Tukaj je opis potovanja po zahodnem delu Amerike, ki smo ga z družino opravili spomladi leta 2008.
Naša pot leto pred tem je opisana tule:
USA 2007
Aprila in maja 2008 sem mesec in pol sodeloval pri projektu, ki se je odvijal v San Joseju v Kaliforniji. San Jose je tretje največje mesto v Kaliforniji in slovi kot glavno mesto Silicijeve doline.
Med projektom sem stanoval v Los Gatosu, simpatičnem mestecu, ki pa slovi tudi po zelo visokih cenah nepremičnin. Solidna družinska hiša: dva milijona dolarjev.
Dnevi v Los Gatosu.
Mazda, pripravljena na odhod. Tokrat so mi dali povsem nov avto - prevoženih manj kot 100 milj. Ko sem ga čez en mesec vrnil, jih je bilo na števcu precej več.
Zaradi slabega vremena se v San Franciscu nismo dolgo zadržali.
Na obisku pri prijateljih - zahodni obronki Sierre Nevade. Tu je znano vinorodno področje, kjer pridelujejo najboljša kalifornijska vina.
Od tam smo v snežnem metežu prečkali Sierro Nevado in se mimo jezera Tahoe pripeljali v Reno (Nevada). V Renu je marsikaj zanimivega, na primer avtomobilski muzej ustanovitelja podjetja Harrah's, Williama Harraha. Slovi pa tudi po neštetih igralnicah - kot manjša verzija Las Vegasa. Mesto je že v puščavi, zaradi zanimive lege ob vznožju Sierre Nevade je pa do smučišč in jezera Tahoe le dobre pol ure.
Na obisku pri prijateljih.
Iz Rena smo se odpeljali proti jugu - proti Dolini smrti.
Pot ob vzhodnem obrobju Sierre Nevade je zelo lepa, ves čas smo imeli odlične razglede na s snegom pokrite štiritisočake. Sierra Nevada se na zahodu zlagoma spušča proti kalifornijski Centralni dolini, vzhodna stran je pa precej bolj strma.
Mislim, da je tole v mestecu Lone Pine, od koder smo začeli naskok na Dolino smrti. Lone Pine je v obširni dolini Owens Valley.
Proti Dolini smrti.
Puščavska dolina v ozadju se imenuje Panamint Valley.
Tole je pa že Dolina smrti.
Pohod med peščene sipine.
Dolino obdajajo več kot 3000m visoke gore, najnižja točka je pa na -86m.
Badwater - najnižja točka. 86m pod gladino morja.
Obvoz med pustim skalovjem.
Zabriskie Point.
Iz doline ni daleč do Las Vegasa, zato smo šli tja poiskat prenočišče.
Las Vegas je predvsem parada kiča. Malce smo si ga ogledali, prav dolgo se pa tam nismo zadrževali.
Na vrsti je bil San Diego in Sea-World. Za otročaje izjemna zanimivost, na žalost je pa pobič zbolel in je dan preležal v hotelu.
Iz San Diega smo se odpeljali v Arizono proti mestu Tucson.
Tole je že v puščavi Arizone.
Tucson je zelo simpatično mesto sredi puščave Sonora. Sonora obsega južno Arizono, del Kalifornije in pa severozahodno Mehiko. Znana je po ogromnih kaktusih saguaro, ki ne rastejo nikjer drugje. Ti kaktusi presežejo deset metrov v višino in "živijo" krepko čez sto let.
Ker je Tucson v puščavi, je klima precej suha in vroča. Se pa nad mestom dviga 2791m visoka gora Mount Lemmon, kjer je na vrhu celo smučišče.
Zahodno in vzhodno od mesta se nahajata dva dela narodnega parka Saguaro. Najprej smo si ogledali zahodni del, za katerega ni treba plačati vstopnine in kjer je izvrsten puščavski muzej.
Zvečer smo obiskali znanca, s katerim smo naslednji dan obiskali še vzhodni del narodnega parka.
"Budala" v Tucsonu.
Nedaleč stran od Tucsona je mestece Bisbee. Pot do tja vodi skozi znani Tombstone. Bisbee je že čisto na mehiški meji. Tudi tam smo obiskali znanca, ki ima zanimivo zbirko vozil.
Bisbee je stlačen v ozek kanjon in je staro rudarsko mesto. Svoje čase so tu kopali baker, zlato in srebro. Rudniki so že zdavnaj zaprti, danes je Bisbee znan po slikarjih, kiparjih, muzikantih in drugih umetnikih.
