Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji. Od imetnika psa se pričakuje, da poskrbi, da okolica in z njo ljudje okrog psa niso ogroženi.
V okoliščinah konkretnega primera je prav toženec tisti, ki že kot "povprečen človek" ve, da je njegov pes nepredvidljiv in nevaren, in zato kot njegov lastnik, prvi in najbolj poklican, da opisano in ugotovljeno ravnanje njegovega psa prepreči. Tudi odločitve v drugih podobnih primerih poudarjajo, da je dolžnost imetnikov psov, da psu onemogočijo, da koga poškoduje kajti "Nadzorovanje psa mora biti prilagojeno vsaki obstoječi oziroma predvidljivi situaciji".
Toženec (imetnik psa in vzreditelj šarplanincev) je bil tisti, ki je tožnika povabil na posestvo, znotraj ograde, in je odprl vrata v gospodarsko poslopje, v katerem je bila neprivezana psica z mladiči. Ob teh ugotovitvah je povsem pravno nepomembno, da je bil tudi tožnik vzreditelj šarplanincev in je poznal pasmo.
Smisel nadzorstva in varstva psa je v tem, da se psu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval. Nadzorstvo in varstvo se ne konča s tem, ko imetnik psa zapre v pesjak, ampak mora poskrbeti tudi, da nepooblaščene osebe bodisi ne morejo odpreti pesjaka bodisi do njega nimajo dostopa.
Imetnik psa mora imeti psa ves čas pod kontrolo, posebej, ko gre za javni kraj, kjer je pričakovati, da bodo mimo prihajali tudi ljudje. Pri tem bi moral imeti v vidu, da so ljudje, ki se psov bojijo, pa tudi otroci, ki se ne zavedajo nevarnosti, ki jim lahko preti. Zgolj dejstvo, da imaš psa na povodcu (ne glede na njegovo dolžino) ne pomeni, da imaš tudi kontrolo nad njim. Povodec je namreč zgolj sredstvo za obvladovanje psa.
Toženec s tem, ko je dopustil, da se je pes prosto gibal po dvorišču toženca, v bližini katerega je vodila pot, po kateri so hodili ljudje, ni poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa.
