na splošno sem govoril o obveznosti cepljenja ne prostovolnem......
kr se tiče odgovornosti, niti proizvajalec noče dati jamstva na cepivo..
Zdravnica pa je lagala
da je cepivo doživljensko
da razen glavobola ali povišane temprerature ni stranskih učinkov
ni navedla niti stranskih možnih pojavov proizvajalca, kar bi po zakonu morala
itd...
evo proizvajalčevi stranski učinki
Stranski pojavi, navedeni v slovenskem navodilu za uporabo:
- lokalni na mestu vboda: prehodna bolečina, rdečina, oteklina
- splošni: utrujenost, povišana temperatura, slabost
- centralni in periferni živčni sistem: vrtoglavica, glavobol, parestezije
- gastrointestinalni sistem: navzea, bruhanje, driska, bolečine v trebuhu
- etra in žolčnik: spremenjeni jetrni testi
- mišično skeletni sistem: artralgije, mialgije, artritis
- koža in sluznice: izpuščaj, pruritus, utrikarija
- kardiovaskularni sistem: sinkopa
- respiratorni sistem: znaki bronhospazma
- levkociti in retikuloendotelialni sistem: limfadenopatija
Redki stranski učinki so še:
- splošni: anafilaktični šok, serumska bolezen
- kardiovaskularni sistem: hipotenzija, vaskulitis
- centralni in periferni živčni sistem: paraliza, nevropatija, nevritis (vključno Guillain-Barrèjev sindrom , optični nevritis in multipla skleroza), encefalitis, encefalopatija,
- meningitis
- koža in sluznice: angioedema
Izjemoma se pojavi multiformni eritem.
Opis cepiva
Engerix-B ® je rekombinantno DNK cepivo, ki vsebuje prečiščen površinski antigen virusa hepatitisa B. Pridobljeno je z gensko manipulacijo celic kvasovk Saccharomyces cerevisiae , ki prenašajo površinski antigen gena virusa hepatitisa B. Površinski antigen v celicah kvasovk prečistijo z večimi fizikalnokemijskimi postopki. V končnem izdelku je antigen absorbiran na gelu aluminijevega hidroksida. Cepivo ne vsebuje nobenih snovi človeškega izvora.
0,5 ml cepiva (za pediatrično uporabo) vsebuje 10 mcg površinskega antigena hepatitisa B absorbiranega na 0,25 mg aluminija v obliki aluminijevega hidroksida. Dodan je tiomersal (derivat živega srebra) v količini 1:20.000 kot antiseptik, natrijev klorid (9 mg/ml) ter fosfatni pufri - dinatrijev fosfat dihidrat (0,98 mg/ml) in natrijev dihidrogen fosfat dihidrat (0,71 mg/ml).
Vir: Physicians' Desk Reference®, 2000
Nevarne sestavine cepiva
Tiomersal
Tiomersal vsebuje 49,6% utežnih odstotkov živega srebra (Hg) in se metabolizira v etilživo srebro in tiosalicilat. Na voljo je zelo malo podatkov o razliki v toksičnosti obeh organskih oblik živega srebra – etilživo srebro in metilživo srebro. Obe organski obliki sta nevrotoksični pri večjih odmerkih (Axton 1972, Matheson 1980). Natančnih podatkov o še sprejemljivih odmerkih, ki nimajo učinkov pri razvoju dojenčkov, ni. Na voljo pa je ogromno podatkov o preobčutljivostnih reakcijah, ki jih povzroča tiomersal (Cox 1988, Seal 1991, Wantke 1994, Urchida 1994, Pirker 1993, Patrizi 1999). Da je tiomersal znan povzročitelj alergij, potrjuje slovenski pravilnik o označevanju zdravil in o navodilu za uporabo (UL RS 82/2000).
Strupenost organskih živosrebrovih spojin se odraža predvsem na centralnem živčnem sistemu, ledvicah, prizadet pa je tudi imunski sistem (Clarkson 1993, 1997; Lowell 1996). Organsko živo srebro prehaja placento in krvno-možgansko bariero (Grandjean 1997). Metilživo srebro se razporedi po vsem telesu, koncentrira pa se v krvi in možganih (Pfab 1996). Izloča se zelo počasi: povprečna razpolovna doba je 40-50 dni. Po podatkih večine nacionalnih toksikoloških centrov razvitih držav ni znana največja še varna doza za človeka, saj ni še nihče dokazal, da varna doza živega srebra za človeka sploh obstaja. Po podatkih ameriških inštitucij EPA, FDA in ATSDR pa je največja dovoljena dnevna doza od 0,1 do 0,4 mikrogramov na kg telesne teže (Anonimno 1999). Živo srebro je izredno toksično za razvijajoče se možgane zarodka med nosečnostjo. Zaradi teh dejstev je ameriška pediatrična akademija dala izjavo, da je zaradi akumulacijskega učinka možno, da so cepljeni novorojenčki in majhni dojenčki izpostavljeni prevelikim odmerkom tiomersala v cepivih (vsak prejme 3 odmerke) in pozvala proizvajalce, da v svojih cepivih zamenjajo tiomersal z drugimi antiseptiki. Pozvali so tudi vse zdravnike, da na to opozorijo vse starše cepljenih otrok (Anonimno 1999).