Iz Bisbeeja smo se obrnili nazaj proti severu; skozi Tucson in Phoenix smo se odpeljali proti Velikemu kanjonu.
Najprej dve sliki iz Tucsona. Tole je na gori "Sentinel Peak", domačini ji pravijo "A - mountain". Na pobočju, obrnjenem proti centru mesta, je velikanska črka "A".
Vožnja od Phoenixa do Flagstaffa je zanimiva zaradi hitre spremembe pokrajine iz suhe puščave v lepo zeleno okolje s pašniki, ranči in obširnimi gozdovi. Phoenix je peto največje ameriško mesto in leži v vročem puščavskem kotlu (ki pa mu prebivalci nekoliko pesniško rečejo "Valley of the Sun"). Flagstaff je pa na višini 2100m in ima zato precej hladnejšo klimo. Nad mestom se dviga gorovje "San Francisco Peaks", ki vključuje najvišjo goro Arizone - Humphreys Peak (3852m). Gore nad mestom so vulkanskega izvora, zato so temne, skoraj črne barve.
Najprej smo obiskali južni rob (South Rim) Velikega kanjona, kjer pa nismo imeli sreče z vremenom. Ko smo si nekaj dni kasneje ogledali severni rob, je bilo precej lepše.
Šli smo na kratek pohod v kanjon, vendar nas je dež pregnal nazaj gor.
Do severnega roba je precej dolga pot in vmes je bilo treba poiskati prenočišče. Ustavili smo se v mestu Page, naslednji dan pa smo si ogledali jezero Powell.
Jezero je nastalo, ko so na reki Colorado zgradili jez "Glen Canyon Dam". Dolgo je 300km, na najširši točki široko 40km, sicer pa večinoma precej ozko. Tukaj so popularne vse vrste vodnih športov in k jezeru se valijo množice s čolni na prikolicah.
Gora v ozadju je "Navajo Mountain" (3166m). Ima velik pomen v legendah plemena Navajo in za vzpon je potrebno dovoljenje indijancev.
V puščavskem pesku mrgoli školjk.
Reka Colorado pod jezom.
Pot proti severnemu robu Velikega kanjona.
Kot rečeno, na severnem robu smo imeli veliko lepše vreme.
Gore na obzorju so San Francisco Peaks, na levi je Humphreys Peak.
Reka Colorado približno 1700m niže.
Iz Arizone nas je pot vodila v Utah, kjer smo se namenili obiskati narodne parke Zion, Bryce Canyon in Arches.
Najprej nekaj slik s poti.
Narodni park Zion je znan po visokih, strmih stenah, ki se dvigajo nad Zion Canyonom. Cesta se v kanjon spusti skozi nekaj v živo skalo vklesanih tunelov. Poleg Zion Canyona, ki ga je izklesal severni krak reke Virgin River, narodni park slovi po Kolob Archu, menda drugem najdaljšem kamnitem loku na svetu.
S svojimi strmimi stenami je Zion pravi izziv za plezalce in pohodnike. Z dna kanjona je preko strmih skal speljanih nekaj stez navzgor do roba. Med našim obiskom smo raziskovali kanjon, po stenah se pa nismo vzpenjali. Ko bosta otroka malce zrasla, bomo pa gotovo šli na pohod do Angel's Landinga, od koder je izjemen pogled navzdol v Zion Canyon.
Iz Ziona smo nadaljevali pot proti Bryce Canyonu. Bryce Canyon je bolj podoben ogromnemu amfiteatru kot pa kanjonu, znan je pa po bizarnih kamnitih stolpih, imenovanih "hoodoo". Stolpe je ustvarila erozija zaradi vode in vetra, svoje so pa dodale precejšnje temperaturne razlike. Rob amfiteatra je na višini 2400 - 2700m in pozimi se temperature lahko spustijo pod -30 stopinj C. Poleti načeloma ni prav vroče, so pa vseeno že namerili temperature nad 35 stopinj C.
Bryce je znan po zelo čistem zraku: nadmorska višina je kar precejšnja in daleč naokoli ni nobenega večjega mesta. Zato se odlikuje po izvrstnih razgledih, ki sežejo tja do 200km daleč.
Marsikje na zahodu ZDA je treba biti pripravljen na srečanje z medvedi.
