Citat:
Končno je le prišel dan, ko sta lahko šla obiskat otroka, ki bi lahko postal njun. Nista vedela, kaj naj pričakujeta. »Ukrajinske sirotišnice, ki sva jih obiskala,« pravi Ana, »niso slabo urejene. Videla nisva nič tako groznega, kot včasih vidimo na televiziji. Otroci so na toplem, imajo zdravniško oskrbo in dovolj hrane, igrač je veliko. Videti pa je, da se z njimi nihče prav veliko ne ukvarja, vsaj ne tako, kot bi se starši. Otroci so razdeljeni v skupine po starosti in gibljivosti. V eni jih je od deset do petnajst, skupine pa se med sabo ne mešajo, da se ne bi širile bolezni.« Ugotovila sta, da otroci tudi leta preživijo le v krogu svoje skupine ter razen uslužbencev in posvojiteljev skoraj ne vidijo drugih ljudi. Vse v sirotišnicah se vrti okoli posvojitve. Malčki vsakič znova čakajo, ali bodo tokrat le odpeljali njih. »Težko je, ko se ti obesijo okoli nog in te kličejo mami in papi, ti pa jim moraš razložiti, da nisi prišel obiskat njih. Nekateri s solzami v očeh sprašujejo – zakaj pa mene nihče noče?«
