Obnemegel tast

Wellcome to our world. No zdaj je mimo - po naravni poti.

Kaj pa socialna sluzba? Ali ste se obrnili na njih? Oni znajo govorit s tezkimi starostniki? Ker ce clovek ne more narediti (s palico ali rolatorjem niti 200 metrov) je to morda lahke ze problem - kaj pa ce pride do pozara?

Morda starejsi/a blokovc-a iz iztega vhoda mu je blize. Valjda vseeno z kom spregovori kaksno besedo. Kaj pravijo sosedje? Drugace ni kot via socialna. Morda ko bo potreben zdravstvene oskrbe v bolnisnici in se kolo zagogi via bolnisnicne socialne sluzbe... Imeli tak primer in na koncu oseba pristala v DSO.

Uporabnik Foreigner je napisal:

Kako ste vi resili probleme sorodnikov v starosti?

Tast je bil se pred leti aktiven in imel vrt in „prijateljico“, s katero sta tudi zivela par mesecev skupaj, potem pa je ona pred skoraj 3 leti umrla in se je cisto zapustil. Zivi v svojem 1.5 sobnem stanovanju, ne gre ven niti pred blok. Pred dvema letoma bi moral na operacijo kolka, pa si ni upal, sedaj pa ne more vec niti narediti 50 korakov. Niti do lekarne 400 m, niti do trgovine 200 metrov ne gre sam. Narocili smo mu hrano iz doma za ostarele. Karkoli prinesejo mu bi dovolj dobro.

Eden of otrok zivi v tujini, drugi pa pa eno uro dalec (v sicer svojem, vendar majhnem stanovanju). Preselitev k enemu od otrok zato ne pride v postev.

Tast niti noce pustiti nikogar zunanjega k sebi, da bi mu pospravil stanovanje. Ko je eden od otrok omenil moznost zaprositi za cakalno dobo za dom za ostarele, se je skregal…

Klikni za razširitev

depresija? Psihologi, psihiatri za pogovr, pomoč? To se poskusili? Tast rabi družbo, človeka ob sebi, da se odpre da naveže stik(e) potemr eševat dalje. Zato oz. od tu tudi nezadovoljstvo s hrano itd.....njega je smrt zelo, zelo prizadela in od takrat ni več tak kot je bil prej. Vprašanje je, če jo je prebolel

O kakšni starosti pa se to pogovarjamo? To so izjemno težko rešljive zadeve, ki se jih na hitro ne da rešiti. Obiski velikokrat pomagajo, vzpodbuda in počasno navajanje na svet zunaj. Sam se je dal v svoj balonček in v njem vidi vse slabo in strašno. To bo potreben čas in potrpljenje, če si ga želite spraviti k sebi.

Uporabnik Foreigner je napisal:

Starost je 83. Baloncka se sami zavedamo in problem so tudi padajoče duševne zmožnosti. Razumemo, da ne zmore sam, ampak vsak nagovor je zablokiran. Niti najmanjših stvari si ne pusti pomagati. Pomivalni stroj je enkrat glasno razbijal in skakal pod pultom. (Zagozdena zajemalka). Zato ga sedaj ne uporablja - ne pusti pa serviserja v stanovanje, da bi stroj pogledal, ker "stanovanje ni pospravljeno".

Klikni za razširitev

najprej, vsak, ampak res vsak človek ima eno luknjo, valvolo, skozi ktero ga lahko prikličeš med žive. Tudi tast jo ima. Drugače povedano , začnite tam delat, kjer je on najbolj aktiven, oz je bil aktiven. Kaj sta počela s prijateljico? Kaj , v čem je užival? Se je s čim ukvarjal po njeni smrti (npr, vrt, križanke, kaj tretjega) ? Kaj ga zanima oz kje pokaže kak signal zanimanja?

Kaj pa menjava bivalnega okolja? Imate možnost ga namestiti h kakemu od svojih kolegov za teden, dva da bi se/če bi se v tem času pokazala kaka spremeba? Imate doma oz maj ovaši prijatelji kake hišne ljubljence? MIslim da so eni zajčki (hišni kunci al pritlikavi kunci) ki dejansko jih je potrebno crkjlati in posledično tudi blagodejno vplivajo, majo terapevtske funkcije.

Je bil že prej tako introveten ali je postal šele po smrti prijateljice? Hodi/ skrbi za njen grob? Če da lahko tu začnete malčk tipat

Trgovine, inštitucije niso za njega. vsaj zaenkrat še ne. Mate kako hojico da bi morda šel kak korak ven? Morda za začetek vsaj po hodniku bloka, da se razgiba, ker konec koncev samo sedenje tud ni okej za njega.

Od kod pa je ta gospod? Od kod ste?

Ti pa nisi prebral prej zapisanega!?

Pri katerikoli starosti boš človeka težko spremenil, če on sam tega ne želi. Pri 83 še toliko težje. Sploh v kombinaciji z upadanjem kognitivnih sposobnosti, ko postanejo prepričani v svoj prav in ne upoštevajo več tujih mnenj.

