Glede na leto 1980 se:
Z mnogimi mladimi sploh NE DA več komunicirat.
Z mnogimi mladimi starejši sploh MIMAMO stičnih toč/tem, o katerih bi se lahko pogovarjali.
Nekatera dekleta vzamejo to, da jih nagovori starejši moški, skoraj kot spolno nasilje. Prepad med 20-letnimi in 60-letnimi je namreč že tako velik (pogledi, razmišljanja) , da je skoraj vsaka komunikacija onemogočena že pred začetkom komunikacije, se komunikacija sploh ne razvije.
Seveda so izjeme, kot so mladi prostovoljci in prostovoljke, ki naklonijo del svojega prostega časa starostnikom, ampak 12 lastavic (izmišljena številka) NIKAKOR ne prinese pomladi.
Skratka, iskrenih odnosov in pogovorov skoraj ni več...
Kot družba smo namreč prišli v fazo, da mislimo, da nas vsak nagovori, če že, s kakšnim (zelo) slabim namenom...
Osebno nagovarjam samo še pse (resno), ti me vsaj poslušajo in še nihče od psov proti meni ni vložil ovadbe, ali me prijavil na policijo. Nasprotno, nekateri mi poližejo dlan in NOBEDEN me ne oblaja, kot bi me verjetno človek, če bi ga v pogovoru recimo zafrustriral, ali mu celo dal vedeti, da je BEDAK...
Žalostno, toda popolnoma resnično.
No, ko bodo naše duše šle, kamor sicer gredo (kar smejte se, nejeverneži), bo tam gor, zdi se mi, težava dosti manjša, kot je na zemlji....