Skozi spektakularno pokrajino južnega Utaha smo se mimo mestec Escalante, Boulder, Hanksville in Blanding pripeljali v Moab. Tukaj smo bili že leto poprej in spet smo bili namenjeni v narodni park Arches.
Tole je nekje v bližini narodnega parka Capitol Reef.
Visoko nad reko Colorado.
V Arches smo šli najprej v predel, imenovan Devil's Garden, kjer je nekaj zelo znanih lokov. Landscape Arch je najdaljši naravni kamniti lok na svetu.
Takšen je bil videti Wall Arch. Tam smo bili junija 2008; 5. avgusta istega leta se je pa podrl.
Spet smo šli na pohod do Delicate Archa. Leto poprej smo imeli jutranji pohod, tokrat pa popoldanskega. Kot je razvidno iz slik, je popoldanska in večerna svetloba bolj ustrezna za fotografiranje.
Iz Moaba smo hoteli na pot proti Yellowstone-u, ki pa je bil junija 2008 še globoko pod snegom. Zato smo se odpeljali proti Seattlu in si vmes ogledali mogočen vulkan Mount Rainier. Visok je 4392m in je med najbolj prominentnimi vrhovi na svetu. Prominentnost gore je oznaka, ki pove, kako visoko se dviga nad okoliško pokrajino. Mount Rainier po tem kriteriju poseka celo K2. Gora je zelo dobro vidna iz Seattla in Tacome, vidijo jo pa tudi iz Portlanda v Oregonu, ki je oddaljen okoli 150km.
Vulkan je še aktiven: ko bo izbruhnil, lahko pride do hude katastrofe, podobne izbruhu Mount St. Helens leta 1980. Mount St. Helens je nedaleč stran; nasploh je v državah Washington in Oregon vse polno aktivnih vulkanov.
Z gore polzijo orjaški ledeniki, področje Paradise na južnem pobočju je pa znano po izjemnih količinah snega. Snežna odeja je vsako zimo debela več metrov, leta 1956 so pa namerili rekordno debelino 9,30m.
V Seattlu smo si ogledali zanimivosti v centru mesta. Pike Place Fish Market, ribja tržnica, je znana po prodajalcih, ki drug drugemu mečejo metrske ribe. Svoje čase so prodajalci hodili po ribe do z ledom posutih miz in jih prinesli kupcem, potem so se pa naveličali. Zdaj si jih raje kar mečejo in leteče ribe so postale prava predstava.
Space Needle je 184m visok stolp, postavljen leta 1962. Ko so ga postavili, je bil najvišja stavba v zahodnem delu ZDA. Dandanes so v Seattlu in drugih mestih zahoda precej višje zgradbe. Vseeno pa Space Needle ostaja simbol Seattla.
Tudi v Seattlu smo obiskali znance.
Ogledati smo si hoteli še narodni park Olympic, zato smo iz Seattla šli v Port Angeles.
Hobotnica v Port Angelesu.
V narodnem parku je nekaj lepih jezer, visoke gore, področja z deževnim gozdom in pa zanimiva obala Tihega oceana. Najvišja gora je Mount Olympus: 2428m. Ker je zelo blizu morja, je to kar spodobna višina.
Ob obali Tihega oceana smo se odpeljali proti Kaliforniji. V Oregonu smo se ustavili v narodnem parku Crater Lake. Jezero je nastalo v kraterju 2400m visokega vulkana. Je zelo globoko; s skoraj 600m globine je najgloblje jezero v ZDA in deveto najgloblje jezero na svetu. Leta 1999 sem si v jezeru privoščil osvežilno plavanje, tokrat je pa bilo okoli jezera še precej snega, zato je bilo za kopanje nekoliko premrzlo.
Jezero ima celo otok, znano je pa tudi po deblu, ki že dobrih sto let v pokončnem položaju plava po površini. Deblo so poimenovali "Old man of the lake".
Tole smo našli v mestu Medford v Oregonu.
Obala severne Kalifornije.
Za konec smo si ogledali še Yosemite.
Slap Bridal Veil.
Reka Merced.
Slap Yosemite Fall, šesti najvišji slap na svetu. Skupna višina zgornjega slapu, vmesnih kaskad in spodnjega slapu je 739m.
Half Dome.
El Capitan.
Zadnja noč v Kaliforniji - Gilroy blizu San Joseja.
Z Lufthanso nazaj v Evropo.
