Komunisti po vojni na veliko pobijali celo otroke?

Citat:
Uporabnik lanos pravi:
J_ebemti copy-paste google generacijo

Klikni za razširitev

Včasih se mi je še dalo odgovarjat, pa nima smisla.

Na roki ponudiš kontra dokaze, pa se še kar zaletavajo kot telički.

Da bi se kateri od teh c/p mojstrov potrudil in poiskal kak dokaz je znanstvena fantastika.

2 vehementna KI se delata da sta prebrala...

2 vehementna KI se delata da sta prebrala...

To c7p sranje sem prebral že pred leti, manjka še falsificirana izjava Pijade iz zasedanja AVNOJ-a itn, itn. Pa kaj misliš da imam res vsakih par mesecev voljo odgovarjat in dokazovat?

BTW članstvo vatikanskega rotvajlerja v hitlerjugendu se vam pa ne zdi sporno, kajne?

Citat:
Uporabnik patriot pravi:

Citat:
Uporabnik lanos pravi:
J_ebemti copy-paste google generacijo

Klikni za razširitev

Včasih se mi je še dalo odgovarjat, pa nima smisla.

Na roki ponudiš kontra dokaze, pa se še kar zaletavajo kot telički.

Da bi se kateri od teh c/p mojstrov potrudil in poiskal kak dokaz je znanstvena fantastika.

Klikni za razširitev

Pač živijo v svojem svetu.
klik

Citat:
Uporabnik lanos pravi:
Pepe, najlažje je nadaljevati temo, če malo pomešaš dogodke med sabo, pa jih primerjaš, čeprav nimajo nič ali malo skupnega.
Ja, nažalost delate razkol med nekaj tistimi, ki so se pridružili okupatorju in tistimi ki so se pridružili OF. Med temi zadnjimi jih je bilo veliko več. SLOVENCEV.
Me pa zanima tvoj zadnji stavek. Kako normalno življenje boš imel, če bi ti cel alter limal

v tej temi izpred 70 let?

Klikni za razširitev

Malo bi te popravil:

Citat:

Ja, nažalost delate razkol med nekaj tistimi, ki so se pridružili okupatorju in tistimi ki so se pridružili OF. Med temi zadnjimi jih je bilo veliko več. MORILCEV.

Klikni za razširitev

Citat:
Uporabnik alkoholik pravi:
pepe bodi normalen. ne pa tak zaplankan omejenec kot si, delaš se pa "intelektualca"...

ve se da so bili povojni poboji. te poboje so tudi obtožili kot nezakonite...

Klikni za razširitev

Kdo je bil obtožen? Kakšno kazen je dobil?

A pri teh komunističnih morilcih tudi velja da so nedolžni, dokler niso pravnomočno obsojeni, tako kot pri Janši?

Citat:
Uporabnik membrain pravi:
A pri teh komunističnih morilcih tudi velja da so nedolžni, dokler niso pravnomočno obsojeni, tako kot pri Janši?

Klikni za razširitev

Vsak je pravno nedolžen, dokler ni pravnomočno obsojen!
Je pa vseeno razlika med neznani kraj, neznani čas...prejeti neznano obljubo o neznani nagradi ali pa milijoni kosti poklanih žrtev razmetanih po vseh koncih naše domovine. Prvi zločin je možen a malo verjeten, drugi zločin pa je dejanski. Malo verjeten zločin so dediči komunističnih morilcev vozili vse do US, procese proti komunističnim zločincem pa še začeli niso

Citat:
Uporabnik zajbel pravi:

Citat:
Uporabnik lanos pravi:
Pepe, najlažje je nadaljevati temo, če malo pomešaš dogodke med sabo, pa jih primerjaš, čeprav nimajo nič ali malo skupnega.
Ja, nažalost delate razkol med nekaj tistimi, ki so se pridružili okupatorju in tistimi ki so se pridružili OF. Med temi zadnjimi jih je bilo veliko več. SLOVENCEV.
Me pa zanima tvoj zadnji stavek. Kako normalno življenje boš imel, če bi ti cel alter limal

v tej temi izpred 70 let?

Klikni za razširitev

Malo bi te popravil:

Citat:

Ja, nažalost delate razkol med nekaj tistimi, ki so se pridružili okupatorju in tistimi ki so se pridružili OF. Med temi zadnjimi jih je bilo veliko več. MORILCEV.

