Potrošniki si želimo nižje cene in optimizacije proizvodnje, ki bo to omogočila. Pri izdelkih so nam cene kitajskih izdelkov svetal vzor, pomeni pa seveda to, da mora biti za približno isto ceno v EU še krepko slabši produkt, ker je naše gospodarstvo obremenjeno z dajatvami o katerih se Kitajcem niti ne sanja, da obstajajo.
Pri hrani se da tudi marsikaj "optimirati", da je cena taka kot jo potrošnik pričakuje. Pri proizvodih na kg se pač uporabijo poceni polnila, denimo pri mesu se injektira voda. Pri volumenskih proizvodih se lahko denimo pri sladoledu vpiha več zraka kot se je včasih.
Kdor pa misli, da bo potrošnik s "pritiskom" na ceno povzročil, da bo lastnik kapitala imel manjši dobiček ali bo celo brez dobička, pa je milo rečeno naiven, če ne neumen. Za podjetje, ki dela brez dovolj dobička, je bolj smiselno, da čimprej ugasne. Če ugasne, se spet odpre pot konkurenci, da se cene in dobiček povečajo. To je začaran krog.
Če se vmeša še država z umetnimi omejitvami, pa tlakuje lepo pot temu, da kake dobrine na trgu sploh ni več.
Dogajanje na trgu z energijo seveda vpliva, še bolj pa vpliva to, da je bil balonček proizvodnje in nižanja stroškov pred korono že na meji. Avtomobilska industrija je jokala, da tako velike proizvodnje, nizke dodane vrednosti zaradi popustov, ne bo mogla več dolgo prenašati. Med sabo se očitno niso uspeli kartelno zmeniti, dokler so bile razmere dobre, sedaj pa jim je uspelo znižati proizvodnjo pod povpraševanje in znatno dvigniti cene.