Padec po stopnicah v diskoteki.
- Ustvarjalec teme Dinotti
- Začetni datum
Pa je teb sploh jasno da če boš šel tega lastnika tožit...da te lahko ta lastnik poišče..pa ne bo prišel na kofe in na pir ne.
Kaj pa če bi ti na pločniku spodrsnilo ko bo dež padal..boš šel cestarje al pa občino tožit .
ste barabe zaslužkarske..samo da delal ne bi..
Take treba kot prvo težke vzgoje naučit potem pa špraševat če je kaj narobe..če niso zadovolnji pa še enkrat nabit !!!
Kaj pa če bi ti na pločniku spodrsnilo ko bo dež padal..boš šel cestarje al pa občino tožit .
ste barabe zaslužkarske..samo da delal ne bi..
Take treba kot prvo težke vzgoje naučit potem pa špraševat če je kaj narobe..če niso zadovolnji pa še enkrat nabit !!!
Hahahaha kok si ti smešn!
Prvo nebom njega tožu, ampak zavarovalnico. Drugo, sm se sestau z njim in mi je reku, da se menim z njegovo zavarovalnco. Tretje, kdo bo koga isku, pa je še vprašanje?! Četrto, pa sm jz zaposlen, in nisem kot nekateri, ki živijo na račun drugih. Æe pa živijo, pa svaka čast, da se znajdejo.
zunanji pločnik, se nemore primerjat z objektnimi stopnicami pod streho. Klub mora poskrbeti za varno uporabo, pločnik je p ajavna površina.
Konec koncev, pa lahko tožiš občino, če je luknja v pločniku, ki ni ustrezno zavarovana in sanirana, pri tem se pa poškoduješ.
Isto je na cesti, zvij si feltno pri udarni jami, pejt do cestnega podjetja, jim dokaži, zakaj je zvita feltna nastala in ti bojo povrnil škodo.
To pa dobro vem, ker je moj prijatelj to uveljavljal.
Prvo nebom njega tožu, ampak zavarovalnico. Drugo, sm se sestau z njim in mi je reku, da se menim z njegovo zavarovalnco. Tretje, kdo bo koga isku, pa je še vprašanje?! Četrto, pa sm jz zaposlen, in nisem kot nekateri, ki živijo na račun drugih. Æe pa živijo, pa svaka čast, da se znajdejo.
zunanji pločnik, se nemore primerjat z objektnimi stopnicami pod streho. Klub mora poskrbeti za varno uporabo, pločnik je p ajavna površina.
Konec koncev, pa lahko tožiš občino, če je luknja v pločniku, ki ni ustrezno zavarovana in sanirana, pri tem se pa poškoduješ.
Isto je na cesti, zvij si feltno pri udarni jami, pejt do cestnega podjetja, jim dokaži, zakaj je zvita feltna nastala in ti bojo povrnil škodo.
To pa dobro vem, ker je moj prijatelj to uveljavljal.
Če bi tvoj kolega zbil človeka na cesti..bi tudi odškodnino uveljavljal..npr razbiti odbijač?
na začetku teme si pisal za spolzke stopnice...a so pod streho ali ne? pločnik je tudi lahko pod streho...
Zadnji cajt pa je za zavarovalnice da začnejo pod prste gledat raznoraznim prevarantom
Pa kaj se razburjaš, ima čisto prav, če s nekdo ukvarja z dobičkonosno dejavnostjo mora poskrbeti da je za vse ki so tja prišli varno,
stopnice so del ki je potencialno nevarnejši in mora za to še toliko bolj poskrbeti da ne pride so nesreče.
Torej če bi se tri peljal/a s ringelšilom in bi zaradi neustrezne varnosto zdrsnila dal se razsula ne bi tožil/a upravljalca ringelšpila?
stopnice so del ki je potencialno nevarnejši in mora za to še toliko bolj poskrbeti da ne pride so nesreče.
Torej če bi se tri peljal/a s ringelšilom in bi zaradi neustrezne varnosto zdrsnila dal se razsula ne bi tožil/a upravljalca ringelšpila?
Kdo pa njega je.be? Če je pošten ima zadevo zavarovano in konec. Če je ta tvoj kolega iz gabrovškega gričevja tako kot ti, in ima diskač na šverc (tako kot ti holceraj) potem pa naj tudi odgovarja. In grožnje (kot si omenil) so samo posledica prepogostega uživanja šmarjaka, ki edini dobro uspeva okoli po teh gričih.
Hough!
Hough!
Si se prijel za oprijemalo za roke? Še dobro, da nisi imel takih posledic, kot tale v spodnjem primeru iz sodne prakse:
Tu je podlaga še iz ZOR, predhodnik OZ. Velikih razlik v besedilu glede odgovornosti med obena zakonoma nisem opazil. Novejšega primera takole na hitrico nisem našel.
VSK01755
Opravilna številka: VSK sklep in sodba I Cp 636/2005
Sodišče: Višje sodišče v Kopru
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 11.7.2006
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut: nevarna stvar – mokre stopnice – oprostitev odgovornosti – zmanjšanje življenjskih aktivnosti – soodgovornost – upoštevanje invalidnine
Zveza: ZOR člen 154, 173, 174, 177, 177/3, 200.
JEDRO:
Tožniku je zdrsnilo na mokrih spolzkih marmornatih stopnicah. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla (v obravnavani zadevi stopnice) nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev.Toženi stranki trdita, da nista krivi, kar ne zadošča za razbremenitev objektivne odgovornosti.Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR).
IZREK:
Pritožbi prvo in drugotožene stranke ter delno pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožbo tožeče stranke se v preostalem delu zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje (3. točka izreka).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo, v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 12.4.2005, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku solidarno z drugotoženo stranko odškodnino v višini 3.900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 349.170,36 SIT od 15.7.1997 dalje do plačila, od zneska 3.550.829,70 SIT pa z zamudnimi obrestmi v višini 13,5-% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti (1. točka izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 8.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5-% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, znesek 349.170,36 ( izguba na osebnem dohodku za čas od upokojitve do vložitve tožbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje do plačila ter od nadaljnjih posamično navedenih zneskov ( razlika na osebnem dohodku za čas od julija 1997 do dneva sojenja ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska, ter mesečno rento v višini 117.737,10 SIT od 1.3.2005 dalje, ki zapade v plačilo vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, zapadle obroke do pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, vnaprej dospevajoče obroke pa do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, kot vse izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta tožniku dolžni solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 3.303.369,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2005 dalje do plačila,v 15-dneh ( 4. točka izreka).
Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu, in sicer zoper zavrnilni del sodbe ter zoper stroškovno odločitev, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi bil upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo, da še 10 let po nezgodi vsakodnevno trpi glavobole različne intenzitete (od blagih do zelo intenzivnih), zaradi glavobolov in nespečnosti še vedno jemlje protibolečinske tablete. To je ugotovil tudi izvedenec dr. D., ki je v mnenju z dne 13.1.1997 napovedal, da gre za trajne posledice nezgode. Med nevšečnostmi med zdravljenjem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik med hospitalizacijo in tudi kasneje doma večkrat izgubil krajevno in časovno orientacijo, kar je bilo zanj in za domače zelo neprijetno. Obiski pri nevrologih, psihiatrih in navzven vidne nevrološke težave so tožnika v domačem okolju (sosedje, znanci, bivši sodelavci) stigmatizirale kot duševno prizadetega, kot »tistega, ki ni ravno pri pravi«, kar je potrebno upoštevati kot nevšečnost pri zdravljenju. Za prestani strah bi bil upravičen do odškodnine v višini 1.000.000,00 SIT. Čeprav res zaradi nezavesti ni trpel primarnega strahu, pa je sekundarni strah porušil tožnikovo duševno ravnovesje, saj se je zaradi tega razvila depresija. Tožnik se je ves čas zdravljenja zavedal svojega stanja, zato je bil upravičeno zaskrbljen v zvezi z zdravljenjem. Živi v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka in še vedno trpi strah ob hoji po stopnicah. Pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče v premajhni meri upoštevalo težo posledic poškodbe in načelo individualizacije odškodnine glede na predpoškodbene lastnosti, sposobnosti in zmožnosti tožnika. Spregledalo je ugotovitev dr. P., da je od poškodbe dalje moteno tožnikovo partnersko (tudi spolno) življenje. Skupek vseh ugotovljenih posledic sta oba izvedenca štela za bistveno nepopravljive duševne spremembe, ki bistveno zmanjšujejo preostale življenjske aktivnosti tožnika. Pred nezgodo je bil tožnik zaposlen kot vodja izpostave Carinarnice S. s končano sedmo stopnjo izobrazbe (diplomiran ekonomist), poslanec tedanje Občinske skupščine, nato poslanec Republiške skupščine, aktiven član svoje krajevne skupnosti, član planinskega društva, skratka družbenopolitično aktiven in poklicno uspešen človek z urejenim družinskim življenjem. Od nezgode dalje je sposoben le še krajših sprehodov po gozdu, brezciljne hoje po stanovanju in nezahtevne verbalne komunikacije (zaradi težav s spominom). Ker se tožnik zaveda svoje osebne spremenjenosti in zato hudo duševno trpi, je upravičen do denarne odškodnine iz tega naslova v višini 13.000.000,00 SIT. Ni tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati višino invalidnine, ki jo prejema tožnik zaradi telesne okvare. Tožena stranka ni podala takega ugovora, niti navedb, zato sodišče ni imelo podlage za odločitev o zmanjšanju odškodnine iz tega naslova za 1.500.000,00 SIT. Od kod sodišču tolikšen znesek tudi ni jasno, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tožniku dosodilo premalo pravdnih stroškov. Dosedanji pravdni stroški presegajo znesek, ki ga je priznalo sodišče. Zgolj odvetniški stroški znašajo 16.800 točk (očitno sodišče ni priznalo stroškov za sestavo pritožbe z dne 5.2.2003), skupaj s priglašenimi stroški izvedenin, pričnin in sodnih taks pa znašajo 3.950.000,00 SIT. Ker se šteje odvetniška storitev za opravljeno po končani pravdi, bo tožnik šele tedaj plačal odvetniške storitve, zato je upravičen do 20-% DDV-ja na vse dosedanje storitve.
