20. Zakonodajalec je z zakonsko ureditvijo želel zagotoviti večjo varnost cestnega prometa.[4] Iz odgovora Državnega zbora in pojasnil Vlade izhaja, da je zakonodajalec z določitvijo domneve odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila skušal doseči, da bi bili storilci prekrškov v cestnem prometu tudi dejansko kaznovani. Kaznovalna politika je eden od delov veljavne ureditve prometnega sistema, ki je ob upoštevanju obstoječega stanja v cestnem prometu ni mogoče enako učinkovito nadomestiti z drugimi ukrepi (npr. s prometno vzgojo in preventivnimi akcijami). Vsak udeleženec cestnega prometa sme pričakovati, da bodo drugi udeleženci ravnali v skladu s predpisi o varnostni cestnega prometa. Gre za temeljno načelo zaupanja, ki izhaja iz drugega odstavka 2. člena ZVCP-1. Glede na nevarnost, ki jo predstavlja uporaba vozila v prometu, in okoliščino, da je varnost cestnega prometa v veliki meri odvisna od odgovornega ravnanja posameznika, obstajajo razumni razlogi, da se udeležencem v cestnem prometu, ki posedujejo in uporabljajo vozilo, naložijo dodatne obveznosti, ki v obravnavani zadevi izhajajo iz domnevane odgovornosti.[5] V tem okviru zagotavlja domneva odgovornosti lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila učinkovito odkrivanje in sankcioniranje storilcev prekrškov v cestnem prometu. S tem vpliva na ravnanja voznikov in prispeva k varnosti udeležencev v cestnem prometu. Ob upoštevanju nizke stopnje prometne varnosti in discipline udeležencev v cestnem prometu je zasledovani cilj ustavno dopusten.
21. Ugotavljanje storilcev prekrškov, ki storijo prekršek z uporabo vozila, je v cestnem prometu pogosto oteženo ali povezano z velikimi stroški. V nekaterih okoliščinah (npr. pri prekoračitvah najvišjih dovoljenih hitrosti) je ugotavljanje storilcev lahko nevarno za udeležence v cestnem prometu. To so razlogi, ki glede na naravo prekrškov in način njihove storitve upravičujejo nujnost posega. Utemeljeno je mogoče pričakovati, da bi drugačna (blažja) ureditev v večji meri omogočala izogibanje odgovornosti za prekrške in tako znatno prispevala k zmanjšanju varnosti udeležencev v cestnem prometu. Instituti, s katerimi se na primerljiv način rešujejo situacije, v katerih je odkrivanje storilca kaznivega dejanja ali dokazovanje posameznih dejstev oteženo, so uveljavljeni tudi v kazenskem pravu. Pri določenih kaznivih dejanjih prihaja v poštev institut kaskadne odgovornosti, ki pomeni izjemo od splošnih načel glede kazenske odgovornosti.[6] Institut obrnjenega dokaznega bremena je mogoče najti tudi v nekaterih mednarodnih pogodbah.[7] Obravnavani ukrep Ustavno sodišče ocenjuje tudi kot primeren, saj je z določitvijo domneve, da je storilec prekrška lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, zasledovani cilj mogoče doseči. Zakonodajalec je namreč vzpostavil razumno zvezo med dejstvom, ki se dokazuje, in domnevanim dejstvom.