Klikni za razširitev

Klikni za razširitev

Ti mene nimaš kaj popravljat.
Popravljati poste, s tem da dopisuješ nekomu besede je bolano. In to kot po navadi delate.
Jaz sem ti svoje napisal in večino se strinja. Zdej pa jočite dalje in se opravičujte, če ste/so nekateri šli na napačno stran. Boste že preživel.

Citat:
Uporabnik patriot pravi:

Citat:
Uporabnik lanos pravi:
J_ebemti copy-paste google generacijo

Klikni za razširitev

Včasih se mi je še dalo odgovarjat, pa nima smisla.

Na roki ponudiš kontra dokaze, pa se še kar zaletavajo kot telički.

Da bi se kateri od teh c/p mojstrov potrudil in poiskal kak dokaz je znanstvena fantastika.

Klikni za razširitev

Spodaj je seznam družin, ki so jih partizani pobili leta 1942.

1.
6. aprila 1942 so partizani v Ševnici pri Mirni ustrelili očeta Franca Kolenca, njegovo ženo Heleno in štiriletno hčerko Antonijo. 17-letni sin Alojz je ranjen zbežal in so ga ubili kasneje. Grob te družine na mirenskem pokopališču je bil po vojni uničen in tudi njihove hiše na Ševnici ni več.

2.
15. aprila 1942 ponoči so partizani na Mirni ustrelili 45-letnega očeta Alojza Uhernika, njegovo 35-letno ženo Amalijo in 15-letno hči Amalijo. Prvi poskus poboja so partizani napravili že v začetku aprila, a se jim ni posrečil. Tudi njihov grob na mirenskem pokopališču je zravnan z zemljo. Da bi bilo še huje, so iz povsem nerazumljivih razlogov te žrtve, katerih poboj je takrat izredno odmeval, izpustili tudi na spomeniku protikomunističnih žrtev, ki so ga odkrili leta 1994 na zidu cerkve na mirenskem pokopališču.

3.
V noči s 21. na 22. april 1942 so partizani vdrli v hišo Jakopinovih v Ponovi vasi pri Grosupljem ter pobili celotno šestčlansko družino: 44-letnega očeta Jožeta*, 39-letno ženo Marjeto*, 18-letnega sina Jožeta*, 17-letno hči Ano*, 11-letnega sina Venclja in 6-letnega sina Štefana*. Njihov grob na pokopališču v Št. Juriju je bil po »osvoboditvi« zravnan z zemljo, danes čezenj vodi pot.

4.
6. maja 1942 so partizani z doma na Bistrici pri Mokronogu odpeljali Zavodnikovo družino. 58-letnemu očetu Antonu, 62-letni materi Tereziji in 31-letni hčeri Jožefi so prerezali vratove nekje v gozdu proti Trebelnem, verjetno v Blatnem klancu za Debencem, sinu Anton pa je uspelo uiti
pred morilskim nožem.
5.
V noči s 22. na 23. maj 1942 so prišli partizani k sosedom Lichtenbergove družine v Bevkah, h Kaminovim, kamor so Lichtenbergovi hodili spat zaradi groženj. Vpričo ostalih otrok so ustrelili ter se pri tem zabavali: 18-letno hči Ido*, nato 22-letno hči Petronilo, 37-letno mater Jožefo*, nazadnje pa še 57-letnega očeta Karla.

6.
3. junija 1942 so partizani v Velikih Brusnicah pri Novem mestu ubili 48-letnega očeta Franca Medleta*, 44-letno ženo Marijo* in 22-letno hčerko Marijo*.

7.
V noči z 12. na 13. julij 1942 so partizani vdrli v hišo Lončarjevih ob Belem potoku pri Borovnici. V kuhinji so ubili 47-letnega očeta Franca*, 42- letno mater Frančiško*, 21-letnega sina Franca* in 18-letno hči Marijo*.

8.
24. julija 1942 so partizani napadli Grudnovo družino iz Ulake pri Velikih Laščah. Ubili so 65-letnega očeta Franca*, 56-letno mater Angelo*, 29-letnega sina Alojzija*, 21-letnega sina Gabrijela* in 16-letnega sina Vinka*. Hči, ki so jo tudi streljali, je kasneje pod trupli prišla k sebi in preživela.

9.
3. julija 1942 so partizani ubili Jožeta Lončariča iz Rosalnic, 27. julija pa še njegovo 46-letno ženo Marijo in 12-letno hči Anico, ko sta želi pšenico.

