Raziskovalci s sedmih univerz so se z mednarodno raziskavo dokopali do presenetljivih rezultatov. Ti so pokazali, da otroci, ki odraščajo v ateističnih družinah, ravnajo bolj moralno od svojih vrstnikov, ki so odraščali v muslimanskih ali krščanskih družinah.
Otroci iz vernih družin, krščanskih ali muslimanskih, so v povprečju bistveno manj radodarni, ostreje – manj strpno – presojajo početje svojih vrstnikov in so bolj naklonjeni kaznovanju tistih, ki so jih užalili ali kako drugače prizadeli. Tako je pokazala raziskava (Decety et al., The Negative Association between Religiousness and Children's Altruism across the World), ki jo je na vzorcih otrok z vsega sveta opravilo sedem univerz. Izsledke je pred nekaj dnevi objavila revija Current Biology.
Verni bi hitreje kaznovali
Raziskovalce na univerzah v Torontu, Chicagu, Cape Townu, v kitajskem Guangzhouu, Turčiji, Jordaniji in Dakarju je zanimalo, kako odraščanje v religiozni (ali nereligiozni) družini vpliva na ravnanje otrok v vsakdanjem življenju. Za izhodišče so vzeli splošno sprejeto tezo, da religioznost pozitivno vpliva na moralnost ravnanja – in bili presenečeni nad rezultati. Pokazalo se je namreč prav nasprotno: otroci, ki so odraščali v družinah, ki so same sebe definirale kot nereligiozne, so v odnosih s svojimi vrstniki v povprečju pokazali bistveno več altruizma kot otroci iz krščanskih ali muslimanskih družin. Pozitivno pa je bila religioznost povezana s stališčem, da je treba vrstnike, ki so se neprimerno obnašali, kaznovati. Njihovo ravnanje so tudi ostreje presojali – označevali so ga kot bolj hudobno.
Med krščanskimi in muslimanskimi otroki psihologi niso opazili razlik, ugotovili pa so, da so opisane povezave med religioznostjo in moralnostjo ravnanja močneje izražene pri starejših otrocih. »Ugotovitve naše raziskave spodbijajo zelo razprostranjeno prepričanje, da so otroci iz vernih družin bolj altruistični in prijaznejši do drugih,« so v svojem poročilu zapisali avtorji. Raziskava je še pokazala, da so otroci iz religioznih družin – po presoji staršev – bolj empatični in bolj občutljivi do stisk drugih otrok.
Raziskovalci so anketirali 1170 otrok, starih od 5 do 12 let, in njihove starše. Štiriindvajset odstotkov otrok je bilo kristjanov, 43 odstotkov muslimanov, 27,6 odstotka neverujočih. Otroke, ki so odraščali v judovskih, budističnih, hindujskih, agnostičnih in drugih družinah, so izločili iz raziskave, ker jih je bilo premalo. Moralnost ravnanja otrok iz preostalih treh skupin so empirično preverjali na dokaj preprost način. Raziskovalci so otrokom razdelili komplete 30 nalepk, ki so jih otroci potrebovali za neko računalniško igro, med njimi so si jih lahko izbrali deset. Nato so jim rekli, da je teh deset nalepk njihovih, in jih »obvestili«, da sami nalepk ne bodo mogli razdeliti vsem otrokom na šoli, ker da jim zmanjkuje časa. Nato so z vprašalniki in v laboratoriju (v interakciji z otroki) preverjali, ali in koliko so bili otroci pripravljeni nalepke deliti s svojimi manj srečnimi vrstniki. Otrokom so pokazali tudi kratke filmčke, ki so prikazovali odrivanje, zaletavanje in podobno, ter jih nato povprašali po njihovih mnenjih in občutkih.
Religija nima monopola nad dobrim
Po mnenju sociologa Sreča Dragoša rezultati ne presenečajo. Kot pravi, so namreč le še eni v vrsti tistih, »ki nedvoumno dokazujejo, kako zelo zgrešena je oficialna klerikalna teza RKC (zlasti na Slovenskem), da ima neka religija – zlasti katoliška – 'naravni' oziroma 'nadnaravni' monopol nad vsem dobrim, kar se zgodi človeku na vseh ravneh, za razliko od 'napačnih' ver ali neverskih usmeritev«. Veliko raziskav v tujini in doma je, kot pravi, pokazalo, da teza, da imajo katoličani boljše vrednote od drugih, da so bolj prosocialno naravnani ali da posedujejo večji in pravilnejši smisel, ne drži. Nasprotno, opozarja dr. Dragoš, »pri nas je na primer dr. Marjan Smrke na podlagi javnomnenjskih podatkov prepričljivo pokazal, da so ateisti bolj srečni od vernikov in ne manj, kot je na primer trdil kardinal Rode«.
Velja pa biti previden pri interpretacijah ugotovitev o razlikah med otroki iz vernih in nevernih družin. »Ko iščemo vzrok zanje, ne smemo prehitro poenostavljati s kazanjem na svete knjige in dogmatiko. Upoštevati moramo vrsto dejavnikov, na primer razliko med tradicionalnimi, do klera nekritičnimi verniki in drugimi verniki, ki so bolj liberalizirani in v večini. Pomembno vlogo lahko igra različna opremljenost s človeškim kapitalom: starejši, manj izobraženi verniki, ki so praviloma opremljeni s šibkejšimi socialnimi mrežami, prakticirajo bistveno drugačne vzgojne obrazce kot verniki iste vere, ki pa imajo boljše zaloge socialnega 'kapitala'. Ob tem je treba tudi vedeti, da so lahko geografske ali slojevske razlike večji dejavnik razlik kot pa religijska ali nereligijska pripadnost,« pojasnjuje dr. Dragoš. Dodajmo, da so v omenjeni raziskavi preučevali tudi vpliv geografskih dejavnikov (države) in socialno-ekonomskega statusa na moralnost otrok, a vpliv teh dejavnikov je bil šibkejši od vpliva (ne)religioznosti.
Vir: Dnevnik
