KSZ
Priznam, da bi se sam sebi zdel zarukana gnida, če bi udaril otroka.
Pa ne mečem v isti koš tistih, ki se nad svojimi otroci brutalno znašajo, in takih, ki jih le tu in tam počijo "okoli kepe".
Menim pa, da se vedno da zadevo urediti brez klofute.
Pri nekaterih pomembnih rečeh v življenju ne sme biti polovičarstva.
Vzgoja svojih otrok je najbrž najpomembnejša stvar. Če te naloge ne opraviš, kot je treba, bo imel tvoj potomec verjetno zafurano življenje. Če zafuraš lastnega otroka, je to po mojem težek življenjski poraz.
Polovičarsko starševstvo vodi do razvajenih otročajev. Vodi tudi do otročajev, ki nimajo blage veze, kaj je prav in kaj je narobe.
Polovičarski starš bo v ključnem trenutku, ko se otročaj obnaša najbolj nemogoče, in ko bi se kot starš moral najbolj potruditi, uporabil najlažjo pot - klofnil ga bo.
Poznam nekaj staršev, za katere vem, da svoje otročaje občasno sklofajo. Pa ni videti, da bi to kaj pomagalo. Tisti trenutek mali že da mir, ampak iz tega se nič ne nauči. Ti njihovi otroci najmanj vedo, kaj je prav in kaj je narobe.
"Naučijo" se edino tega, da je najbrž čisto OK, če se fizično zneseš nad šibkejšim od sebe.
Jasno je, da otroci morajo ubogati. Nisem pristaš tiste orto naci discipline, ampak v ključnih rečeh te pa morajo ubogati brez pardona.
Kot starš moraš imeti veliko avtoritete, ampak to si pridobiš s konsistentnostjo in s pravilnim zgledom, ne pa s tem, da mulca občasno spečeš za uho.
Šeškanje je po mojem ustrezno le za polnoletna naga dekleta, ki imajo to rada.