Ja, mi je.
Zahteva premik v križu in še čem, kjer se ponavadi nosijo opornice.
Če se ne motim.
Prometne nesreče - ni šans.
Če boš pa doživel kakšen epileptični napad, ali se boš zgrudil v parku od slabosti, ali kaj podobnega, pa ni panike - z veseljem te obrnem. Na kar koli hočeš.
Ni panike, če se ga obrača in potem umre. Problem je, če se ga obrača in preživi kot kak hud invalid. To so pa hude muke, životarjenje njega in svojcev in tu zadaj pojejo odškodninske tožbe, da je joj, Zrihtajte to, pa ne bo panike - vsi bomo pomagali. Aja - poznam folk, ki je osebno doživel take tožbe. Žal. Pa so fejst fantje, z veseljem pomagajo kjer koli hočeš, ampak ni šans, da se danes kogar koli pipnejo v prometni nesreči. Tako je to. Pa če se ti zaletavaš z glavo v zid, ampak vseeno imam raje sebe, kot pa druge. In mislim da ti - po tistih zobeh, ki bi jih rad videl, da ti jih nekdo pobere - tudi.
Glede egota - če bi medicinski folk se kdaj koli potrudil ukvarjati z ovcami, ki jim oni "lepo" rečejo laiki (v nobeni drugi stroki ni ta termin tako lepo vzbrstel, kot prav tu
), bi se potrudili napisati boljšo knjigo za PP (npr. "če imaš poškodovano ...., ne delaj tega in tega" mi nič ne pomaga, ker nimam blage veze ali ta "če" imam ali nimam) in če bi stopili v stik z pravniki, da bi jim slednji malo pomagali porihtati te hece okoli odgovornosti pri taki pomoči (do katere mere jaz lahko pomagam, kje naprej pa nikakor ne - to se tudi nihče ni potrudil premisliti), bi bilo marsikaj drugače. Tako pa stvar gre po svoje in bo tudi šla, dokler se bodo vse reči koncentrirale samo na to, kako "vtepsti v glavo, da je treba pomagat". Ker ni problem v tem, da nočemo pomagat. Problem je v tem, da imamo sistem tako narejen, da si za tako pomoč konkretno kaznovan.
Ampak seveda to zahteva čas in trud, tega pa nihče noče vložit...
Kdo je torej večji egoist? Tisti, ki pridiga, da moramo z našimi kurci tolči po koprivah, ali mi, ki se temu tolčenju z našimi kurci upiramo?