Prtljaga.
Več slik pa tule:
USA 2008
Naša pot leto pred tem je opisana tule:
USA 2007
Aprila in maja 2008 sem mesec in pol sodeloval pri projektu, ki se je odvijal v San Joseju v Kaliforniji. San Jose je tretje največje mesto v Kaliforniji in slovi kot glavno mesto Silicijeve doline.
Med projektom sem stanoval v Los Gatosu, simpatičnem mestecu, ki pa slovi tudi po zelo visokih cenah nepremičnin. Solidna družinska hiša: dva milijona dolarjev.
Dnevi v Los Gatosu.
Mazda, pripravljena na odhod. Tokrat so mi dali povsem nov avto - prevoženih manj kot 100 milj. Ko sem ga čez en mesec vrnil, jih je bilo na števcu precej več.
Zaradi slabega vremena se v San Franciscu nismo dolgo zadržali.
Na obisku pri prijateljih - zahodni obronki Sierre Nevade. Tu je znano vinorodno področje, kjer pridelujejo najboljša kalifornijska vina.
Od tam smo v snežnem metežu prečkali Sierro Nevado in se mimo jezera Tahoe pripeljali v Reno (Nevada). V Renu je marsikaj zanimivega, na primer avtomobilski muzej ustanovitelja podjetja Harrah's, Williama Harraha. Slovi pa tudi po neštetih igralnicah - kot manjša verzija Las Vegasa. Mesto je že v puščavi, zaradi zanimive lege ob vznožju Sierre Nevade je pa do smučišč in jezera Tahoe le dobre pol ure.
Na obisku pri prijateljih.
Iz Rena smo se odpeljali proti jugu - proti Dolini smrti.
Pot ob vzhodnem obrobju Sierre Nevade je zelo lepa, ves čas smo imeli odlične razglede na s snegom pokrite štiritisočake. Sierra Nevada se na zahodu zlagoma spušča proti kalifornijski Centralni dolini, vzhodna stran je pa precej bolj strma.
Mislim, da je tole v mestecu Lone Pine, od koder smo začeli naskok na Dolino smrti. Lone Pine je v obširni dolini Owens Valley.
Proti Dolini smrti.
Puščavska dolina v ozadju se imenuje Panamint Valley.
Tole je pa že Dolina smrti.
Pohod med peščene sipine.
Dolino obdajajo več kot 3000m visoke gore, najnižja točka je pa na -86m.
Badwater - najnižja točka. 86m pod gladino morja.
Obvoz med pustim skalovjem.
Zabriskie Point.
Iz doline ni daleč do Las Vegasa, zato smo šli tja poiskat prenočišče.
Las Vegas je predvsem parada kiča. Malce smo si ga ogledali, prav dolgo se pa tam nismo zadrževali.
Na vrsti je bil San Diego in Sea-World. Za otročaje izjemna zanimivost, na žalost je pa pobič zbolel in je dan preležal v hotelu.
Iz San Diega smo se odpeljali v Arizono proti mestu Tucson.
Tole je že v puščavi Arizone.
Tucson je zelo simpatično mesto sredi puščave Sonora. Sonora obsega južno Arizono, del Kalifornije in pa severozahodno Mehiko. Znana je po ogromnih kaktusih saguaro, ki ne rastejo nikjer drugje. Ti kaktusi presežejo deset metrov v višino in "živijo" krepko čez sto let.
Ker je Tucson v puščavi, je klima precej suha in vroča. Se pa nad mestom dviga 2791m visoka gora Mount Lemmon, kjer je na vrhu celo smučišče.
Zahodno in vzhodno od mesta se nahajata dva dela narodnega parka Saguaro. Najprej smo si ogledali zahodni del, za katerega ni treba plačati vstopnine in kjer je izvrsten puščavski muzej.
Zvečer smo obiskali znanca, s katerim smo naslednji dan obiskali še vzhodni del narodnega parka.
"Budala" v Tucsonu.
Nedaleč stran od Tucsona je mestece Bisbee. Pot do tja vodi skozi znani Tombstone. Bisbee je že čisto na mehiški meji. Tudi tam smo obiskali znanca, ki ima zanimivo zbirko vozil.
Bisbee je stlačen v ozek kanjon in je staro rudarsko mesto. Svoje čase so tu kopali baker, zlato in srebro. Rudniki so že zdavnaj zaprti, danes je Bisbee znan po slikarjih, kiparjih, muzikantih in drugih umetnikih.