Mislim, da če ni neke "podpore" tam lokalno, da bi nekdo vsak dan prišel in ga nekam zvlekel, da bo težko karkoli narediti. Ker sta otroka daleč, neznancev pa ne spusti k sebi, nisem optimist. Koliko je pa vešč uporabe računalnika ali tablice? Moj (pokojni) foter je imel cel kup kolegov na Vibru in mailu, pa so si prepošiljali neumne fore, pač toliko, da je nek socialni stik... Mat pa je 75 in dr*a po mobitelu več kot jaz, to skoz letijo sporočila, babice imajo svojo skupino, kuhajo kosila za vnuke, vmes pa z eno roko neumnosti po Vibru pošiljajo...

Lahko mu otroka poskusita odkrito povedati kakšno je stanje in kakšne so opcije. Na trenuten način bo namreč odgnal še otroke stran, končal nepokreten v postelji in plenicah, ali pa mogoče v lastnem stanovanju padel in zaradi fizične slabosti tam ležal sam in čakal na smrt... Otroka mu lahko povesta, kaj mu lahko pomagata (npr fizioterapija, selitev v DSO ali oskrbovano stanovanje kjer bo imel oskrbo, aktivnosti in družbo - in tudi možnost umakniti se od družbe, če mu ne paše). Ampak če bo še naprej trmaril po svoje, imata otroka pravico, da mu ne pomagata več. Naj bo v tem primeru vsem stranem jasno, da se samo še čaka na smrt. Zdaj, če mu je to cilj, je*i ga. Kot pravim, težko boš enega prepričal, da se spremeni. Pa kot pravi en pregovor, ne moreš sebe zažgati, da bi drugemu bilo toplo.

Uporabnik visek_izobrazbe je napisal:

najprej, vsak, ampak res vsak človek ima eno luknjo, valvolo, skozi ktero ga lahko prikličeš med žive. Tudi tast jo ima. Drugače povedano , začnite tam delat, kjer je on najbolj aktiven, oz je bil aktiven. Kaj sta počela s prijateljico? Kaj , v čem je užival? Se je s čim ukvarjal po njeni smrti (npr, vrt, križanke, kaj tretjega) ? Kaj ga zanima oz kje pokaže kak signal zanimanja?

Kaj pa menjava bivalnega okolja? Imate možnost ga namestiti h kakemu od svojih kolegov za teden, dva da bi se/če bi se v tem času pokazala kaka spremeba? Imate doma oz maj ovaši prijatelji kake hišne ljubljence? MIslim da so eni zajčki (hišni kunci al pritlikavi kunci) ki dejansko jih je potrebno crkjlati in posledično tudi blagodejno vplivajo, majo terapevtske funkcije.

Je bil že prej tako introveten ali je postal šele po smrti prijateljice? Hodi/ skrbi za njen grob? Če da lahko tu začnete malčk tipat

Trgovine, inštitucije niso za njega. vsaj zaenkrat še ne. Mate kako hojico da bi morda šel kak korak ven? Morda za začetek vsaj po hodniku bloka, da se razgiba, ker konec koncev samo sedenje tud ni okej za njega.

Od kod pa je ta gospod? Od kod ste?

Klikni za razširitev

Tole vse se zelo lepo bere. Samo v tej fazi je 83 letni človek še prišteven in odloča sam zase. Če vsem tem stvarem reče ne, ti ne moreš popolnoma nič. Že med razumnimi ljudmi so te situacije težke, če pa razuma že prej ni, je pa še težje vse skupaj.
Govorim pa iz lastnih izkušenj, eno tako smo imeli pred kar nekaj leti z babico, ki je počasi postajala dementna, potem zadnjih 10 let s taščo, ker jo je po upokojitvi počasi vase posrkal alkohol. No tukaj so bila dobra, slabša in težka obdobja. Kaj vse smo poizkusili, pa nas je vse zavračala, mene, moža, hčerko, sina, vnuke, noben ji ni prišel čez zid in je trdila da ona še nikoli ni niti kapljice. Posledično ni šla k zdravniku, si ni merila pritiska, žal je nihče v to ni mogel ne prepričat, ne prisilit. Na žalost je pred tednom dni umrla za posledicami možganske kapi. Sedaj imamo težave s tastom. Res je, da smo šele v zgodnji fazi in je velika možnost da se bo zlizal, ker ga je izredno prizadelo, moški smo v teh primerih res nebogljeni. Povej mi, kako lahko preprečiš odraslemu človeku, da si ne privleče domov gajbe šnopca in kanistra vina in je vlit od jutra do večera in od večera do jutra, pol časa joka, drugo polovico piz.di stare milionkrat prežvečene vojne, ki sta jih imela, potem en dan spi, je en dan trezen in normalen in pol se cikel ponovi. Dokler sam ne bo, z našo pomočjo seveda, prišel do spoznanja, da rabi strokovno pomoč, ga v to ne bomo mogli prisilit. Je pa to predvsem za mojo in svaka zelo čustveno naporno, ker morata vsem tem nebulozam navkljub pokopat mamo, ki je bila dobra ženska, samo na žalost jo je prizadela bolezen.

Je pa v teh primerih treba bit vztrajen in si ne jemat k srcu besed, ki so po navadi izrečene v stiski in iz obupa, zelo redko iz žlehnobe.