Na dan prihaja tudi vedno več podatkov o škodljivosti živega srebra za imunski sistem. Živo srebro je znan imunomodulator, njegove soli in salicilati pa povzročajo tudi avtoimunske sindrome (Moszczynski 1997). Zelo dobro dokumentirana je tudi preobčutljivost na tiomersal, ki povzroča zelo različne simptome od izpuščajev, ekcemov, utrikarije, dermatitisa do astme (Ritschel 1990). Najbolj zaskrbljujoči pa so podatki o imunotoksičnosti in citotoksičnosti živosrebrovih snovi za človeka v zelo nizkih koncentracijah (0-100 ng) (Shenker 1992, 1992a, 1993). Poročajo o zaviralnem učinku Hg na aktivacijo limfocitov T, citotoksičnosti za limfocite B, limfocite T in monocite, zaviralnem učinku na proliferacijo limfocitov in na izločanje citokinov. Tiomersal popolnoma prepreči fagocitozo človeških levkocitov pri koncentraciji 1:24.000 in 1:17.000. Pri računanju indeksov toksičnosti za posamezne antiseptike so ugotovili, da je tiomersal 4- do 5,7-krat bolj toksičen za človeške celice kot za bakterijske celice (npr. stafilokoke) (Welch 1940).
Viri:
The Merck Manual of Diagnosis and Therapy, 17th edition, 1999
Grandjean P et al. 1997. Cognitive deficit in 7-year-old children with prenatal exposure to methylmercury; Neurotoxicol Teratol 19(6): 417-28
Clarkson TW. 1997. The toxicology of mercury; Crit Rev Clin Lab Sci 34(4): 369-403
Clarkson TW. 1993. Mercury: major issues in environmental health; Environ Health Perspect 100: 31-8
Pfab R et al. 1996. Clinical course of severe poisoning with thiomerosal; J Toxicol Clin Toxicol 34(4): 453-60
Lowell JA et al. 1996. Mercury poisoning associated with high-dose hepatitis-B immune globulin administration after liver transplantation for chronic hepatitis B; Liver Transpl Surg 2(6): 475-8
Matheson DS. 1980. Mercury toxicity (acrodynia) induced by long-term injection of gammaglobulinemia; J Pediatr 97(1):153-5
Axton JH. 1972. Six cases of poisoning after a parenteral organic mercurial compound (Merthiolate); Postgrad Med J 48(561): 417-21
Cox NH et al. 1988. Thiomerosal allergy and vaccination reactions; Contact Dermatitis 18(4): 229-33
Seal D et al. 1991. The case against thiomersal. Lancet 338(8762): 315-6
Wantke F et al. 1994. Thimerosal induces toxic reactions. Int Arch Allergy Immunol 105 (4): 408.
Uchida T et al. 1994. Thimerosal induces toxic reaction in non-sensitized animals. Int Arch Allergy Immunol 104(3): 296-301.
Pirker C et al. 1993. Ethylmercuric chloride: the responsible agent in thimerosal hypersensitivity. Contact Dermatitis 29(3): 152-4.
Patrizi A et al. 1999. Sensitization to thimerosal in atopic children. Contact Dermatitis 40(2): 94-7.
Pravilnik o označevanju zdravil in o navodilu za uporabo, UL RS 82-3751/2000
Shenker BJ et al. 1992. Immunotoxic effects of mercuric compounds on human lymphocytes and monocytes, I. Suppression of T-cell activation; Immunopharmacol Immunotoxicol 14(3): 539-53
Shenker BJ et al. 1992. Immunotoxic effects of mercuric compounds on human lymphocytes and monocytes, II. Alterations in cell viability; Immunopharmacol Immunotoxicol 14(3): 555-77
Shenker BJ et al. 1993. Immunotoxic effects of mercuric compounds on human lymphocytes and monocytes, III. Alterations in B-cell function and viability; Immunopharmacol Immunotoxicol 15(1): 87-112
Shenker BJ et al. 1998. Low-level methylmercury exposure causes human T-cells to undergo apoptosis: evidence of mitochondrial dysfunction; Environ Res 77(2): 149-59
Moszczynski P. 1997. Mercury compounds and the immune system: a review; Int J Occup Med Environ Health 10(3): 247-58
Anominous 1999; Thimerosal in Vaccines – an Interim Report Clinicians; APP Board, 7.7.1999
Ritschel RL et al. 1990. Reactions to thimerosal in hepatitis B vaccines; Dermatol Clin 8(1): 161-4
Welch H et al. 1940. Method for determining the effect od chemical antiseptis on phagocytosis; Am J Public Health 30: 129
Aluminijev hidroksid
Aluminij dodajo cepivom, da bi ojačali imunski odziv na vbrizgan antigen. Precej študij je pokazalo, da že sami aluminijevi adjuvansi povzročajo stranske učinke in nastajanje protiteles IgE, ki kažejo na alergične reakcije (Blennow 1989, Hedenskog 1989, Ad hoc group 1988).
