Se opravičujem, če je že bilo. Danes dobila na mail:
Kako sem preživel včerajšnji dan:
Dan Ljubljanske vstaje
Na Kongresni trg pridemo ravno ko se zmrači. Jaz in še dva dobra prijatelja. Kasneje se nam bodo pridružili še drugi. Pademo v objem večtisočglave množice. Sprehodimo se skozi množico in opazujemo ljudi pri njihovem početju. Vse skupaj je mirno, skoraj pretiho za takšno mnoštvo ljudi. Nekdomegafon prepreval partizanske pesmi. Dva mulca sta repala. Dekleta s kitaro. Večja skupina ljudi vseh starosti poskakuje in vzklika »Kdor ne skače je janševc! Hej! Hej! Hej!« Ljudje so zadovoljni, vedri, vse preveva optimizem, ki je zamenjal vsiljeni pesimizem. Zelo dobrodošla sprememba na slovenskih obrazih.
Zazvoni telefon, kliče prijatelj, pravi da nas čaka v Guinesu. Stopimo tja, nekoliko posedimo, nato se vrnemo na Kongresni trg. Množica se je ta čas preselila na Trg Republike. Tudi tukaj je vse skupaj mirno. Tu in tam poči kakšna petarda, ljudje vzklikajo protivladna gesla. Ne dogaja se popolnoma nič kar bi kazalo na nemire. Kako drugače od demonstracij, ki sem jih videl v Franciji ali Nemčiji. Nobenih zažganih gum, nobenih molotovk, nobenih gorečih avtomobilov. Nobenih udarnih anarhističnih oddelkov, posebej izurjenuh za boje s policisti. Vse skupaj je po slovensko mirno, bi rekel celo mnogo manj izzivajoče kot tiste demonstracije davnega leta 1989 s katerimi smo Janšo rešili zapora v Nišu.
Potem se pojavi skupina ljudi fantov in deklet – nosijo črno rdeče zastave, v megafon vpijejo protivladna gesla, večinoma duhovita. Počasi se pomikajo proti policijski barikadi, pred njo obstanejo. Policistom skušajo dopovedati, da ščitijo napačne. Niso nasilni. Do mrkih in prestrašenih policistov se vedejo prijazno. Tu in tam iz množice med policiste prileti kakšan večja petarda, tu in tam dimna bomba. O kamenju in steklenicah ni sledu.
Prvi skupini sledi druga skupina. Vsi so zakrinkani kot nindže. Vsa skupina je ovita v širok bel trak z napisom »sami proti vsem«. Ljudje se hitro odmaknejo od njih. Eni vpijejo nanje: »Pojdite stran fašisti!« drugi vpijejo, da nočejo nič z njimi in naj se poberejo. Mimo mene stopi novinar Siniša Gačiæ, ki sem ga nekoč učil pri zgodovinskem krožku. Pozdravim ga on pa meni:
»No si srečen ko imaš svoj nacistični podmladek tukaj?«
Nič mi ni jasno.
»No saj si bil ti skin ne?« reče.
»Stari skin ja, ampak nikoli nisem bil naci. Preden me česa obtožuješ bi lahko prebral katerega od mojih romanov in bi ti bilo vse jasno.«
Postane mu nerodno: »Ja, saj vem,« pravi in se pobere.
Skupina »samih proti vsem« se začne pomikati naprej, proti policijski barikadi. Še vedno ljudje nanje vpijejo naj izginejo in naj ne provocirajo. Odmaknjeni so, skupina je sama ločena od ostalih z vsaj 50 meterskim praznim pasom. Pomislim: »Kaj bi delali kao naci skini, če so res to, tukaj. Nenazadnje imajo vlado, ki je praktično njihova.«
Pozorno opazujem kaj se dogaja pri barikadi. »Sami proti vsem« tresejo barikado, zmerjajo policiste z ženskimi spolnimi ograni, mečejo petarde, ampak to je to. Razen samega nastopa in odbijajoče mondure skupina »samih proti vsem« ne počne nič zares škodljivega.
Takrat od zadaj, od TR3 prikoraka četica policistov opremljenih s ščiti in vsem ostalim kar zraven spada. »Poglej ga no,« pomislim, »tile jih bodo pa od zadaj, in zajeli izzivalce še preden do česa zares pride.«
Policisti v resnici padejo po »samih proti vsem« kot jastreb, od zadaj, ne da bi ti to pričakovali. »Sami proti vsem« se razbežijo na vse vetrove, nekaj jih policisti primejo in odvedejo. Profesionalno, brez uporabe pretirane sile, brez solzilca. Za trenutek se zdi, da policija v Ljubljani ne bo ravnala bebavo kakor je pred dnevi v Mariboru. Naivno postanem za nekaj trenutkov ponosen na te fante.