Prvotožena stranka se po pooblaščencu pritožuje zoper 1. in 4. točko izreka sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek do prvotožene stranke v celoti zavrne, oz. podrejeno, razveljavi, in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju prvotožene stranke ni podana ne objektivna ne subjektivna odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo, pač pa je vzrok tožnikovega padca izključno v njegovi nerodnosti oz. neprevidnosti pri hoji po stopnicah, najmanj pa je tožnik soodgovoren za nastanek škode. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru stopnice predstavljale nevarno stvar. Stopnice namreč niso bile ne nepravilno grajene, ne nepravilno vzdrževane in so ustrezale vsem standardom. Po ugotovitvah izvedenca J. J. je bil stopniščni prostor ustrezno zaključno gradbeno obdelan s polnim zidom po celi višini etaže, ustrezno osvetljen, stopnice so bile izdelane iz naravnega kamna, poleg tega so stopnice takih dimenzij, da je razmerje med višino in dolžino stopnic najugodnejše. Stopnišče glede na njegovo širino 115 cm ni bilo visoko frekventno (namenjeno masovnemu prehodu) in je imelo status notranjega stopnišča, ki ga po takratnih predpisih ni bilo potrebno opremljati s protizdrsnimi trakovi in je bilo tudi delno zastekljeno in ogrevano. Po desni strani stopnic je bilo nameščeno oprijemalo za roke, na nasprotni strani pa lesena obloga širine 20 cm in debeline cca 2 cm. Izvedenec je tudi ugotovil, da je obuvalo, ki ga je v trenutku nezgode nosil tožnik, zagotavljalo dober oprijem s podlago in da sodi med najkvalitetnejše tovrstne izdelke. Do vseh navedenih ugotovitev se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Po mnenju izvedenca J. predmetne stopnice niso predstavljale vira nevarnosti. Po njegovem mnenju je drugotožena stranka zagotovila varno uporabo stopnic ob njihovi normalni rabi in istočasno ustreznem psihofizičnem stanju osebe. Zaključek, da so bile stopnice mokre in drseče, je sodišče oprlo na izpoved (edine) priče J. Ž. v zvezi z izpovedjo tožnika (čeprav slednji sploh ni vedel povedati, ali so bile stopnice v trenutku nezgode mokre) in zgolj na del mnenja izvedenca J., da pri obremenitvi pete z mokro podlago (na vodoravni podlagi) pride do zdrsa noge za približno 12 cm. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja z dne 9.7.2002, na vprašanje, ali ugotovljena drsnost še zagotavlja varno hojo, odgovoril, da je po njegovi oceni »uporaba predpostavljeno možnih različnih površin (suha, redkeje mokra tla) zagotavljala varno uporabo oz. gibanje po obravnavanih stopnicah pri ustreznem zdravstvenem stanju in opremljenosti ter ob pogoju, da se upošteva in pozna stanje površin, po katerih se gibljemo« (stran 5 dopolnitve mnenja z dne 9.7.2002). Na naroku pa je izpovedal, da v primeru hoje po stopnicah navzdol, naredi človek krajši korak in je pri hoji (navzdol) veliko pazljivejši, ter da so po njegovem mnenju predmetne stopnice zagotavljale varno uporabo. Vsega tega sodišče sploh ni dokazno ocenjevalo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Da naj bi bile stopnice obravnavanega dne mokre, je izpovedala zgolj ena sama priča, J. Ž., tožnikov nekdanji sodelavec, ki je prav gotovo imel interes, da tožnik v pravdi uspe. Sodišče bi moralo biti bolj kritično pri oceni izpovedi te priče, še zlasti, ker obravnavanega dne ni videla nikogar hoditi po navedenih stopnicah in zgolj sklepa, da so mokroto na stopnice prinesli ljudje, ki so hodili v prvo nadstropje. Tožnik je izpovedal, da so stranke hodile v prvo nadstropje le, ko je bilo potrebno rešiti kako pritožbo ali po nasvete ter da so običajno prihajale v njegovo pisarno (v prvo nadstropje) v spremstvu carinika ali policaja in se tudi napovedale. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi obravnavanega dne videl hoditi stranke po stopnicah, ali celo imel kako stranko. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da v prijavi nezgode pri delu z dne 13.6.1995 ni bilo omenjeno, da naj bi bile stopnice na dan nezgode mokre, ali da naj bi do nezgode prišlo zaradi mokrih stopnic in tudi, da so predmetne stopnice od glavnega vhoda oddaljene 15,5 m ter da je vhod v objekt dvignjen od cestišča za 10 cm. Ne vzdrži tudi zaključek, da naj bi na drsnost stopnic kazalo dejstvo, da so bili na stopnice po nezgodi nameščeni protidrsni trakovi. Protidrsni trakovi so bili na stopnice naknadno pritrjeni na pobudo priče J. Ž., in sicer prav zaradi obravnavane nezgode. Prav tako ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj je slednja zagotovila varno uporabo stopnic, primerno obutev in s tem varno delovno okolje, kar jasno izhaja iz mnenja in izpovedi izvedenca J.. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katere dolžne ukrepe naj bi tožena stranka opustila in v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Sodišče očita, da bi lahko drugotožena stranka kot dober gospodar že pred škodnim dogodkom dodatno zaščitila stopnice in preprečila zdrse. Dodatna zaščita stopnic (notranjega stopnišča) s protidrsnimi trakovi ni bila predpisana. Stopnice so v celoti ustrezale tehničnim predpisom in standardom, bile so opremljene na eni strani z oprijemalom za roko, na drugi z leseno oblogo. Bile so ustrezno osvetljene. Za objekt je bilo izdano uporabno dovoljenje. Drugotožena stranka je poskrbela za ustrezno izgradnjo, zaščito in vzdrževanje stopnic v skladu s pravili stroke in standardi ter za primerno obutev delavcev in ji ni moč očitati opustitve kakršnegakoli ukrepa. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo ravnanja tožnika samega, ampak je zgolj pavšalno zaključilo, da tožniku ni moč očitati, da ni bil dovolj skrben. Na podlagi katerih konkretnih dokazov je sodišče prišlo do takega zaključka, pa ni jasno. Ali je tožnik v celoti ravnal tako, da je poskrbel za svojo varnost? Glede tega se sodišče sploh ni izjasnilo, pač pa pritrjuje stališču tožnika, da je neživljenjsko pričakovanje toženih strank, da bi tožnik, ki je bil ob nezgodi star 48 let, pri hoji po stopnicah moral hoditi z roko na držalu. Pazljiva uporaba stopnic, še zlasti mokrih, je nekaj povsem običajnega in se pričakuje od vsakogar. Po mnenju prvotožene stranke tožnik ni storil ničesar, da do padca ne bi prišlo. Zgolj zaradi lastne neprevidnosti, nepazljivosti je padel po stopnicah. S pazljivo hojo in z uporabo oprijemala za roko bi prav gotovo preprečil zdrs ali vsaj omilil posledice padca. Nobenega razloga ni bilo in ga tožnik tudi ni navajal, da bi ne mogel uporabljati oprijemala za roko. Sodišče ni ocenilo dejstva, da je tožnik stopnice dobro poznal, saj je pred nezgodo tam delal kake tri do štiri leta in je vsakodnevno, tudi na dan nezgode, večkrat hodil po teh stopnicah, zato bi se od njega v primeru, da so bile stopnice res mokre, pričakovala večja pazljivost. Sicer pa bi lahko tožnik, glede na dobro osvetlitev stopnic, ob pazljivi uporabi le-teh, v primeru, da so bile le-te mokre, opazil posebnost na stopnicah. O vseh teh okoliščinah se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, zato preizkus ni možen in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik bi moral hoditi po stopnicah bolj pazljivo, zato je najmanj deloma, če ne že v celoti, podana njegova so (odgovornost) za nastalo škodo.
Prisojena odškodnina pa je tudi previsoka in presega okvir pravične odškodnine za tovrstne primere. Zlasti je previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj pri odločitvi o višini odškodnine iz tega naslova sodišče ni upoštevalo izpovedi izvedenca dr. D., da so vsi opisani znaki za tako lahko poškodbo glave kot jo je utrpel tožnik, nenavadni, zlasti pa je nenavadno njegovo prikazovanje prizadetosti desnega dela telesa (na primer ob rokovanju), medtem ko ni podatkov o dejanskem zanemarjanju desnega dela telesa (na primer pri hranjenju, hoji, higieni itd.), kar bi bilo glede na simptome običajno. Ni pravilna tudi stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi. Tožnik nasproti prvotoženi stranki ni uspel po temelju in višini v celoti. Najprej je namreč uveljavljal plačilo zneska 19.759.170,00 SIT, šele na naroku 25.10.2001 je na ugovor prvotožene stranke zoper njo skrčil zahtevek. Zato tožnik v razmerju do prvotožene stranke ni upravičen do povračila celotnih stroškov, nastalih do delne utesnitve zahtevka, pač pa upoštevaje uspeh v pravdi le do delnega.
