6. DAN ŽABLJAK - CETINJE 151 km
Ker sva imela namen po zajtrku nadaljevati pot, saj naju je čakal eden vrhuncev potovanja, vožnja po Durmitorju, sem se odpravil do gazde Mišota, da mu plačam. Vse prej kot lahka naloga. Človek toliko naklada, da če bi naložil v kemperja, ni šans, da pelješ s sabo. V glavnem, potreboval sem skoraj uro, da mi je vse razložil, vmes poservisiral še nekaj popotnikov, nekam skočil vmes itd. Na koncu mi je prodal še liter domače dunje iz svojega sadovnjaka (če verjameš v smrkce), odlično in povsem naravno žganje po prijateljski ceni, povedal, kje naj moja kupi prave čarape iz domače volne, še nekaj navodil za pot in adijo!
Najprej sva se odpeljala v mesto po čarape. Gospa Zelenika naj bi imela svojo stojnico v trgovskem centru. Svojo sem spustil ven iz avtodoma, saj za parkiranje ni bilo variante, sam pa sem se vozil okoli ta čas. Ni je bilo nazaj kar precej časa, nazadnje pa je prišla z nekaj pari nogavic in velikim kosom še tople pite z jurčki. Ženska tisti dan ni delala, zato jo je moja šla iskat kar domov. Nekje je staknila naslov in jo našla. Ženska je bila čisto navdušena, hotela je, da gre še po mene. V glavnem, pita je prišla zelo prav, saj nisva zajtrkovala, zato sem hotel čimprej iz mesta, da se nekje na primernem mestu ustaviva in pojeva. Nekaj kilometrov naprej sva po navodilih Mišota z glavne ceste zavila desno in se kmalu znašla na začetku poti, ki je vodila čez Durmitor. V prekrasnem okolju sva opazila zaprto kočo, ob njej pa prostor, kjer sva parkirala svoj avtodom, preskočila ograjo in v prekrasnem okolju z odličnim razgledom pojedla odlično pito.
Ravno takrat se je ob koči ustavil avto in iz njega je izstopil domačin z ogromnim psom. Malo sva se ustrašila njega in psa, toda že po nekaj pozdravnih besedah smo si bili na ti. Peljal naju je v kočo, ki je bila v bistvu neke vrste planinska koča in nama takoj začel točiti razne likerje za degustacijo. Iz srca se je nasmejal moji zgodbi o Mišotu in njegovem sadovnjaku. Zatrdil je, da ima edino on pravo, naravno rakijo tam okoli. Hja, zdej pa bodi pameten… Vmes so prišli še trije pravi črnogorci, takoj naročili rundo, seveda i za Slovenca jednu rakiju. Malo je manjkalo, da bi za tisti dan zaključil z raziskovanjem Durmitorja, z Joži sva komaj ušla!
Nadaljevanje poti pa, z eno besedo, fantastično!!! Ozka, toda zelo pregledna cesta na skoraj 2000 metrov višine, čudovita pokrajina, prekrasni razgledi! Noro!!!
Po kar nekaj urni vožnji po tej pokrajini z veliko foto postanki je sledil adrenalinski spust po zelo ozki cesti z ogromno majhnimi, temnimi tuneli proti Pivskemu jezeru. Razgledi pa, da te kap.
Pot sva nadaljevala proti Podgorici, vmes sva si ogledala še Manastir Ostrog, ki pa naju nekako ni navdušil. Sicer je na izgled zelo impozanten, toda drugače nič posebnega.
Že v temi sva prispela v Podgorico, kjer pa sva imela ogromno težav, da sva našla pot iz centra in pravo cesto do Cetinja. Navigacija naju je vodila v krogu, smerokazov pa ni bilo nobenih, ne moreš verjet!
Že v temi sva se vzpenjala po prazni cesti, kjer sem imel ogledan majhen kamp malo pred Cetinjem. Na nekem mestu malo pred Cetinjem me je navigacija usmerila levo na ozko cesto skozi gozd. Ko sem po 10 minutah že preklel navigacijo, ki me je vodila po neki vukojebini in hotel obrniti, sem zagledal parkirišče pri jami Lipa, malo naprej pa kamp Oaza Lipa ( 42.37039, 18.95422). Kar na cesto je skočila prijazna punca, ki me je usmerila levo v kamp, mi na brzino razložila zadeve in povabila v restavracijo na prostem. Super! Prijeten kamp, zelo dobra hrana, prijazni lastniki, lep razgled, ni da ni! Za nama je top dan , ki sva ga zaključila z dobro večerjo.
