Citat:
Uporabnik tony pravi:
Citat:
Uporabnik Alijen pravi:
Mene bolj skrbi to, ko bo otrok starejši. Mami a ni bilo nobene opcije da bi mi pustili nogo?
Oprosti, nisi resen. O resnih stvareh se razmišlja z resno, trezno debato.
Kaj danes stroka po svojih najboljših močeh ve, si lahko prebral dva posta nad svojim. Če nisi razumel, pojdi poslušat kakšno predavanje iz statistike na bližnji fakulteti (bogve, da jih imamo skoraj v vsaki vasi), kjer bodo predavanja javno (in torej dostopna vsakomur).
Sam bi opozoril na dvoje:
a) Zdravnik je ob kakršnihkoli zdravstvenih komplikacijah dolžan povedati tudi varianto z najslabšim izzidom, drugače ne gre.
Poleg tega je pri posegu, ki se delajo v okvirih javnega zdravstva običajno, da smo do neke mere konzervativni. Če vsi znani kazalci kažejo, da je boljša odločitev amputacija, kot pa eksperimentalno zdravljenje, potem je težko veliko pomišljati. (Če bi bilo drugačno zdravljenje statistično bolj učinkovito, se bi z njim absolutno strinjal - ampak žal v tem primeru to ne drži.)
b) Biti otrok in v bolnišnici je pravi pekel. Sam sem bil na operaciji kot nedonošenček, s precej nemogočo prognozo, in nato pol leta v bolnici in bogu hvala, da se tega ne spomnim. Se pa te more hudičevo dobro spomnijo starši.
Se pa spomnim, da sem bil na svoj 7. rojstni dan na operaciji kile - en sam klinčev dan, in je bilo naravnost morasto. Ne predstavljam si, kako bi izgledalo 10, 15 let tega.
To niso normalni operacijski posegi, vredni človeškega življenja.
Sicer pa: tudi jaz sem človek in nisem gotov, da bi se, če bi šlo za mojega otroka znal čisto trezno razmišljati. Ampak upam, da bi znal upoštevati tudi to, da 10 let posegov pomeni en konec izgubljenega otroštva in 10 let čisto fizičnega trpljenja. Kje je šele vse ostalo.