Odločitve o stroških postopka tudi ni mogoče preizkusiti, saj v obrazložitvi sodbe ni specificirano, katere konkretne odvetniške storitve in v kakšni višini je sodišče tožniku priznalo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvotoženi stranki se zdi znesek 1.666.500,00 SIT iz naslova odvetniških storitev glede na višino spornega predmeta in opravljene ter potrebne odvetniške storitve pretirano visok, zaradi nespecifikacije priznanih odvetniških stroškov pa ga ne more preizkusiti. Vsekakor pa upoštevaje vrednost spornega predmeta, tožnik ni upravičen do povračila odvetniških stroškov, na primer za zastopanje na naroku 15.6.2004 v višini 2.000 točk po odvetniški tarifi (OT), tudi ne za vlogo z dne 17.1.2005 itd., kot jih je priglasil na naroku dne 1.3.2005, pač pa kvečjemu do 1.200 točk po OT za vsako posamezno dejanje. Tožnik tudi ni predlagal odmere odvetniških stroškov v skladu s 3. odst. 17. čl. OT v zvezi s 3. odst. 14. čl. OT. Sodišče je tudi priznalo previsok znesek iz naslova sodnih taks. Glede na vrednost spornega predmeta znaša taksa za tožbo 197.591,70 SIT, za sodbo enako, za pritožbo pa 395.183,40 SIT in ne v višini s sodbo priznanih. Prvotožena stranka doslej tudi ni prejela sklepa o stroških izvedenca dr. D. za podano mnenje na naroku dne 1.3.2005 in tako sodbe v tem delu ne more preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje drugotožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. tč. 1. odst. 381. čl. ZPP ( pravilno 338. čl. ZPP) s predlogom, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče odgovornost drugotožene stranke gradilo predvsem na izpovedi priče J. Ž., pri tem pa ni upoštevalo, da izpoved priče o nevarnosti in drsnosti stopnic v glavnem nasprotuje mnenju izvedenca J.. Priča je trdila, da so stopnice tudi v suhem stanju drsele, da so bile spolzke in se svetile, medtem ko je izvedenec ugotovil, da pri suhi podlagi zagotavljajo varen oprijem in stabilne nadaljnje obremenitve brez zdrsa, v dopolnitvi mnenja pa je odgovoril, da ne predstavljajo vira nevarnosti ob njihovi normalni uporabi ter ustreznem zdravstvenem in psihofizičnem stanju osebe, ki jih uporablja. Tudi izjava priče, da je material neustrezen, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da gre za naravni kamen, ki se v gradbeništvu vedno več uporablja, odporen je na abrazijo, ustrezen za vzdrževanje v javnih prostorih. Res je izvedenec podal mnenje, da v primeru mokrih tal pride do zdrsa v dolžini 12 cm, vendar pa sodišče izpusti razlago, da se stopalo nato ustavi, kakor tudi ne povzame njegovega zaključka, da »uporaba predstavljeno možnih površin (suha – redkeje mokra tla) zagotavlja varno uporabo oz. gibanje pri ustreznem zdravstvenem stanju posameznika in opremljenosti ter ob pogoju, da upoštevamo in poznamo stanje površin, po katerih se gibljemo« (mnenje z dne 9.7.2002). Ker gre za osebo v ustreznem zdravstvenem stanju, ki je imela ustrezno službeno obutev in je stopnice poznala oz. bi jih po večletnem opravljanju dela v tej stavbi morala poznati, iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila uporaba stopnic varna. Sodišče bi moralo bolj kot izjavam priče slediti izvedenskemu mnenju, saj je ta za takšne ocene bolj strokovno usposobljen in je glede stanja stopnic in njihove varnosti opravil temeljito analizo. Sodna praksa je zavzela stališče, da stopnice v primeru običajne pazljivosti same po sebi niso nevarna stvar. V danem primeru pa ravno pogoju običajne pazljivosti tožnika ni bilo zadoščeno. Tožnik je opustil nekaj ravnanj, med katerimi je na njegov padec in hude posledice najbolj vplivalo to, da se ni držal za ograjo. Tožena stranka se ne more strinjati z mnenjem sodišča, da je neživljenjsko pričakovati, da se človek pri 48-ih letih drži za ograjo. Ograja je namenjena vsem, ne glede na starost ali zdravstveno stanje, tožnik bi v primeru zdrsa, z držanjem za ograjo, lahko preprečil padec ali vsaj omilil in tako nedvomno preprečil nastanek tako hudih posledic. Če so bile stopnice tistega dne mokre in so se svetile, kot je izpovedala že omenjena priča in je to dejstvo upoštevalo tudi sodišče, potem je normalno pričakovati od vsakega povprečnega človeka, ne glede na starost, da se (predvsem) pri hoji po stopnicah navzdol prime za ograjo oz. kako drugače prilagodi hojo razmeram po stopnicah. Tožnik se ograje ni držal, v rokah ni imel ničesar in je zato zaradi nepazljivosti prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zato je soodgovoren za nastalo škodo v smislu 3. odst. 177. čl. ZOR. Neraziskano je tudi ostalo, kako je s tožnikovo slabovidnostjo. Izvedenec je v mnenju opozoril na njegovo slabovidnost, ki jo je zaznala specialistka za medicino dela in športa dne 20.10.1993 na obdobnem zdravniškem pregledu. Kot izhaja iz zdravniškega spričevala, je tožnik moral korigirati vid z očali in ta uporabljati tudi pri delu, ni pa znano za kakšno okvaro vida gre. Sodišče je verjelo tožniku, da očala potrebuje samo za branje, vendar resničnosti njegove izjave ni preverilo. Tožena stranka meni, da bi moralo zahtevati zdravniško dokumentacijo in raziskati stanje tožnikovega vida. Splošno znano je, da ko zdravnik predpiše očala za branje, je istočasno potrebna korekcija za daljavo, zlasti pri tožnikovih letih. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne more se strinjati z ugotovitvijo sodišča, da je delodajalec s tem, ko je kasneje namestil protidrsne trakove, priznal, da je na stopnicah drselo. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 6.5.2002, je izvedenec ugotovil, da so stopnice ustrezale takrat veljavnim tehničnim predpisom in standardom, tako glede dimenzij, kot tudi glede materiala. Namestitev protidrsnih trakov ni bila obvezna, trakovi so bili naknadno nameščeni, vendar ne iz razloga, ker naj bi po teh stopnicah vedno drselo, kot skuša prikazati sodišče. Do tožnikove nezgode se na teh stopnicah ni poškodoval nihče in delodajalec je bil prepričan, da ne predstavljajo nevarnosti, saj kot je ugotovil izvedenec, so v celoti ustrezale standardom in tehničnim predpisom. Trakovi so bili naknadno nameščeni zgolj kot dodatno varstvo. Zato ne soglaša z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da delodajalec ni poskrbel za varno delovno okolje, saj je ravnal v skladu s takrat veljavnim Zakonom o varstvu pri delu. V prid temu govorijo vsa izvedenska mnenja.
Drugotožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine in meni, da so zneski, zlasti glede odškodnine glede telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, previsoki. V podobnih primerih so bile priznane precej nižje odškodnine, pri čemer se sklicuje na judikate, objavljene v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – poškodba glave in možganov (Dunja Jadek Pensa). Drugotožena stranka je tudi nasprotovala povečanju tožbenega zahtevka in ugovarjala zastaranje zvišani renti. Tožnik je v tožbi postavil rentni zahtevek v višini 25.000,00 SIT. Po razveljavitvi sodbe je zvišal zahtevke za nazaj. Tožniku so bili z vložitvijo tožbe znani vsi podatki o škodi. Odločbo o upokojitvi je prejel 25.3.1996. Zato ne gre za uskladitev rente, ampak za zvišanje rente za nazaj (s pripravljalno vlogo z dne 17.1.2005) in je zato kot občasna terjatev podvržena zastaranju v smislu 372. čl. ZOR.