Iz Bisbeeja smo se obrnili nazaj proti severu; skozi Tucson in Phoenix smo se odpeljali proti Velikemu kanjonu.
Najprej dve sliki iz Tucsona. Tole je na gori "Sentinel Peak", domačini ji pravijo "A - mountain". Na pobočju, obrnjenem proti centru mesta, je velikanska črka "A".
Vožnja od Phoenixa do Flagstaffa je zanimiva zaradi hitre spremembe pokrajine iz suhe puščave v lepo zeleno okolje s pašniki, ranči in obširnimi gozdovi. Phoenix je peto največje ameriško mesto in leži v vročem puščavskem kotlu (ki pa mu prebivalci nekoliko pesniško rečejo "Valley of the Sun"). Flagstaff je pa na višini 2100m in ima zato precej hladnejšo klimo. Nad mestom se dviga gorovje "San Francisco Peaks", ki vključuje najvišjo goro Arizone - Humphreys Peak (3852m). Gore nad mestom so vulkanskega izvora, zato so temne, skoraj črne barve.
Najprej smo obiskali južni rob (South Rim) Velikega kanjona, kjer pa nismo imeli sreče z vremenom. Ko smo si nekaj dni kasneje ogledali severni rob, je bilo precej lepše.
Šli smo na kratek pohod v kanjon, vendar nas je dež pregnal nazaj gor.
Do severnega roba je precej dolga pot in vmes je bilo treba poiskati prenočišče. Ustavili smo se v mestu Page, naslednji dan pa smo si ogledali jezero Powell.
Jezero je nastalo, ko so na reki Colorado zgradili jez "Glen Canyon Dam". Dolgo je 300km, na najširši točki široko 40km, sicer pa večinoma precej ozko. Tukaj so popularne vse vrste vodnih športov in k jezeru se valijo množice s čolni na prikolicah.
Gora v ozadju je "Navajo Mountain" (3166m). Ima velik pomen v legendah plemena Navajo in za vzpon je potrebno dovoljenje indijancev.
V puščavskem pesku mrgoli školjk.
Reka Colorado pod jezom.
Pot proti severnemu robu Velikega kanjona.
Kot rečeno, na severnem robu smo imeli veliko lepše vreme.
Gore na obzorju so San Francisco Peaks, na levi je Humphreys Peak.
Reka Colorado približno 1700m niže.
Iz Arizone nas je pot vodila v Utah, kjer smo se namenili obiskati narodne parke Zion, Bryce Canyon in Arches.
Najprej nekaj slik s poti.
Narodni park Zion je znan po visokih, strmih stenah, ki se dvigajo nad Zion Canyonom. Cesta se v kanjon spusti skozi nekaj v živo skalo vklesanih tunelov. Poleg Zion Canyona, ki ga je izklesal severni krak reke Virgin River, narodni park slovi po Kolob Archu, menda drugem najdaljšem kamnitem loku na svetu.
S svojimi strmimi stenami je Zion pravi izziv za plezalce in pohodnike. Z dna kanjona je preko strmih skal speljanih nekaj stez navzgor do roba. Med našim obiskom smo raziskovali kanjon, po stenah se pa nismo vzpenjali. Ko bosta otroka malce zrasla, bomo pa gotovo šli na pohod do Angel's Landinga, od koder je izjemen pogled navzdol v Zion Canyon.
Iz Ziona smo nadaljevali pot proti Bryce Canyonu. Bryce Canyon je bolj podoben ogromnemu amfiteatru kot pa kanjonu, znan je pa po bizarnih kamnitih stolpih, imenovanih "hoodoo". Stolpe je ustvarila erozija zaradi vode in vetra, svoje so pa dodale precejšnje temperaturne razlike. Rob amfiteatra je na višini 2400 - 2700m in pozimi se temperature lahko spustijo pod -30 stopinj C. Poleti načeloma ni prav vroče, so pa vseeno že namerili temperature nad 35 stopinj C.
Bryce je znan po zelo čistem zraku: nadmorska višina je kar precejšnja in daleč naokoli ni nobenega večjega mesta. Zato se odlikuje po izvrstnih razgledih, ki sežejo tja do 200km daleč.
Marsikje na zahodu ZDA je treba biti pripravljen na srečanje z medvedi.