Je pa poseg seveda vnisel v množico jezo in nemir. Razbežani »sami proti vsem« se ponovnio snidejo, in za seboj potegnejo še kar nekaj drugih mladeničev, ki so do takrat vse skupaj mirno opazovali. Po zraku letijo steklenice, kamenje, množica potisne proti spomeniku revolucije. S prijatelji jim z nekaj razdalje sledimo. Pač nočemo naprej, da nas ne bi kdo za kogarkoli pomešal, ali še slabše; tisti zadaj lahko merijo svoje projektile prekratko in bi se mi lahko zgodilo kot Črtu, ki je torek v glavo dobil granitno kocko. Policisti se umikajo.
Spet so na eni strani barikad policisti, na drugi pa množica demonstrantov. V pšrednjih vrstah so bojeviteži, ki jiim je poseg policije dvignil pritisk. Takrat se približajo policisti z boka. Borci prvih vrst se razbežijo, policisti jiom sledijo, nekaj jih pograbijo in odvlečejo stran. Še vedno z zavidljivo profesionalnostjo. Tečejo mimo mene in se zame ne zmenijo. Izzivalce izgredov imajo točno locirane v masi ljud. Prodrejo do njih, jih zgrabijo in ločijo od ostalih, potem se umaknejo na varno, na svojo stran barikade. Obvladao svoj posel.
Potem pa se stvari obrnejo. Policiste obvladače, naj povem, da niso uporabljali plinskih mask, zamenjajo novi, s plinskimi maskami.
»Jokali bomo,« se zasmeji nekdo.
Globoko zavzdihnem, še predobro se spomnim ko sem v JLA »predelal« svojo masko, tako da sem ji izpulil izdišni filter. Jebiga, brez tega filtra si dihal kot običajno, kar je bilo priročno pri teku za tanki z masko na obrazu. No enkrat pa so se odločili, da se moramo z masko soočiti s solzilcem.
»Jeli neko od vas, prerađivao masku?« nas je vprašal stariji vodnik.
»Ma kaki,« sem bil pameten jaz in nekaj kolegov.
»Dobro onda,« je rekel stariji vodnik in sledili smo mu v dobro zaplinjen šotor. Naloga je bila enostavna: tri minute si moral sedeti z masko v šotoru, si po desetih minutah sneti masko, in brez maske odkorakati iz šotora. Enostavna, če maska deluje seveda. No ja, takrat sem se dovolj od blizu seznanil s solzilcem in njegovim učinkom, da vem da ni nič groznega. Dihati moraš na kratko, oči imeti pol priprte in pustiti da se čim bolj solzijo. Je pa skrajno zoprno.
In sept, zdaj po petindvajsetih letih sem se soočil s solzilcem. Ti novi policisti streljajo neke hacne raketke ki so se v zraku razpršijo in spremenijo v plinast oblaček solz. Streljajo jih visoko v zrak, kar nekajkrat zadenejo okna stolpnice TR3, in nad ves trg se počasi spušča megla. Potem pritisnejo ti, novi policisti. Počasi nas ženejo skozi meglo, mimo banke, mimo tiste luknje kjer je vhod v pasažo pod Maksimarketom. Le srečnemu naključju in prisebnosti nekaj posameznikov, ki množico opozarjamo: »Ne tecite! Počasi in previdno. Ne prepustite se paniki ... itd.« se gre zahvaliti, da noben od zaplinjencev na begu ne pade tja dol in si zlomi vratu. Ko so policisti »počistili« Trg Republike se ponovno zberemo na trgu za Šubičevo gimnazijo, tistemu, ki smo mu v mladih letih rekli Johny Rotten Square. Jeza zaradi solzilca in policijskega pritiska postaja splošna. Zdaj niso besni le razboriti mladeniči. Besni smo vsi. Mi ta stari, mladeniči, dekleta, ženske. Vsi se sprašujemo kaj jim je bilo tega treba. No pa policijski pritisk ne popušča, stopnjuje se. Od nekod se vzame helikopter frči sem in tja in dol svetil z lučko. »In jaz vse to plačujem!« pomislim in jeza se še stopnjuje.
Policisti nas potisnejo preko slovenske ulice. Sami pridejo na drugo stran skozi podhod. Polovijo nekaj tistih, ki so jih imeli verjetno označene kot kolovodje nemirov. Množica se razhaja. Vse skupaj se umirja. Pristopi novinarka TV Slovenija in me vpraša po menju o teh zaključnih dogodkih.