O temelju tožbenega zahtevka:
Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje drugotoženi stranki kot zavarovanki prvotožene stranke očital predvsem objektivno odgovornost za škodo, ki jo je utrpel pri padcu 12.6.1995. To izhaja tudi iz v izpodbijani sodbi povzetih tožnikovih navedb, čeprav se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do krivdne odgovornosti drugotožene stranke. Ker sta temelj odškodninske odgovornosti izpodbijali obe toženi stranki, je sodišče druge stopnje njuni pritožbi skupaj obravnavalo. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev izvedenca. Tudi sodišče prve stopnje je navedlo izvedensko mnenje izvedenca J. J. z dne 6.5.2002, da predmetne stopnice niso predstavljale vira nevarnosti, in da so v celoti ustrezale takrat veljavnim tehničnim predpisom in standardom, kot tudi dopolnilno izvedensko mnenje z dne 9.7.2002, da pri obremenitvi pete z mokro podlago pride do zdrsa noge. Slednje je bistveno in ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na del izvedenskega mnenja; to je mogoče očitati pritožbi prvotožene stranke, ko povzema 5. stran dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9.7.2002, ne pa tudi ocene zdrsa in zaključka (na 6. strani), da je prav zdrs (na mokrih stopnicah) pri gibanju po stopnicah navzdol vsekakor hitreje usoden za izgubo ravnotežja in padec. Tožniku je zdrsnilo na mokrih stopnicah pri hoji navzdol. Da so bile stopnice mokre (najbolj v spodnji tretjini stopnic, kjer je tožnik padel) je izpovedala priča Ž., to pričo je sodišče dvakrat zaslišalo in njeno izpoved ocenilo za prepričljivo. Ne drži, da je ta priča izpovedala, da tistega dne ni videla nikogar hoditi po stopnicah, izpovedala je le, da iz svoje pisarne ne vidi na stopnišče (list. 143 spisa), kar pa ni pomembno, niti trditve o oddaljenosti stopnic od vhoda oz. da v prijavi nezgode ni bilo zapisano, da so bile stopnice mokre, saj se ne trdi, da bi prijavo nezgode izpolnila ta priča, ampak je pomembno, da je ta priča na lastne oči videla, da so bile tistega stopnice mokre, in tudi izvedenec je ob zaslišanju (list. 146 spisa) izpovedal, ne le, da so »stopnice zagotavljale varno uporabo«, kot trdi pritožba, ampak tudi, da je »drsnost na mokri podlagi bistveno višja.« Zato je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se sklicuje le na dele izvedenskega mnenja, neutemeljen, kot tudi, da je nekritično sledilo izpovedi priče Ž., saj se je sodišče oprlo tudi na izpoved tožnika (ki je izpovedal, da je bilo tistega dne mokro in so bile luže pred blokom (list. 84 spisa) in drugačna pritožbena trditev ne drži) in podatke Agencije RS za okolje. Nepomembno je zato sklicevanje drugotožene stranke na izpoved priče oz. izvedensko mnenje glede drsnosti suhih marmornatih stopnic, saj je tožniku zdrsnilo na mokrih spolzkih marmornatih stopnicah. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla (v obravnavani zadevi stopnice) nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev. Prav to se je zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku. Tožniku je na mokrih in spolzkih marmornatih stopnicah ( nesporno je namreč dejstvo, da je drugotožena stranka šele po obravnavanem škodnem dogodku stopnice zaščitila s protidrsnimi trakovi ) pri hoji navzdol zdrsnilo in je padel ter se poškodoval. Zato je pravilna materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke kot imetnice nevarne stvari po 174. čl. Zakona o obligacijski razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika) za škodo, ki izvira iz njene uporabe. Za škodo iz dejavnosti ali iz stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se namreč odgovarja ne glede na krivdo (2. odst. 154. čl. ZOR). Domneva se, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti oz. stvari (173. čl. ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja oz. imetnik te stvari (1. odst. 174. čl. ZOR). Res so po izvedenskem mnenju stopnice ustrezale takratnim tehničnim predpisom in standardom in bile na eni strani opremljene z oprijemalom za roke, na drugi strani pa z leseno oblogo, bile so ustrezno osvetljene in je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje, kot trdi prvotožena stranka in smiselno tudi drugotožena stranka, tudi da je imel tožnik ustrezno (delovno) obutev, toženi stranki torej trdita, da nista krivi, kar pa ne zadošča za razbremenitev objektivne odgovornosti. Pri objektivni odgovornosti se namreč domneva, da škoda izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Oškodovanec pa mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze. Če so ta izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. In če ta domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko oprosti odgovornosti le, če dokaže okoliščine iz 177.čl. ZOR.
Utemeljena je zato pritožbena graja toženih strank, da je pomanjkljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da “tožniku ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben, saj ni življenjsko pričakovati, da bi se tožnik ob starosti 48 let pri hoji po stopnicah držal za držalo, in da tudi, če bi imel očala, ta ne bi mogla preprečiti padca”. Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh pomembnih okoliščin v tej smeri, na katere opozarjata pritožbi obeh toženih strank, da je tožnik stopnice dobro poznal, jih vsakodnevno uporabljal, tudi na dan nezgode, tega dne so bile mokre, bile so osvetljene in opremljene z držalom za roke za varno hojo, vse v povezavi z ravnanjem oz. skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka, na kar sta opozarjali že v odgovoru na tožbo, pa izpodbijana sodba o tem nima ustreznih razlogov. Tudi na dejstvo, da bi moral tožnik uporabljati očala, je bilo že opozorjeno, tudi s strani izvedenca (mnenje z dne 6.5.2002), tudi drugotožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo (nepreverjeni) tožnikovi izpovedi, da očala potrebuje le za branje, čeprav je že v postopku na prvi stopnji predlagala, da se to okoliščino razjasni (list. 81 spisa). Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podan soprispevek tožnika za škodni dogodek, vsaj preuranjen. Zaradi takšnega materialnopravnega zaključka prvostopenjskega sodišča je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno in izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanih pravno pomembnih okoliščinah, kar je zato narekovalo pritožbenemu sodišču, da je sodbo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so napotki vsebovani že v doslej povedanem (354. čl. ZPP). Ob takšni odločitvi se zato sodišče druge stopnje v ostale pritožbene razloge toženih strank ni spuščalo.
K pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe:
Tožniku je bila v obravnavani zadevi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8.200.000,00 SIT ( za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 1.200.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, z upoštevanjem invalidnine, 6.500.000,00 SIT). Pri tem je bil pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 200.čl. ZOR, pravilno uporabljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo v pritožbi zatrjevano okoliščino, da ima tožnik še vedno glavobole in jemlje protibolečinske tablete, kot tudi preglede pri psihiatrih in nevrologih v okviru nevšečnosti pri zdravljenju, medtem ko stigmatizacije kot duševno prizadetega v tem okviru tožnik na prvi stopnji niti zatrjeval ni, v pritožbi pa je to prepozno (337.čl.ZPP), a tudi neupoštevno,saj je socialno izolacijo oz. izogibanje prijateljev, znancev, sosedov, sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da se je tožnikov strah za zdravje in prihodnost delno izrazil v depresivnosti. Kot tudi, da tožnik stanuje v 3. nadstropju stanovanjskega bloka in ga je še vedno strah, ko hodi po stopnicah. Vse to izpostavlja pritožba in vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je duševne bolečine zaradi depresivnosti pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi ne drži, da je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti premalo individualizirana. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da so življenjske aktivnosti tožnika bistveno zmanjšane. Zaradi depresivne in psihoorganske spremenjenosti oz. motenih višji živčnih dejavnosti so tožnikova aktivnost, ustvarjalnost in zlasti socialna integracija bistveno prizadete. Opisane motnje mu onemogočajo opravljanje poklica in so osiromašile tudi njegovo osebno doživljanje in prizadelo njegovo družinsko in torej tudi partnersko življenje. Tožnik se zaveda osebne spremenjenosti in zaradi tega hudo trpi. Pri tožniku so ugotovljene motnje telesne sheme, motnje prepoznavanja, motnje pisanja, računanja in motnja uresničevanja različnih namer v ustrezno gibalno dejavnost. Tožnik je v celoti upočasnjen z znaki depresivne naravnanosti, kot tudi časovne dezorientacije. Spoznan je bil za invalida I.kat. invalidnosti. Tožnika je prizadela socialna izolacija, izgubil je prijatelje, sodelavce oz. se ga ti izogibajo. Bil je član planinskega društva in rad hodil v hribe. Sedaj je v glavnem doma in ne dela nič koristnega. Vse te okoliščine, ki so tožnika (prej poklicno uspešnega in vsestransko aktivnega) pahnile v situacijo izoliranosti in brezciljnosti, je ustrezno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni. Po mnenju pritožbenega sodišča je obseg tožnikove škode konkretiziran, upoštevane so bile vse tožnikove individualne značilnosti, primerjava s prisojo odškodnin v podobnih primerih za tovrstne škode (v okviru sodne prakse, ki se spremlja zlasti pred VS RS in je dostopna v sodbah, objavljenih v knjižni in računalniški obliki), pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje spremembe v prisoji višje odškodnine za vtoževane oblike nepremoženjske škode.
Posebej o upoštevanju invalidnine ali nadomestila za telesno okvaro:
Med okoliščine primera, ki jih je po 1. odst. 200. čl. ZOR treba upoštevati pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodi tudi invalidnina, ki jo oškodovanec prejema po predpisih invalidskega in pokojninskega zavarovanja za telesno okvaro. Pravna narava tega nadomestila zahteva upoštevanje invalidnine pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako je invalidnino in njen pomen obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa do upoštevanja invalidnine ni prišlo po uradni dolžnosti, kot smiselno trdi pritožba, saj je dejstvo invalidske upokojitve in 70 % telesne okvare tožnik zatrjeval že v vloženi tožbi in o tem predložil odločbo SPIZ-a z dne 25.3.1996 (l.7 spisa). Iz le-te je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik pravico do invalidnine za IV. stopnjo telesne okvare, odmerjene v znesku 7.350,54 SIT in se izplačuje od 20.3.1996 dalje. Na potrebno upoštevanje invalidnine pa je drugotožena stranka opozorila že pri prvem sojenju, v vlogi z dne 18.10.2002, in tudi pri ponovnem sojenju, v vlogi z dne 24.2.2005 ( obe vlogi sta bili tožniku vročeni ), čemur tožnik ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je upoštevalo invalidnino po prostem preudarku, navedlo je njegove parametre, obseg škode, starost oškodovanca, višino invalidnine in iz tega naslova znižalo odškodnino za 1.500.000,00 SIT. Razlogi prvostopenjskega sodišča o uporabljenih kriterijih pri prostem preudarku so dovolj jasni in so tudi v skladu s kriteriji, ki so se za prosti preudarek pri upoštevanju invalidnine uveljavili v sodni praksi. Pritožbena očitka napačne uporabe materialnega prava in procesne kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato nista utemeljena.
Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe zato ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v tem delu (3. tč. izreka) potrdilo, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350., 353. čl. ZPP).
Glede odločitve o stroških postopka:
Glede na delno razveljavljeno sodbo, je sodišče druge stopnje v skladu s 4. odst. 165. čl. ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo. Vendar pa že sedaj opozarja na utemeljene pritožbene navedbe tožnika in prvotožene stranke, da stroškovne odločitve v izpodbijani sodbi ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, katere odvetniške stroške in v kakšni višini jih je sodišče prve stopnje priznalo (navedlo je zgolj znesek 1.666.500,00 SIT), enako v delu glede izvedenin in sodnih taks, kar naj sodišče prve stopnje upošteva pri ponovnem odločanju ter tudi stroškovno odločitev ustrezno obrazloži, pri čemer prvotožena stranka tudi utemeljeno navaja, da je tožnik najprej uveljavljal plačilo zneska 19.759.170,00 SIT in je šele na naroku 25.10.2001 na ugovor prvotožene stranke zoper njo skrčil svoj zahtevek, kar je treba upoštevati pri kriteriju uspeha pravdnih strank v postopku.
Tu je podlaga še iz ZOR, predhodnik OZ. Velikih razlik v besedilu glede odgovornosti med obena zakonoma nisem opazil. Novejšega primera takole na hitrico nisem našel.
VSK01755
Opravilna številka: VSK sklep in sodba I Cp 636/2005
Sodišče: Višje sodišče v Kopru
Oddelek: Civilni oddelek
Datum seje senata: 11.7.2006
Področje: ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut: nevarna stvar – mokre stopnice – oprostitev odgovornosti – zmanjšanje življenjskih aktivnosti – soodgovornost – upoštevanje invalidnine
Zveza: ZOR člen 154, 173, 174, 177, 177/3, 200.
JEDRO:
Tožniku je zdrsnilo na mokrih spolzkih marmornatih stopnicah. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla (v obravnavani zadevi stopnice) nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev.Toženi stranki trdita, da nista krivi, kar ne zadošča za razbremenitev objektivne odgovornosti.Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR).
IZREK:
Pritožbi prvo in drugotožene stranke ter delno pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1., 2. in 4. točka izreka) r a z v e l j a v i in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Pritožbo tožeče stranke se v preostalem delu zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje (3. točka izreka).
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
OBRAZLOŽITEV:
Z izpodbijano sodbo, v zvezi z dopolnilno sodbo z dne 12.4.2005, je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku solidarno z drugotoženo stranko odškodnino v višini 3.900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 349.170,36 SIT od 15.7.1997 dalje do plačila, od zneska 3.550.829,70 SIT pa z zamudnimi obrestmi v višini 13,5-% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti (1. točka izreka). Drugotoženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 8.200.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5-% letne obrestne mere od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti, znesek 349.170,36 ( izguba na osebnem dohodku za čas od upokojitve do vložitve tožbe) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1997 dalje do plačila ter od nadaljnjih posamično navedenih zneskov ( razlika na osebnem dohodku za čas od julija 1997 do dneva sojenja ) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega zneska, ter mesečno rento v višini 117.737,10 SIT od 1.3.2005 dalje, ki zapade v plačilo vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, zapadle obroke do pravnomočnosti sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega obroka dalje do plačila, vnaprej dospevajoče obroke pa do vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, kot vse izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (3. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta tožniku dolžni solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 3.303.369,00 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2005 dalje do plačila,v 15-dneh ( 4. točka izreka).
Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu, in sicer zoper zavrnilni del sodbe ter zoper stroškovno odločitev, iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi bil upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 2.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo, da še 10 let po nezgodi vsakodnevno trpi glavobole različne intenzitete (od blagih do zelo intenzivnih), zaradi glavobolov in nespečnosti še vedno jemlje protibolečinske tablete. To je ugotovil tudi izvedenec dr. D., ki je v mnenju z dne 13.1.1997 napovedal, da gre za trajne posledice nezgode. Med nevšečnostmi med zdravljenjem pa je potrebno upoštevati, da je tožnik med hospitalizacijo in tudi kasneje doma večkrat izgubil krajevno in časovno orientacijo, kar je bilo zanj in za domače zelo neprijetno. Obiski pri nevrologih, psihiatrih in navzven vidne nevrološke težave so tožnika v domačem okolju (sosedje, znanci, bivši sodelavci) stigmatizirale kot duševno prizadetega, kot »tistega, ki ni ravno pri pravi«, kar je potrebno upoštevati kot nevšečnost pri zdravljenju. Za prestani strah bi bil upravičen do odškodnine v višini 1.000.000,00 SIT. Čeprav res zaradi nezavesti ni trpel primarnega strahu, pa je sekundarni strah porušil tožnikovo duševno ravnovesje, saj se je zaradi tega razvila depresija. Tožnik se je ves čas zdravljenja zavedal svojega stanja, zato je bil upravičeno zaskrbljen v zvezi z zdravljenjem. Živi v tretjem nadstropju stanovanjskega bloka in še vedno trpi strah ob hoji po stopnicah. Pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče v premajhni meri upoštevalo težo posledic poškodbe in načelo individualizacije odškodnine glede na predpoškodbene lastnosti, sposobnosti in zmožnosti tožnika. Spregledalo je ugotovitev dr. P., da je od poškodbe dalje moteno tožnikovo partnersko (tudi spolno) življenje. Skupek vseh ugotovljenih posledic sta oba izvedenca štela za bistveno nepopravljive duševne spremembe, ki bistveno zmanjšujejo preostale življenjske aktivnosti tožnika. Pred nezgodo je bil tožnik zaposlen kot vodja izpostave Carinarnice S. s končano sedmo stopnjo izobrazbe (diplomiran ekonomist), poslanec tedanje Občinske skupščine, nato poslanec Republiške skupščine, aktiven član svoje krajevne skupnosti, član planinskega društva, skratka družbenopolitično aktiven in poklicno uspešen človek z urejenim družinskim življenjem. Od nezgode dalje je sposoben le še krajših sprehodov po gozdu, brezciljne hoje po stanovanju in nezahtevne verbalne komunikacije (zaradi težav s spominom). Ker se tožnik zaveda svoje osebne spremenjenosti in zato hudo duševno trpi, je upravičen do denarne odškodnine iz tega naslova v višini 13.000.000,00 SIT. Ni tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati višino invalidnine, ki jo prejema tožnik zaradi telesne okvare. Tožena stranka ni podala takega ugovora, niti navedb, zato sodišče ni imelo podlage za odločitev o zmanjšanju odškodnine iz tega naslova za 1.500.000,00 SIT. Od kod sodišču tolikšen znesek tudi ni jasno, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tožniku dosodilo premalo pravdnih stroškov. Dosedanji pravdni stroški presegajo znesek, ki ga je priznalo sodišče. Zgolj odvetniški stroški znašajo 16.800 točk (očitno sodišče ni priznalo stroškov za sestavo pritožbe z dne 5.2.2003), skupaj s priglašenimi stroški izvedenin, pričnin in sodnih taks pa znašajo 3.950.000,00 SIT. Ker se šteje odvetniška storitev za opravljeno po končani pravdi, bo tožnik šele tedaj plačal odvetniške storitve, zato je upravičen do 20-% DDV-ja na vse dosedanje storitve.