Skozi spektakularno pokrajino južnega Utaha smo se mimo mestec Escalante, Boulder, Hanksville in Blanding pripeljali v Moab. Tukaj smo bili že leto poprej in spet smo bili namenjeni v narodni park Arches.
Tole je nekje v bližini narodnega parka Capitol Reef.
Visoko nad reko Colorado.
V Arches smo šli najprej v predel, imenovan Devil's Garden, kjer je nekaj zelo znanih lokov. Landscape Arch je najdaljši naravni kamniti lok na svetu.
Takšen je bil videti Wall Arch. Tam smo bili junija 2008; 5. avgusta istega leta se je pa podrl.
Spet smo šli na pohod do Delicate Archa. Leto poprej smo imeli jutranji pohod, tokrat pa popoldanskega. Kot je razvidno iz slik, je popoldanska in večerna svetloba bolj ustrezna za fotografiranje.
Iz Moaba smo hoteli na pot proti Yellowstone-u, ki pa je bil junija 2008 še globoko pod snegom. Zato smo se odpeljali proti Seattlu in si vmes ogledali mogočen vulkan Mount Rainier. Visok je 4392m in je med najbolj prominentnimi vrhovi na svetu. Prominentnost gore je oznaka, ki pove, kako visoko se dviga nad okoliško pokrajino. Mount Rainier po tem kriteriju poseka celo K2. Gora je zelo dobro vidna iz Seattla in Tacome, vidijo jo pa tudi iz Portlanda v Oregonu, ki je oddaljen okoli 150km.
Vulkan je še aktiven: ko bo izbruhnil, lahko pride do hude katastrofe, podobne izbruhu Mount St. Helens leta 1980. Mount St. Helens je nedaleč stran; nasploh je v državah Washington in Oregon vse polno aktivnih vulkanov.
Z gore polzijo orjaški ledeniki, področje Paradise na južnem pobočju je pa znano po izjemnih količinah snega. Snežna odeja je vsako zimo debela več metrov, leta 1956 so pa namerili rekordno debelino 9,30m.
V Seattlu smo si ogledali zanimivosti v centru mesta. Pike Place Fish Market, ribja tržnica, je znana po prodajalcih, ki drug drugemu mečejo metrske ribe. Svoje čase so prodajalci hodili po ribe do z ledom posutih miz in jih prinesli kupcem, potem so se pa naveličali. Zdaj si jih raje kar mečejo in leteče ribe so postale prava predstava.
Space Needle je 184m visok stolp, postavljen leta 1962. Ko so ga postavili, je bil najvišja stavba v zahodnem delu ZDA. Dandanes so v Seattlu in drugih mestih zahoda precej višje zgradbe. Vseeno pa Space Needle ostaja simbol Seattla.
Tudi v Seattlu smo obiskali znance.
Ogledati smo si hoteli še narodni park Olympic, zato smo iz Seattla šli v Port Angeles.
Hobotnica v Port Angelesu.
V narodnem parku je nekaj lepih jezer, visoke gore, področja z deževnim gozdom in pa zanimiva obala Tihega oceana. Najvišja gora je Mount Olympus: 2428m. Ker je zelo blizu morja, je to kar spodobna višina.
Ob obali Tihega oceana smo se odpeljali proti Kaliforniji. V Oregonu smo se ustavili v narodnem parku Crater Lake. Jezero je nastalo v kraterju 2400m visokega vulkana. Je zelo globoko; s skoraj 600m globine je najgloblje jezero v ZDA in deveto najgloblje jezero na svetu. Leta 1999 sem si v jezeru privoščil osvežilno plavanje, tokrat je pa bilo okoli jezera še precej snega, zato je bilo za kopanje nekoliko premrzlo.
Jezero ima celo otok, znano je pa tudi po deblu, ki že dobrih sto let v pokončnem položaju plava po površini. Deblo so poimenovali "Old man of the lake".
Tole smo našli v mestu Medford v Oregonu.
Obala severne Kalifornije.
Za konec smo si ogledali še Yosemite.
Slap Bridal Veil.
Reka Merced.
Slap Yosemite Fall, šesti najvišji slap na svetu. Skupna višina zgornjega slapu, vmesnih kaskad in spodnjega slapu je 739m.
Half Dome.
El Capitan.
Zadnja noč v Kaliforniji - Gilroy blizu San Joseja.
Z Lufthanso nazaj v Evropo.
Prtljaga.
Več slik pa tule:
USA 2008
