietilen glikol). Te so s pomočjo žveplovih atomov pritrdili na siRNA.
Encimi v celici prekinejo disulfidno vez in tako osvobodijo siRNA. PEG je hidrofilen, ljubitelj vode, zagotavlja tudi da se sovražniki vode raztopijo v krvi, in preprečuje njihovo obarjanje.
Še vedno pa nam ne morejo zagotoviti, da bo pristop učinkovit pri zdravljenju. SiRNA namreč ne blokira vseh vrst receptorjev. Še dolga je pot pred nami. HIV lahko še vedno uporabi druge receptorje za vstop v celice.
STROŠKI
Znanstveniki iščejo bolj učinkovite načine blokiranja proteinov. Do njih se bodo dokopali s cepljenjem siRNA verige in s spreminjanjem kemije nanocevk, da bodo uspešnejši pri vdoru v celico. Tudi če jim bo to uspelo, še vedno ni zagotovljeno, da bodo nanocevke prispele do krvnega obtoka in nato v limfni sistem, kjer je HIV najbolj dejaven.
Še ena pomanjkljivost te metode je, da bi morali pacientu na vsake nekaj dni vbrizgati RNA obložene nanocevke. Zdravljenje HIV infekcije bi bil tako doživljenjski proces, kar pa si mnogi cenovno ne bi mogli privoščiti.
V nasprotju z drugo metodo, z uporabo virusa, bi celica in njene nove celice, samo po enem vbrizganju z spremenjenim DNA-jem, ostale odporne proti HIV-u.
Še mal in jim bo ratalo
V človeške celice so z ogljikovimi nanocevkami pretihotapili molekule, ki delujejo proti HIV-u. Čeprav so komaj začeli z raziskavami, bi lahko to odkritje vodilo do novega načina zdravljenja proti smrtonosnemu virusu.
Za zdravljenje HIV-a so znanstveniki predlagali male interferenčne molekule RNA (siRNA). Imajo sposobnost uničiti informacijsko RNA in blokirajo produkcijo receptorskih proteinov v celični membrani, s katerimi HIV napada imunske celice ( T-celice).
Vendar kako prenesti siRNA v celice?
Z liposomom, maščobnim mehurčkom, bi učinkovito delovali na rakave celice, vendar ne na T-celice.
Druga možnost je s pomočjo virusov, s katerimi bi dodali DNA, ki bi kodirala produkcijo siRNA. Ta metoda dela preglavice nekaterim znanstvenikom, saj je težko določiti mesto v genomu, kjer se DNA priključi. Če bi zgrešili, bi lahko povzročili razvoj rakavih celic.
siRNA se lahko pritrdi na ogljikove nanocevke. Te bi predrle membrane T-celic in znotraj njih odložile siRNA, medtem ko ne bi spremenile DNA zapisa.
Pritrdili so 2 tipa siRNA, eno za blokiranje receptorskega proteina CD4 in drugo za blokiranje receptorja CXCR4. Oba receptorja uporabi HIV za vdor v celice. Ko so bile nanocevke naložene z RNA, so jih dodali v človeške T-celice. Rezultati so pokazali, da je bilo 60% CD4 in 80% CXCR4 blokiranih.
Menijo, da bi lahko nanocevke naložili z siRNA, nameščene tako, da bi blokirale CCR5, tretjega receptorja v celični membrani. Tako bi zaprli drugo pot, po kateri HIV vstopi v celice.
Še prej pa bodo morali ugotoviti, kako ustvariti nanocevke, ki se bodo vezale le na T-celice in ne na druge tipe celic. Prepričani so, da bodo to dosegli z dodatkom protitelesc, ki se vežejo na površinske receptorje v T-celici.
LJUBITELJI VODE
SiRNA so pritrdili na ogljikove nanocevke z zapletenim kemijskim trikom.
Ogljikovodikove verige, ki so tesno povezane z nanocevkami, so povezali s polimerom PEG (polietilen glikol). Te so s pomočjo žveplovih atomov pritrdili na siRNA.
Encimi v celici prekinejo disulfidno vez in tako osvobodijo siRNA. PEG je hidrofilen, ljubitelj vode, zagotavlja tudi da se sovražniki vode raztopijo v krvi, in preprečuje njihovo obarjanje.
Še vedno pa nam ne morejo zagotoviti, da bo pristop učinkovit pri zdravljenju. SiRNA namreč ne blokira vseh vrst receptorjev. Še dolga je pot pred nami. HIV lahko še vedno uporabi druge receptorje za vstop v celice.
STROŠKI
Znanstveniki iščejo bolj učinkovite načine blokiranja proteinov. Do njih se bodo dokopali s cepljenjem siRNA verige in s spreminjanjem kemije nanocevk, da bodo uspešnejši pri vdoru v celico. Tudi če jim bo to uspelo, še vedno ni zagotovljeno, da bodo nanocevke prispele do krvnega obtoka in nato v limfni sistem, kjer je HIV najbolj dejaven.
Še ena pomanjkljivost te metode je, da bi morali pacientu na vsake nekaj dni vbrizgati RNA obložene nanocevke. Zdravljenje HIV infekcije bi bil tako doživljenjski proces, kar pa si mnogi cenovno ne bi mogli privoščiti.
V nasprotju z drugo metodo, z uporabo virusa, bi celica in njene nove celice, samo po enem vbrizganju z spremenjenim DNA-jem, ostale odporne proti HIV-u.
Še mal in jim bo ratalo