Prvotožena stranka se po pooblaščencu pritožuje zoper 1. in 4. točko izreka sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek do prvotožene stranke v celoti zavrne, oz. podrejeno, razveljavi, in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju prvotožene stranke ni podana ne objektivna ne subjektivna odgovornost drugotožene stranke za nastalo škodo, pač pa je vzrok tožnikovega padca izključno v njegovi nerodnosti oz. neprevidnosti pri hoji po stopnicah, najmanj pa je tožnik soodgovoren za nastanek škode. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru stopnice predstavljale nevarno stvar. Stopnice namreč niso bile ne nepravilno grajene, ne nepravilno vzdrževane in so ustrezale vsem standardom. Po ugotovitvah izvedenca J. J. je bil stopniščni prostor ustrezno zaključno gradbeno obdelan s polnim zidom po celi višini etaže, ustrezno osvetljen, stopnice so bile izdelane iz naravnega kamna, poleg tega so stopnice takih dimenzij, da je razmerje med višino in dolžino stopnic najugodnejše. Stopnišče glede na njegovo širino 115 cm ni bilo visoko frekventno (namenjeno masovnemu prehodu) in je imelo status notranjega stopnišča, ki ga po takratnih predpisih ni bilo potrebno opremljati s protizdrsnimi trakovi in je bilo tudi delno zastekljeno in ogrevano. Po desni strani stopnic je bilo nameščeno oprijemalo za roke, na nasprotni strani pa lesena obloga širine 20 cm in debeline cca 2 cm. Izvedenec je tudi ugotovil, da je obuvalo, ki ga je v trenutku nezgode nosil tožnik, zagotavljalo dober oprijem s podlago in da sodi med najkvalitetnejše tovrstne izdelke. Do vseh navedenih ugotovitev se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Po mnenju izvedenca J. predmetne stopnice niso predstavljale vira nevarnosti. Po njegovem mnenju je drugotožena stranka zagotovila varno uporabo stopnic ob njihovi normalni rabi in istočasno ustreznem psihofizičnem stanju osebe. Zaključek, da so bile stopnice mokre in drseče, je sodišče oprlo na izpoved (edine) priče J. Ž. v zvezi z izpovedjo tožnika (čeprav slednji sploh ni vedel povedati, ali so bile stopnice v trenutku nezgode mokre) in zgolj na del mnenja izvedenca J., da pri obremenitvi pete z mokro podlago (na vodoravni podlagi) pride do zdrsa noge za približno 12 cm. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja z dne 9.7.2002, na vprašanje, ali ugotovljena drsnost še zagotavlja varno hojo, odgovoril, da je po njegovi oceni »uporaba predpostavljeno možnih različnih površin (suha, redkeje mokra tla) zagotavljala varno uporabo oz. gibanje po obravnavanih stopnicah pri ustreznem zdravstvenem stanju in opremljenosti ter ob pogoju, da se upošteva in pozna stanje površin, po katerih se gibljemo« (stran 5 dopolnitve mnenja z dne 9.7.2002). Na naroku pa je izpovedal, da v primeru hoje po stopnicah navzdol, naredi človek krajši korak in je pri hoji (navzdol) veliko pazljivejši, ter da so po njegovem mnenju predmetne stopnice zagotavljale varno uporabo. Vsega tega sodišče sploh ni dokazno ocenjevalo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Da naj bi bile stopnice obravnavanega dne mokre, je izpovedala zgolj ena sama priča, J. Ž., tožnikov nekdanji sodelavec, ki je prav gotovo imel interes, da tožnik v pravdi uspe. Sodišče bi moralo biti bolj kritično pri oceni izpovedi te priče, še zlasti, ker obravnavanega dne ni videla nikogar hoditi po navedenih stopnicah in zgolj sklepa, da so mokroto na stopnice prinesli ljudje, ki so hodili v prvo nadstropje. Tožnik je izpovedal, da so stranke hodile v prvo nadstropje le, ko je bilo potrebno rešiti kako pritožbo ali po nasvete ter da so običajno prihajale v njegovo pisarno (v prvo nadstropje) v spremstvu carinika ali policaja in se tudi napovedale. Nihče od zaslišanih ni izpovedal, da bi obravnavanega dne videl hoditi stranke po stopnicah, ali celo imel kako stranko. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da v prijavi nezgode pri delu z dne 13.6.1995 ni bilo omenjeno, da naj bi bile stopnice na dan nezgode mokre, ali da naj bi do nezgode prišlo zaradi mokrih stopnic in tudi, da so predmetne stopnice od glavnega vhoda oddaljene 15,5 m ter da je vhod v objekt dvignjen od cestišča za 10 cm. Ne vzdrži tudi zaključek, da naj bi na drsnost stopnic kazalo dejstvo, da so bili na stopnice po nezgodi nameščeni protidrsni trakovi. Protidrsni trakovi so bili na stopnice naknadno pritrjeni na pobudo priče J. Ž., in sicer prav zaradi obravnavane nezgode. Prav tako ni podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, saj je slednja zagotovila varno uporabo stopnic, primerno obutev in s tem varno delovno okolje, kar jasno izhaja iz mnenja in izpovedi izvedenca J.. Iz razlogov izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, katere dolžne ukrepe naj bi tožena stranka opustila in v tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Sodišče očita, da bi lahko drugotožena stranka kot dober gospodar že pred škodnim dogodkom dodatno zaščitila stopnice in preprečila zdrse. Dodatna zaščita stopnic (notranjega stopnišča) s protidrsnimi trakovi ni bila predpisana. Stopnice so v celoti ustrezale tehničnim predpisom in standardom, bile so opremljene na eni strani z oprijemalom za roko, na drugi z leseno oblogo. Bile so ustrezno osvetljene. Za objekt je bilo izdano uporabno dovoljenje. Drugotožena stranka je poskrbela za ustrezno izgradnjo, zaščito in vzdrževanje stopnic v skladu s pravili stroke in standardi ter za primerno obutev delavcev in ji ni moč očitati opustitve kakršnegakoli ukrepa. Sodišče prve stopnje tudi ni ocenilo ravnanja tožnika samega, ampak je zgolj pavšalno zaključilo, da tožniku ni moč očitati, da ni bil dovolj skrben. Na podlagi katerih konkretnih dokazov je sodišče prišlo do takega zaključka, pa ni jasno. Ali je tožnik v celoti ravnal tako, da je poskrbel za svojo varnost? Glede tega se sodišče sploh ni izjasnilo, pač pa pritrjuje stališču tožnika, da je neživljenjsko pričakovanje toženih strank, da bi tožnik, ki je bil ob nezgodi star 48 let, pri hoji po stopnicah moral hoditi z roko na držalu. Pazljiva uporaba stopnic, še zlasti mokrih, je nekaj povsem običajnega in se pričakuje od vsakogar. Po mnenju prvotožene stranke tožnik ni storil ničesar, da do padca ne bi prišlo. Zgolj zaradi lastne neprevidnosti, nepazljivosti je padel po stopnicah. S pazljivo hojo in z uporabo oprijemala za roko bi prav gotovo preprečil zdrs ali vsaj omilil posledice padca. Nobenega razloga ni bilo in ga tožnik tudi ni navajal, da bi ne mogel uporabljati oprijemala za roko. Sodišče ni ocenilo dejstva, da je tožnik stopnice dobro poznal, saj je pred nezgodo tam delal kake tri do štiri leta in je vsakodnevno, tudi na dan nezgode, večkrat hodil po teh stopnicah, zato bi se od njega v primeru, da so bile stopnice res mokre, pričakovala večja pazljivost. Sicer pa bi lahko tožnik, glede na dobro osvetlitev stopnic, ob pazljivi uporabi le-teh, v primeru, da so bile le-te mokre, opazil posebnost na stopnicah. O vseh teh okoliščinah se sodišče prve stopnje ni izjasnilo, zato preizkus ni možen in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik bi moral hoditi po stopnicah bolj pazljivo, zato je najmanj deloma, če ne že v celoti, podana njegova so (odgovornost) za nastalo škodo.
Prisojena odškodnina pa je tudi previsoka in presega okvir pravične odškodnine za tovrstne primere. Zlasti je previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, saj pri odločitvi o višini odškodnine iz tega naslova sodišče ni upoštevalo izpovedi izvedenca dr. D., da so vsi opisani znaki za tako lahko poškodbo glave kot jo je utrpel tožnik, nenavadni, zlasti pa je nenavadno njegovo prikazovanje prizadetosti desnega dela telesa (na primer ob rokovanju), medtem ko ni podatkov o dejanskem zanemarjanju desnega dela telesa (na primer pri hranjenju, hoji, higieni itd.), kar bi bilo glede na simptome običajno. Ni pravilna tudi stroškovna odločitev v izpodbijani sodbi. Tožnik nasproti prvotoženi stranki ni uspel po temelju in višini v celoti. Najprej je namreč uveljavljal plačilo zneska 19.759.170,00 SIT, šele na naroku 25.10.2001 je na ugovor prvotožene stranke zoper njo skrčil zahtevek. Zato tožnik v razmerju do prvotožene stranke ni upravičen do povračila celotnih stroškov, nastalih do delne utesnitve zahtevka, pač pa upoštevaje uspeh v pravdi le do delnega.
