Stanovanjsko politiko v univerzitetnih mestih bi morali začeti reševati tako, da kampusi za študente poskrbijo, da ti skoraj niso več konkurenca pri najemanju stanovanj. V ruralnem okolju pa skrbeti, da imajo občine zmeraj dovolj zemljišč za individualno gradnjo in manjše večstanovanjske enote. Občine se precej trudijo za obrtne cone, za gradnjo stanovanj pa marsikje precej manj. V splošnem državni postopki umestitve v prostor trajajo bistveno predolgo in čez to tarnajo tudi župani.
Meni se zdi, da so te stvari prve in najlažje uresničljive. Deset tisoč in več stanovanj praktično "naenkrat" je pravljica za volivce, ki si pravljic želijo. Kot vse stranke, je bila tudi Levica "prisiljena" obljubiti nekaj, kar seveda ne bo izpolnjeno, ker spada pod bajke. Oziroma se bo prilagodila metrika, da bodo pred naslednjimi volitvami prepričevali, da je izpolnjeno.