Dozdeva se mi, da zadnje dni živim nekje drugje. Nekje, v svetu polnem barv, čudovitih melodij in neskončne ljubezni. V svetu, kjer so slabe stvari pozabljene in v katerem je človek lahko zares sproščen. In tudi, ko odprem oči, občutim da to niso sanje. Na nek način pravljica živi dalje.
Čeprav sem ta moment nekako prikovana v posteljo, skupaj z virozo, čutim, da sem lahko istočasno z njim. Še težje je najbrž razumeti to, da ga sploh ne poznam. Nikoli se še nisva srečala, se pozdravila, kaj šele, da bi se dotaknila drug drugega. Poznava se le preko slik in sms-ov.
Vsa zgodba se je začela nekje pol leta nazaj, ko sem doživljala veliko čustveno krizo. Takrat se mi je v fazi razočaranja in prizadetosti dogajalo marsikaj…in v tej fazi sem preko foruma spoznala njega…seveda, z namišljenim imenom. Prišlo je do tega, da mu nisem mogla povedati nič več kot bi smela zato sem enostavno izginila. On pa je tudi pozabil name. Vse dotlej…, ko so se na forumu najine poti nekako spet združile. Hitro je opazil kdo sem…ampak jaz se s tem nisem obremenjevala. Prav spomnim se nekega ponedeljka, ko sem vsa objokana sedela pred računalnikom in pisala prošnje za novo službo, saj je kazalo, da mi pogodbe ne bodo podaljšali. In glej, zaslišim klik na gmailovem msn-ju....pa si rečem…«kdo mi zdaj teži«?. Kar dih mi je zastal, ko sem videla njegovo ime….res, niti v sanjah nisem pričakovala, da me bo kdaj kliknil. In tako se je iz nedolžne prošnje na forumu razvila danes nekako, tako imenovana internetna ali pa celo mobilna ljubezen.
Iz dneva v dan postaja najino dopisovanje vse bolj močno, vse bolj čutno… Moje misli so daleč stran od tega sveta…moje misli so pri njemu. In ravnokar sem dobila njegov sms. Napisal ni nič posebnega, pa vendar ogromno vsega. Besede, ki so bile namenjene samo meni.
Žal, se do danes nisva še uspela srečati. Veselim se dneva, ko bova stala drug pred drugim in si zrla v oči. Morda bo takrat svet, poln živahnih barv, čudovitih melodij in neskončne ljubezni izginil, morda pa bo živel v svoji resnični pravljici naprej.
Čeprav sem ta moment nekako prikovana v posteljo, skupaj z virozo, čutim, da sem lahko istočasno z njim. Še težje je najbrž razumeti to, da ga sploh ne poznam. Nikoli se še nisva srečala, se pozdravila, kaj šele, da bi se dotaknila drug drugega. Poznava se le preko slik in sms-ov.
Vsa zgodba se je začela nekje pol leta nazaj, ko sem doživljala veliko čustveno krizo. Takrat se mi je v fazi razočaranja in prizadetosti dogajalo marsikaj…in v tej fazi sem preko foruma spoznala njega…seveda, z namišljenim imenom. Prišlo je do tega, da mu nisem mogla povedati nič več kot bi smela zato sem enostavno izginila. On pa je tudi pozabil name. Vse dotlej…, ko so se na forumu najine poti nekako spet združile. Hitro je opazil kdo sem…ampak jaz se s tem nisem obremenjevala. Prav spomnim se nekega ponedeljka, ko sem vsa objokana sedela pred računalnikom in pisala prošnje za novo službo, saj je kazalo, da mi pogodbe ne bodo podaljšali. In glej, zaslišim klik na gmailovem msn-ju....pa si rečem…«kdo mi zdaj teži«?. Kar dih mi je zastal, ko sem videla njegovo ime….res, niti v sanjah nisem pričakovala, da me bo kdaj kliknil. In tako se je iz nedolžne prošnje na forumu razvila danes nekako, tako imenovana internetna ali pa celo mobilna ljubezen.
Iz dneva v dan postaja najino dopisovanje vse bolj močno, vse bolj čutno… Moje misli so daleč stran od tega sveta…moje misli so pri njemu. In ravnokar sem dobila njegov sms. Napisal ni nič posebnega, pa vendar ogromno vsega. Besede, ki so bile namenjene samo meni.
Žal, se do danes nisva še uspela srečati. Veselim se dneva, ko bova stala drug pred drugim in si zrla v oči. Morda bo takrat svet, poln živahnih barv, čudovitih melodij in neskončne ljubezni izginil, morda pa bo živel v svoji resnični pravljici naprej.