Lesene police....kateri les?

po moje je bolj problem v napačni izdelavi in ne upoštevanju zakonitosti lesa.

Če pogledaš doma, praktično nimaš enga kosa pohištva v katerem bi bil notri "en ploh". Če imaš kaj masive so vse to manjši koščki in lepljeni skupaj. V teh primerih vsak košček tako malo po svoje dela, da se delovanja vbistvu sploh ne opazi.

Če pa uporabiš ploh "1x2m" v enem kosu, je pa logčino da ko ga bo začelo krivit, da se bo nekje moglo poznat.

Primer pri znancu, ko je kupil hudo drago "vrtno uto" oz je bolj nadstršek na parih stebrih. Po parih letih so vsi stebri zviti in z več cm razpokami, pa še kaka smola se je pocedila.
Pametnjakoviči so vidli samo €. Da pa les celo življenje diha pa še niso slišal. Rešli bi tako, da bi stebre nardil iz lepljencev. Sam pol pa ne bi tolk € v žep padlo

Tako je. Lepljenci so narejeni iz elementov, ki se sušijo na končno vlago med 12 - 16%. Kot "amortizer" pri dihanjju lesa deluje tusi samo lepilo. Seveda do zvijanja in pokanja pride pri daljših delih, kot so daljše deske in "plohi." Daljše deske se že med sušenjem zvijajo in jih nato spet pohobljajo na ravno (če niso preveč deformirane), čela pa se odrežejo (nadmera je ponavadi 20 cm - 10 na eni in 10 na drugi), da ne pride do razpok. To se vse dela pri deskah - smreka nekje do 2" debeline, bukev mogoče do 80mm, hrast pa se je sušil tudi do 120mm.

Tako pri daljših predmetih, recimo mizah, pride do zvijanja elementa po dolžini ali okrog osi, če seveda les ni bil primerno obdelan. Nekateri pri sušenju dajejo na vrh paketov par 100kg betosnek bloke, pa ne pomaga. Les v fazi zvijanja zdrobi par mm debelo steklo kot keks. Lahko dodaš steklu tolernco pri vpetju, ampak potem imaš majavo steklo na mizi. ..

Morda le pojasnilo - elementi iz večine lesnih vrst po nekaj desetletjih popolnoma 'umrejo'. To pomeni, da bo 50 let star hrastov ploh tudi po obdelavi popolnoma 'miren'
Tudi pri svežih pa obstajajo razlike, tudi več kakor desetkratne. Podobno je pri isti lesni vrsti ('lunin les'), za kar se je nekoč vedelo bolj kakor danes.
Znan je način dalmatinskih graditeljev bark, ki so osnovne elemente - kobilico in rebra - s pomočjo naravnega postopka namakanja in sušenja v morju uspeli popolnoma umiriti.
Švicarski Bayer je pred desetletji že patentiral snov, ki uspe v popolnosti fiksirati les, slaba stran je - cena.
Ker pa tehnologija napreduje, so v Silvaproduktu pred leti pričeli z termično obdelavo lesa (SilvaproWood), ki ga prav tako skoraj v popolnosti ubije. Žal tudi barvno spremeni, ampak rešitve tega problema (če to sploh je problem) se vsekakor najdejo.