Odločitve o stroških postopka tudi ni mogoče preizkusiti, saj v obrazložitvi sodbe ni specificirano, katere konkretne odvetniške storitve in v kakšni višini je sodišče tožniku priznalo. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Prvotoženi stranki se zdi znesek 1.666.500,00 SIT iz naslova odvetniških storitev glede na višino spornega predmeta in opravljene ter potrebne odvetniške storitve pretirano visok, zaradi nespecifikacije priznanih odvetniških stroškov pa ga ne more preizkusiti. Vsekakor pa upoštevaje vrednost spornega predmeta, tožnik ni upravičen do povračila odvetniških stroškov, na primer za zastopanje na naroku 15.6.2004 v višini 2.000 točk po odvetniški tarifi (OT), tudi ne za vlogo z dne 17.1.2005 itd., kot jih je priglasil na naroku dne 1.3.2005, pač pa kvečjemu do 1.200 točk po OT za vsako posamezno dejanje. Tožnik tudi ni predlagal odmere odvetniških stroškov v skladu s 3. odst. 17. čl. OT v zvezi s 3. odst. 14. čl. OT. Sodišče je tudi priznalo previsok znesek iz naslova sodnih taks. Glede na vrednost spornega predmeta znaša taksa za tožbo 197.591,70 SIT, za sodbo enako, za pritožbo pa 395.183,40 SIT in ne v višini s sodbo priznanih. Prvotožena stranka doslej tudi ni prejela sklepa o stroških izvedenca dr. D. za podano mnenje na naroku dne 1.3.2005 in tako sodbe v tem delu ne more preizkusiti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Zoper 2. in 4. točko izreka izpodbijane sodbe se pritožuje drugotožena stranka iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. tč. 1. odst. 381. čl. ZPP ( pravilno 338. čl. ZPP) s predlogom, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni, podrejeno razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče odgovornost drugotožene stranke gradilo predvsem na izpovedi priče J. Ž., pri tem pa ni upoštevalo, da izpoved priče o nevarnosti in drsnosti stopnic v glavnem nasprotuje mnenju izvedenca J.. Priča je trdila, da so stopnice tudi v suhem stanju drsele, da so bile spolzke in se svetile, medtem ko je izvedenec ugotovil, da pri suhi podlagi zagotavljajo varen oprijem in stabilne nadaljnje obremenitve brez zdrsa, v dopolnitvi mnenja pa je odgovoril, da ne predstavljajo vira nevarnosti ob njihovi normalni uporabi ter ustreznem zdravstvenem in psihofizičnem stanju osebe, ki jih uporablja. Tudi izjava priče, da je material neustrezen, je v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da gre za naravni kamen, ki se v gradbeništvu vedno več uporablja, odporen je na abrazijo, ustrezen za vzdrževanje v javnih prostorih. Res je izvedenec podal mnenje, da v primeru mokrih tal pride do zdrsa v dolžini 12 cm, vendar pa sodišče izpusti razlago, da se stopalo nato ustavi, kakor tudi ne povzame njegovega zaključka, da »uporaba predstavljeno možnih površin (suha – redkeje mokra tla) zagotavlja varno uporabo oz. gibanje pri ustreznem zdravstvenem stanju posameznika in opremljenosti ter ob pogoju, da upoštevamo in poznamo stanje površin, po katerih se gibljemo« (mnenje z dne 9.7.2002). Ker gre za osebo v ustreznem zdravstvenem stanju, ki je imela ustrezno službeno obutev in je stopnice poznala oz. bi jih po večletnem opravljanju dela v tej stavbi morala poznati, iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila uporaba stopnic varna. Sodišče bi moralo bolj kot izjavam priče slediti izvedenskemu mnenju, saj je ta za takšne ocene bolj strokovno usposobljen in je glede stanja stopnic in njihove varnosti opravil temeljito analizo. Sodna praksa je zavzela stališče, da stopnice v primeru običajne pazljivosti same po sebi niso nevarna stvar. V danem primeru pa ravno pogoju običajne pazljivosti tožnika ni bilo zadoščeno. Tožnik je opustil nekaj ravnanj, med katerimi je na njegov padec in hude posledice najbolj vplivalo to, da se ni držal za ograjo. Tožena stranka se ne more strinjati z mnenjem sodišča, da je neživljenjsko pričakovati, da se človek pri 48-ih letih drži za ograjo. Ograja je namenjena vsem, ne glede na starost ali zdravstveno stanje, tožnik bi v primeru zdrsa, z držanjem za ograjo, lahko preprečil padec ali vsaj omilil in tako nedvomno preprečil nastanek tako hudih posledic. Če so bile stopnice tistega dne mokre in so se svetile, kot je izpovedala že omenjena priča in je to dejstvo upoštevalo tudi sodišče, potem je normalno pričakovati od vsakega povprečnega človeka, ne glede na starost, da se (predvsem) pri hoji po stopnicah navzdol prime za ograjo oz. kako drugače prilagodi hojo razmeram po stopnicah. Tožnik se ograje ni držal, v rokah ni imel ničesar in je zato zaradi nepazljivosti prispeval k nastanku škodnega dogodka. Zato je soodgovoren za nastalo škodo v smislu 3. odst. 177. čl. ZOR. Neraziskano je tudi ostalo, kako je s tožnikovo slabovidnostjo. Izvedenec je v mnenju opozoril na njegovo slabovidnost, ki jo je zaznala specialistka za medicino dela in športa dne 20.10.1993 na obdobnem zdravniškem pregledu. Kot izhaja iz zdravniškega spričevala, je tožnik moral korigirati vid z očali in ta uporabljati tudi pri delu, ni pa znano za kakšno okvaro vida gre. Sodišče je verjelo tožniku, da očala potrebuje samo za branje, vendar resničnosti njegove izjave ni preverilo. Tožena stranka meni, da bi moralo zahtevati zdravniško dokumentacijo in raziskati stanje tožnikovega vida. Splošno znano je, da ko zdravnik predpiše očala za branje, je istočasno potrebna korekcija za daljavo, zlasti pri tožnikovih letih. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne more se strinjati z ugotovitvijo sodišča, da je delodajalec s tem, ko je kasneje namestil protidrsne trakove, priznal, da je na stopnicah drselo. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 6.5.2002, je izvedenec ugotovil, da so stopnice ustrezale takrat veljavnim tehničnim predpisom in standardom, tako glede dimenzij, kot tudi glede materiala. Namestitev protidrsnih trakov ni bila obvezna, trakovi so bili naknadno nameščeni, vendar ne iz razloga, ker naj bi po teh stopnicah vedno drselo, kot skuša prikazati sodišče. Do tožnikove nezgode se na teh stopnicah ni poškodoval nihče in delodajalec je bil prepričan, da ne predstavljajo nevarnosti, saj kot je ugotovil izvedenec, so v celoti ustrezale standardom in tehničnim predpisom. Trakovi so bili naknadno nameščeni zgolj kot dodatno varstvo. Zato ne soglaša z mnenjem prvostopenjskega sodišča, da delodajalec ni poskrbel za varno delovno okolje, saj je ravnal v skladu s takrat veljavnim Zakonom o varstvu pri delu. V prid temu govorijo vsa izvedenska mnenja.
Drugotožena stranka se tudi ne strinja z višino prisojene odškodnine in meni, da so zneski, zlasti glede odškodnine glede telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, previsoki. V podobnih primerih so bile priznane precej nižje odškodnine, pri čemer se sklicuje na judikate, objavljene v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – poškodba glave in možganov (Dunja Jadek Pensa). Drugotožena stranka je tudi nasprotovala povečanju tožbenega zahtevka in ugovarjala zastaranje zvišani renti. Tožnik je v tožbi postavil rentni zahtevek v višini 25.000,00 SIT. Po razveljavitvi sodbe je zvišal zahtevke za nazaj. Tožniku so bili z vložitvijo tožbe znani vsi podatki o škodi. Odločbo o upokojitvi je prejel 25.3.1996. Zato ne gre za uskladitev rente, ampak za zvišanje rente za nazaj (s pripravljalno vlogo z dne 17.1.2005) in je zato kot občasna terjatev podvržena zastaranju v smislu 372. čl. ZOR.
O temelju tožbenega zahtevka:
Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje drugotoženi stranki kot zavarovanki prvotožene stranke očital predvsem objektivno odgovornost za škodo, ki jo je utrpel pri padcu 12.6.1995. To izhaja tudi iz v izpodbijani sodbi povzetih tožnikovih navedb, čeprav se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do krivdne odgovornosti drugotožene stranke. Ker sta temelj odškodninske odgovornosti izpodbijali obe toženi stranki, je sodišče druge stopnje njuni pritožbi skupaj obravnavalo. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugotovitev izvedenca. Tudi sodišče prve stopnje je navedlo izvedensko mnenje izvedenca J. J. z dne 6.5.2002, da predmetne stopnice niso predstavljale vira nevarnosti, in da so v celoti ustrezale takrat veljavnim tehničnim predpisom in standardom, kot tudi dopolnilno izvedensko mnenje z dne 9.7.2002, da pri obremenitvi pete z mokro podlago pride do zdrsa noge. Slednje je bistveno in ne drži pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na del izvedenskega mnenja; to je mogoče očitati pritožbi prvotožene stranke, ko povzema 5. stran dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9.7.2002, ne pa tudi ocene zdrsa in zaključka (na 6. strani), da je prav zdrs (na mokrih stopnicah) pri gibanju po stopnicah navzdol vsekakor hitreje usoden za izgubo ravnotežja in padec. Tožniku je zdrsnilo na mokrih stopnicah pri hoji navzdol. Da so bile stopnice mokre (najbolj v spodnji tretjini stopnic, kjer je tožnik padel) je izpovedala priča Ž., to pričo je sodišče dvakrat zaslišalo in njeno izpoved ocenilo za prepričljivo. Ne drži, da je ta priča izpovedala, da tistega dne ni videla nikogar hoditi po stopnicah, izpovedala je le, da iz svoje pisarne ne vidi na stopnišče (list. 143 spisa), kar pa ni pomembno, niti trditve o oddaljenosti stopnic od vhoda oz. da v prijavi nezgode ni bilo zapisano, da so bile stopnice mokre, saj se ne trdi, da bi prijavo nezgode izpolnila ta priča, ampak je pomembno, da je ta priča na lastne oči videla, da so bile tistega stopnice mokre, in tudi izvedenec je ob zaslišanju (list. 146 spisa) izpovedal, ne le, da so »stopnice zagotavljale varno uporabo«, kot trdi pritožba, ampak tudi, da je »drsnost na mokri podlagi bistveno višja.« Zato je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se sklicuje le na dele izvedenskega mnenja, neutemeljen, kot tudi, da je nekritično sledilo izpovedi priče Ž., saj se je sodišče oprlo tudi na izpoved tožnika (ki je izpovedal, da je bilo tistega dne mokro in so bile luže pred blokom (list. 84 spisa) in drugačna pritožbena trditev ne drži) in podatke Agencije RS za okolje. Nepomembno je zato sklicevanje drugotožene stranke na izpoved priče oz. izvedensko mnenje glede drsnosti suhih marmornatih stopnic, saj je tožniku zdrsnilo na mokrih spolzkih marmornatih stopnicah. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da so mokra in spolzka tla (v obravnavani zadevi stopnice) nevarna stvar, ker iz njih izvira večja nevarnost zdrsa in padcev. Prav to se je zgodilo v obravnavanem škodnem dogodku. Tožniku je na mokrih in spolzkih marmornatih stopnicah ( nesporno je namreč dejstvo, da je drugotožena stranka šele po obravnavanem škodnem dogodku stopnice zaščitila s protidrsnimi trakovi ) pri hoji navzdol zdrsnilo in je padel ter se poškodoval. Zato je pravilna materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost drugotožene stranke kot imetnice nevarne stvari po 174. čl. Zakona o obligacijski razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika) za škodo, ki izvira iz njene uporabe. Za škodo iz dejavnosti ali iz stvari, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, se namreč odgovarja ne glede na krivdo (2. odst. 154. čl. ZOR). Domneva se, da takšna škoda izvira iz te dejavnosti oz. stvari (173. čl. ZOR) in da zanjo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja oz. imetnik te stvari (1. odst. 174. čl. ZOR). Res so po izvedenskem mnenju stopnice ustrezale takratnim tehničnim predpisom in standardom in bile na eni strani opremljene z oprijemalom za roke, na drugi strani pa z leseno oblogo, bile so ustrezno osvetljene in je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje, kot trdi prvotožena stranka in smiselno tudi drugotožena stranka, tudi da je imel tožnik ustrezno (delovno) obutev, toženi stranki torej trdita, da nista krivi, kar pa ne zadošča za razbremenitev objektivne odgovornosti. Pri objektivni odgovornosti se namreč domneva, da škoda izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, če ni nasprotnega dokaza, da ta ni bila vzrok nastanka škode, kar pa mora dokazati imetnik nevarne stvari oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Oškodovanec pa mora zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze. Če so ta izkazana, se obstoj vzročne zveze domneva. In če ta domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko oprosti odgovornosti le, če dokaže okoliščine iz 177.čl. ZOR.
