Torej, jaz se žensk ne bojim. Sploh pa ne:
- samostojnih -> odlično, me vsaj ne bo za vsak drek klicarla, spraševala, jamrala in žrla živcev, foter ji ne mislim bit, mama pa še manj
- sposobnih -> halo, kaj pa naj z nesposobno babo, ki ji je treba vse k riti prnest pa še takrat vse zaje*e
- pogumnih -> jasno, tudi to mora bit, ne pa da je vsa presrana ko vidi lulyja
- odločnih -> tudi to se ceni, sovražim mencanje, bi-nebi, ovo-ono, joj, nevem in podobne izjave
- inteligentnih -> bolj kot sama inteligenca je pomembno to, da zna svojo inteligenco izkoristit oz. uporabljat
- neomajnih -> no, ja, da more bit vse po njenem no-way, sicer pa je čist ok, da glede določenih stvari človek ne odstopa, sploh, če ima prav
Seveda je res, da že dolgo nisem več star 17 let ko je bilo važno samo, da sta se pozexala pa da je bil žur. Čeprav včasih še vedno paše kakšna popestritev
.
Ne vem sicer, koliko takih bab dejansko obstaja, sploh pa koliko jih je takšnih, ki za povrh še dobro izgledajo
. Obstaja pa še cel kup takih babšet, ki vse to navzven dobesedno izžarevajo, pod to lupino pa se skriva eno navadno revše in zmedeno bitjece. Pika.
Sicer pa se takšnih žensk, kot jih avtorica teme navaja (ali konec koncev moških, hehe) ljudje bojijo morda zato, ker sami sebe premalo cenijo, niso dovolj samozavestni itd. in imajo zaradi tega raznorazne manjvrednostne komplekse. No, ali pa se celo zavedajo, da so gnili in da si takega človeka ne zaslužijo ob sebi, tudi to obstaja.
Enivej, jaz pravim tako: "Če sebe nimaš rad, te tudi drugi ne bojo meli!".