Povem ji nekaj takega: »Mislim, da je bilo za pričakovati. Janša je popolnoma zguibljen brez otipljivega sovražnika. In če smo mirni in kulturni ne more nič. Sprovociral je nemire, verjetno so bili tisti, ki so metali kamenje na policiste njegovi. In takoj, ko so imeli izgovor, češ da naj bi bili policisti ogroženi jih je poslal nad ljudi. Pa veste, vse skupaj je potekalo mirno, ves čas, do prihoda provokatorjev. In od provokatorjev smo se odaljili, tako, da bi jih policisti, ko bi hoteli lahko polovili.«
Kasneje mi žena pove, da tega prispevka TV Slovenija seveda ni predvajala (vsaj še ne do tega trenutka).
Ko novinarka odide se z družbo strinjamo, da je konec, in da je najboje, da gremo v Parlament pub na pivo. Znotraj premlevamo dogodke, ko skozi okno opazim četico policistov, ki po slovenski pridirja na konjih. Za njimi sledi pešadija s ščitki. Stopimo ven pogledat, kaj je pa zdaj to za en vrag, saj je vendar vsega že konec! Ampak ne! Pešaki stojijo trdno vkopani na mesti, ščitke držijo pred seboj. Za njimi so konjeniki, in za njimi, o glej ga vraga – TANKEC! Ja res je, tankec z vodnim topom! In je brizgal tankec po ljudeh, ki so si drznili stati v Zvezda parku, pa brizgal po tistih, ki so po naključju ostali na Slovenski, in brizgal je proti nam, varno skritim pod arkadami. Seveda, takoj ko so se policisti vkopali, so se od nekod vzeli srboriteži in nadaljevali spopad, ki bi se sicer zaključil. Spet letijo rakete solzilca vsepovprek.
Ravno takrat sem govoril z ženo po telefonu. Razlagam ji o vsem. Dobesedno reportažo s terena dobiva. Vse, vsak detajl ji opisujem. No in takrat se zgodi tole:
Pred mano se pojavi mladec v trenirki, s kapuco in prevezo čez obraz.
»Daj mi flašo stari!« mi reče.
»Ne dam,« mu odvrnem in obenem razlagam ženi kaj se dogaja. Ob menni stoji Robi. Mladec potrpežljivo čaka s svojim prijateljem, da popijem pivo, nato mi steklenico sam vzame in jo - HOP - vrže v policiste. Jaz še naprej razlagam ženi kako in kaj, ko mi Robi pokaže na mladeniča pred mano. V ušesu ima prozorno slušalko, povezano s prozorno navito žico, ki se spušča za njegovo trenirko.
»Opa!« rečem ženi v telefon. »Tale pred mano pa je policaj, ima slušalko v ušesu!«
Mladec se jezno ozre, takrat pa mu tisti, ki mi je prej vzel steklenico nekaj reče, in skupaj s tretjim prijateljem odidejo drugam. Robi mi pove: »Ko si govoril z ženo, mu je tisti, ki ti je vzel flašo rekel naj pazi ker delaš nekakšno reportažo.«
Hec ne? Imajo policisti skrivne policiste, ki jim je naročijo naj mečejo kamenje vanje? Mislim da ne. Bi nogometne huligane dovolj skrbelo moje poročanje neznanemu mediju, da bi raje odšli delovat drugam? Mislim da ne. Imajo običajni nogometni huligani visoko tehnološke komunikacijske naprave s katerimi koordinirajo svoje delovanje? Tudi mislim, da ne. Se pravi gre za plačance tistega, ki je želel, da se mirni shodi prelevijo v nasilne. Plačani agitatorji in provokatorji. Mislim, da ja.
Slišim nekoga govoriti: »Bil sem že na nekaj demonstracijah po svetu. Tudi tistig v Beogradu proti Miloševiæu, in edino na tistih sem doživel uporabo vodnih topov.«
Pomislim na Miloševiæev režim, nehote ga primerjam z Janševim. Kar nekaj podobnosti: nesposobnost državo ubraniti pred ekonomsko krizo, ohranjanje oblasti s silo namesto z dialogom, nezmožnost presoje kdaj je čas za odhod. Pa še bi se našlo, ampak to itak vemo vsi in ne bom zdaj o tem
Vodni tankec in njegovo spremstvo se počasi premakne s Slovenske na Šubičevo. Ko oddidejo se ljudje začno razhajati. V zraku je še vedno veliko solzilca. Pomislim: »Če bi jaz živel tukaj naokrog in bi mi zaplinili stanovanje bi tožil policijo in vse odgovorne za to sranje.«
Mi gremo k Sokolu na kozarec.