Utemeljena je zato pritožbena graja toženih strank, da je pomanjkljiv zaključek prvostopenjskega sodišča, da “tožniku ni mogoče očitati, da ni bil dovolj skrben, saj ni življenjsko pričakovati, da bi se tožnik ob starosti 48 let pri hoji po stopnicah držal za držalo, in da tudi, če bi imel očala, ta ne bi mogla preprečiti padca”. Objektivno odgovorna oseba se namreč lahko delno oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (3. odst. 177. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh pomembnih okoliščin v tej smeri, na katere opozarjata pritožbi obeh toženih strank, da je tožnik stopnice dobro poznal, jih vsakodnevno uporabljal, tudi na dan nezgode, tega dne so bile mokre, bile so osvetljene in opremljene z držalom za roke za varno hojo, vse v povezavi z ravnanjem oz. skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka, na kar sta opozarjali že v odgovoru na tožbo, pa izpodbijana sodba o tem nima ustreznih razlogov. Tudi na dejstvo, da bi moral tožnik uporabljati očala, je bilo že opozorjeno, tudi s strani izvedenca (mnenje z dne 6.5.2002), tudi drugotožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo (nepreverjeni) tožnikovi izpovedi, da očala potrebuje le za branje, čeprav je že v postopku na prvi stopnji predlagala, da se to okoliščino razjasni (list. 81 spisa). Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni podan soprispevek tožnika za škodni dogodek, vsaj preuranjen. Zaradi takšnega materialnopravnega zaključka prvostopenjskega sodišča je ostalo dejansko stanje v tej smeri nepopolno ugotovljeno in izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanih pravno pomembnih okoliščinah, kar je zato narekovalo pritožbenemu sodišču, da je sodbo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so napotki vsebovani že v doslej povedanem (354. čl. ZPP). Ob takšni odločitvi se zato sodišče druge stopnje v ostale pritožbene razloge toženih strank ni spuščalo.
K pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe:
Tožniku je bila v obravnavani zadevi prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 8.200.000,00 SIT ( za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 1.200.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, z upoštevanjem invalidnine, 6.500.000,00 SIT). Pri tem je bil pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 200.čl. ZOR, pravilno uporabljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo v pritožbi zatrjevano okoliščino, da ima tožnik še vedno glavobole in jemlje protibolečinske tablete, kot tudi preglede pri psihiatrih in nevrologih v okviru nevšečnosti pri zdravljenju, medtem ko stigmatizacije kot duševno prizadetega v tem okviru tožnik na prvi stopnji niti zatrjeval ni, v pritožbi pa je to prepozno (337.čl.ZPP), a tudi neupoštevno,saj je socialno izolacijo oz. izogibanje prijateljev, znancev, sosedov, sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da se je tožnikov strah za zdravje in prihodnost delno izrazil v depresivnosti. Kot tudi, da tožnik stanuje v 3. nadstropju stanovanjskega bloka in ga je še vedno strah, ko hodi po stopnicah. Vse to izpostavlja pritožba in vse to je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar pa je duševne bolečine zaradi depresivnosti pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi ne drži, da je odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti premalo individualizirana. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da so življenjske aktivnosti tožnika bistveno zmanjšane. Zaradi depresivne in psihoorganske spremenjenosti oz. motenih višji živčnih dejavnosti so tožnikova aktivnost, ustvarjalnost in zlasti socialna integracija bistveno prizadete. Opisane motnje mu onemogočajo opravljanje poklica in so osiromašile tudi njegovo osebno doživljanje in prizadelo njegovo družinsko in torej tudi partnersko življenje. Tožnik se zaveda osebne spremenjenosti in zaradi tega hudo trpi. Pri tožniku so ugotovljene motnje telesne sheme, motnje prepoznavanja, motnje pisanja, računanja in motnja uresničevanja različnih namer v ustrezno gibalno dejavnost. Tožnik je v celoti upočasnjen z znaki depresivne naravnanosti, kot tudi časovne dezorientacije. Spoznan je bil za invalida I.kat. invalidnosti. Tožnika je prizadela socialna izolacija, izgubil je prijatelje, sodelavce oz. se ga ti izogibajo. Bil je član planinskega društva in rad hodil v hribe. Sedaj je v glavnem doma in ne dela nič koristnega. Vse te okoliščine, ki so tožnika (prej poklicno uspešnega in vsestransko aktivnega) pahnile v situacijo izoliranosti in brezciljnosti, je ustrezno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Zato pritožbeni očitki v tej smeri niso utemeljeni. Po mnenju pritožbenega sodišča je obseg tožnikove škode konkretiziran, upoštevane so bile vse tožnikove individualne značilnosti, primerjava s prisojo odškodnin v podobnih primerih za tovrstne škode (v okviru sodne prakse, ki se spremlja zlasti pred VS RS in je dostopna v sodbah, objavljenih v knjižni in računalniški obliki), pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje spremembe v prisoji višje odškodnine za vtoževane oblike nepremoženjske škode.
Posebej o upoštevanju invalidnine ali nadomestila za telesno okvaro:
Med okoliščine primera, ki jih je po 1. odst. 200. čl. ZOR treba upoštevati pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, sodi tudi invalidnina, ki jo oškodovanec prejema po predpisih invalidskega in pokojninskega zavarovanja za telesno okvaro. Pravna narava tega nadomestila zahteva upoštevanje invalidnine pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako je invalidnino in njen pomen obravnavalo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem pa do upoštevanja invalidnine ni prišlo po uradni dolžnosti, kot smiselno trdi pritožba, saj je dejstvo invalidske upokojitve in 70 % telesne okvare tožnik zatrjeval že v vloženi tožbi in o tem predložil odločbo SPIZ-a z dne 25.3.1996 (l.7 spisa). Iz le-te je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima tožnik pravico do invalidnine za IV. stopnjo telesne okvare, odmerjene v znesku 7.350,54 SIT in se izplačuje od 20.3.1996 dalje. Na potrebno upoštevanje invalidnine pa je drugotožena stranka opozorila že pri prvem sojenju, v vlogi z dne 18.10.2002, in tudi pri ponovnem sojenju, v vlogi z dne 24.2.2005 ( obe vlogi sta bili tožniku vročeni ), čemur tožnik ni nasprotoval. Sodišče prve stopnje je upoštevalo invalidnino po prostem preudarku, navedlo je njegove parametre, obseg škode, starost oškodovanca, višino invalidnine in iz tega naslova znižalo odškodnino za 1.500.000,00 SIT. Razlogi prvostopenjskega sodišča o uporabljenih kriterijih pri prostem preudarku so dovolj jasni in so tudi v skladu s kriteriji, ki so se za prosti preudarek pri upoštevanju invalidnine uveljavili v sodni praksi. Pritožbena očitka napačne uporabe materialnega prava in procesne kršitve iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato nista utemeljena.
Pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe zato ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v tem delu (3. tč. izreka) potrdilo, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350., 353. čl. ZPP).
Glede odločitve o stroških postopka:
Glede na delno razveljavljeno sodbo, je sodišče druge stopnje v skladu s 4. odst. 165. čl. ZPP odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo. Vendar pa že sedaj opozarja na utemeljene pritožbene navedbe tožnika in prvotožene stranke, da stroškovne odločitve v izpodbijani sodbi ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, katere odvetniške stroške in v kakšni višini jih je sodišče prve stopnje priznalo (navedlo je zgolj znesek 1.666.500,00 SIT), enako v delu glede izvedenin in sodnih taks, kar naj sodišče prve stopnje upošteva pri ponovnem odločanju ter tudi stroškovno odločitev ustrezno obrazloži, pri čemer prvotožena stranka tudi utemeljeno navaja, da je tožnik najprej uveljavljal plačilo zneska 19.759.170,00 SIT in je šele na naroku 25.10.2001 na ugovor prvotožene stranke zoper njo skrčil svoj zahtevek, kar je treba upoštevati pri kriteriju uspeha pravdnih strank v postopku.