V Sloveniji ni dovolj dobro poskrbljeno za integracijo tujcev, posebej tistih, ki imajo težave s sporazumevanjem v slovenščini, hrvaščini ali srbščini. To se med drugim vidi v Kranju, kamor prihaja relativno veliko število delavcev s Kosova in njihovih družin.
www.dnevnik.si
»Veseli smo, da gre našemu gospodarstvu tako dobro, da potrebuje delovno silo,« pravijo. V času gospodarske rasti podjetja poceni delovno silo vse pogosteje najdejo v tujini, zato število tujih delavcev v Sloveniji že nekaj let neprestano narašča. V veliki večini slovenskih mest podjetja največ tujih delavcev najdejo v Bosni in Hercegovini. Tako je v Sloveniji 54.000 državljanov Bosne in Hercegovine, daleč za njimi so na drugem mestu državljani s Kosova, ki jih je okoli 14.000 ali nekaj tisoč več kot delavcev iz Srbije, Severne Makedonije ali Hrvaške. Mesta, v katerih je priseljencev s Kosova več kot iz BiH, so v Sloveniji redka. V zadnjih dveh letih je tako mesto Izola, v Kranju pa je tako že vsaj deset let.
Mnogi tuji delavci v Sloveniji ne ostanejo dolgo časa, temveč se vrnejo nazaj ali pa gredo delat v bogatejšo tujo državo. Nekateri pa tu ostanejo in včasih za njimi pridejo tudi njihove družine. Lani je kranjska upravna enota državljanom Kosova izdala 372 dovoljenj za združitev družin, kar je prav tako največ v Sloveniji.
Med ukrepi, ki jih v zadnjih letih koordinira vladni urad za oskrbo in integracijo migrantov, omenjajo brezplačne tečaje slovenščine, ki naj bi imeli osrednjo vlogo na področju integracije. V zadnjih enajstih letih se je teh tečajev udeležilo več kot 15.216 tujcev, preverjanje znanja pa jih je uspešno opravilo le 4576, navajajo na vladi. Zakaj tolikšna razlika med številom udeležencev in opravljenimi izpiti, nam na ministrstvu za notranje zadeve niso pojasnili.
Vseh prebivalcev Slovenije s tujim državljanstvom je trenutno skoraj 140.000, zato se zdi število uspešno zaključenih tečajev precej majhno. Vprašanje je, tudi ali je tečajev sploh dovolj. Ko je Klara Kožar Rosulnik pred kratkim od Ljudske univerze Kranj dobila seznam programov, ki jih izvajajo za integracijo priseljencev, so jo opozorili, da jih lahko promovira izključno z dovoljenjem direktorice. »Rekli so mi, da so vsi programi že zapolnjeni in da jih ne morejo širiti, saj nimajo finančne podlage za to,« trdi raziskovalka. Direktorica Ljudske univerze Kranj Mateja Šmid nam je to potrdila.
Proti koncu jugoslovanske federacije je Slobodan Milošević na Kosovu ukinil poučevanje v albanščini, zato so mnoge družine nehale pošiljati otroke v šole. »Šele od leta 1999 lahko govorimo o šolstvu na Kosovu,« pravi Lea Cahunek. Od takrat se sistem in infrastruktura počasi razvijata, a še vedno je v razredih po štirideset učencev. Na mednarodnem preverjanju znanja PISA so kosovski petnajstletniki prvič sodelovali leta 2015 in zasedli 69. mesto od 72. sodelujočih držav, Slovenija je bila trinajsta. »Albanci s Kosova zaostajajo za Slovenci za štiri do pet let,« ocenjuje Lea Cahunek.
Kljub temu so mnogi prepričani, da integracija otrok ni tako zahtevna kot integracija njihovih staršev, predvsem mater. »Marsikatera mama ni znala slovenskega jezika,« se spominja Miran Rogelj, »Velikokrat smo morali komunicirati z očeti, a ti so po cele dneve v službi, na gradbiščih. Zato otroci tudi niso imeli nobene pomoči pri domačih nalogah in učenju doma.« Tudi za ta izziv so morali rešitev šele iznajti; tako so skupaj s filozofsko fakulteto in Osnovno šolo Matije Čopa organizirali enomesečni tečaj slovenščine tudi za starše.