Raziskovalci so odkrili tudi, da lahko vbrizgani aluminij vztraja v tkivih tudi tedne in celo leta v obliki podkožnih granulomov. Ti oddajajo aluminij še leta po aplikaciji (Slater 1982). V medicinski literaturi je opisan primer nastanka granuloma tudi po cepljenju proti hepatitusu B (Hutteroth 1990).
Nevrotoksičnost aluminija je bila potrjena v mnogih raziskavah. Kaže, da je povezan z različnimi nevrološkimi okvarami, kot so encefalopatija, demenca, Alzheimerjeva bolezen, motnje spomina in epilepsija (Kopeloff 1942, Klatzo 1965, Wills 1983, Crapper-McLachlan 1991, Eichhorn 1978, 1993, Candy 1986, Dollinger 1986, Matryn 1989). Nevrotoksičnost aluminija se je nedvomno pokazala, ko je prišlo do zastrupitev dializnih bolnikov zaradi jemanja preparatov, ki so vsebovali gele aluminijevih spojin (aluminijeve soli ali aluminijev hidroksid). Pri dializnih bolnikih so našli velike količine aluminija v različnih tkivih in serumu (Mahurkar 1973). Bolniki so imeli hude nevrološke težave, ki so jih s skupnim imenom poimenovali dializna encefalopatija, bolezen pa se odraža v motnjah govora, demenci, motnjah spomina, dezorientaciji, tremorju in krčih (Alfrey 1976, Barrett 1975). V poskusih na podganah so po parenteralni ali oralni aplikaciji aluminija ugotovili akumulacijo aluminija v jetrih, serumu, srčni mišici, možganih in kosteh. Posledice so bile letargija, anoreksija, krvavitve in smrt.
Viri:
Physician' Desk Reference ®, 2000, stran 2998
Zaključki poročila ekspertne komisije ameriškega medicinskega inštituta leta 1994
Ad hoc group for the study of pertussis vaccine. Placebo-controlled trial of two acellular pertussis vaccine in Sweden-Proctective efficacy and advese events. Lancet 1988 I: 955-960
Blennow et al. 1989. Adverse reactions and serologic response to a booster dose of acellular pertussis vaccine in children immunized with acellular or whole-cell vaccine as infants. Pediatrics 84: 62-7
Hedenskog et al. 1989. Immunoglobulin E response to pertussis toxin in whooping cough and after immunization with a whole cell and acellular pertussis vaccine. Intern Arch Allergy Apll Immunol 89: 156
Dollinger et al. 1986. Aluminium in antacids shown to accumulate in brain and bone tissue. Gastroenterol Obs 5: 478
Kopeloff et al. 1942. Recurrent convulsive seizures in animals produced by immunological and chemical means. Am J Phychiatry 98: 881
Klatzo et al. 1965. Experimental production of neurofibrillary degeneration. J Neuropathol Exp Neurol 24: 187
Slater et al. 1982. Aluminium hydroxide granulomas. Light and electron microscopic studies and x-ray microanalysis. Br J Dermatol 107: 103-108
Hutteroth TH et al. 1990. [Aluminum hydroxide granuloma following hepatitis B vaccination]. Dtsch Med Wochenschr 15(12): 476
Crapper-McLachlan et al. 1991. Would decreased aluminium digestion reduce the incidence of Alzheimer's disease? Can Med Ass J 145: 793-804
Candy et al. 1986. Aluminosilicates and senile plaque formation in Alzheimeris disease. Lancet I: 354-357
Eichhorn GL. 1978. Alzheimer Disease: Senile Dementia and Related Disorders. New York: Raven Press
Eichhorn GL. 1993. Is there a relationship between aluminium and Alzheimer's disease? Experimental Gerontology 28: 493-498
Martyn et al. 1989. Geographical relation between Alzheimer's disease and aluminium in drinking water. Lancet 339: 59-62
Mahurkar et al. 1973. Dialysis dementia. Lancet 1: 1412
Alfrey et al. 1976. The dialysis encephalopathy syndrome, possible aluminium intoxication. N Engl J Med 94: 184
Barrett et al. 1975. Dialysis-associated dementia. Aust NZ J Med 5: 62
Wills M et al. 1983. Aluminium poisoning: Dialysis encephalopathy, osteomalacia and anaemia, Lancet 2.7.1983: 29
skratka zdravnik ki cepi, ne pove niti kar je po zakonu obveznega, zaradi stranskih učinkov so to cepivo v EU opustili, sploh pri novorojenčkih in malih otrocih, cepijo le rizične skupine....
