Dajte nehajte tople vode izmišljevati - odpovedni rok je delavcu in (sedanjemu) delodajalcu poznan. Namen odpovednega roka je, da zaščiti obe strani in se ne more enostransko spreminjati - ozr. se ve kaj (lahko) potegne za sabo.
Zdaj če nekdo ob razgovorih o morebitni novi zaposlitvi “laže” (sicer meni ni jasno zakaj bi, ker si odpovednega roka ne zmišljuje sam) in potem rešuje situacijo, je že v začetku zjahano zaupanje.
Če je bilo ob razgovoru jasno in glasno povedano kolikšen je odpovedni rok (ki se začne seveda šteti z dnem odpovedi in ne razgovora o novi zaposlitvi) je na strani novega, da se odloči ali bo čakal ali ne.
Če mi reče ne - se obrnem pa grem. Če reče ja, pa se še vedno lahko s sedanjim dogovoriš o krajšem - in boste vsi trije zadovoljni.
Mene so čakali 3 mesece - uradni odpovedni rok je bil mesec dni, a sem že na razgovoru povedal, da zaradi odnosov v prejšnji firmi ne bom mogel kar oditi, niti ne želim rušiti vse mostove. Smo se zmenili, da pač začnem s 1.4. - dejansko potem začel s 1.3., ker sem pri tedanjem “uspel” “zaključiti” prej.
Ampak kot sem že omenil - tole gre le, če vsi igrajo z odprtimi kartami, beri so pošteni.