10.
1. avgusta 1942 so partizani Dolomitskega odreda ubili 38-letnega Alojzija Jesenovec* iz Šentjošta in njegovo 43-letno ženo Ivano*, v njuni hiši, ki so jo zažgali partizani pa je zgorela še njuna dveletna hči Ljudmila*. Starša sta zapustila otroka stara 3 in 5 let.

11.
2. avgusta 1942 so partizani ubili 64-letnega očeta Franca Guzelja* iz Lavrovca v Polhograjskih dolomitih, naslednji dan pa še njegovo 59-letno ženo Marijano* in 27-letnega sina Jožeta*.

12.
15. avgusta 1942 so na domu v Viru pri Stični partizani ugrabili družino Fatur. Nekje v gozdu so ubili 60-letnega očeta Jožefa*, 45-letno mater Frančiško* in 14-letnega sina Rudolfa.

13.
26. avgusta 1942 ponoči so partizani na Zapotoku pri Sodražici na domu postrelili člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana*, 56-letno mater Frančiško* in 35-letnega hromega sina Janeza*. Že 29. maja 1942
pa so jim v Boncarju ubili 33-letnega sina Franceta, skupaj z večjo skupino
Romov.

14.
20. novembra 1942 ponoči so partizani na domu v Zaklancu pri Horjulu ugrabili in nato v grapi Široki potok ubili štiri člane družine Dolinar: 65-letnega očeta Janeza*, 57-letno mater Marijo*, 19-letno hčer Ivano* ter 16-letno Bernardo*.

15.
22. novembra 1942 so partizani pobili vsaj sedem članov Hudnikove družine iz zaselka Selo v vasi Hruševo pri Dobrovi: 42-letnega gospodarja Alojzija*, njegovi sestri 46-letno Frančiško* in 31-letno Ivano*, njegove brate Janeza, 40-letnega Matijo* in 29-letnega Leopolda*, njegovo svakinjo Albino. Ženo Manico naj bi po enem pričevanju tudi ubili, po drugem pa naj bi umrla od groze. 26. novembra pa so ubili še deveto žrtev iz te družine: 67-letno gospodarjevo mati Frančiško*.
16.
27. decembra 1942 so partizani Gubčeve brigade) na gradu Dob pri Mirni pobili šest članov Mavsarjeve družine: 60-letnega očeta Jožeta (predvojnega župana), 59-letno mater Terezijo, 21-letnega sina Darka, 16-letno hči Marijo, 14-letnega sina Petra in 9-letnega sina Stanka. 17-letnega sina Cirila so prisilili, da jim je v gozd gnal pokradeno živino, potem pa so ga neznano kje ubili.

17.
Istega dne so na gradu Dob pobili tudi lastnike tega gradu, družino Logothetti: 49-letnega očeta Felixa, 44-letno mater Stello in 19-letnega sina Deodata. Poveljnik Gubčeve brigade je bil tedaj »legendarni« partizanski general Lado Ambrožič-Novljan, leta 1998 odlikovan z zlatim znakom svobode za »zgledno in dejavno svobodoljubnost in slovenstvo«.

Viri:
Črne bukve
(http://www.safaric-safaric.si/knjige/19
44%20Crne%20Bukve.pdf) in knjiga Zasuta usta avtorja Iva Žajdele.
Imena zaznamovana z zvezdico se nahajajo tudi v bazi podatkov žrtev druge svetovne vojne na Inštitutu za novejšo zgodovino
(http://www.sistory.si/smrtne-zrtve.html
), v kateri je trenutno vnešenih 29.401 žrtev, kar je manj kot ena tretjina vseh.
Pogoj za uvrstitev je bil uboj obeh staršev ter vsaj enega otroka. Obstajajo namreč tudi številni primeri partizanskih umorov zakonskih parov ter hkratnim ubojev enega starša z vsaj enim otrokom, ki pa niso vključeni v ta seznam.
Seznam zgoraj pa ni popoln, ker obsega le 17 tistih družin pobitih od partizanov leta 1942 z znanimi imeni žrtev.
Dejansko število družin, žrtev partizanskega nasilja tega leta, pa je višje, ker vanj niso všteti romske družine, ki so jih pobili partizani, a njihova imena niso znana.
Znana sta dva partizanska množična poboja Romov, vklučno s celimi družinami:
Šercerjev bataljon je maja 1942 v Iškem Vintgarju pobil 46 Romov,Belokranjski
odred pa 19. julija 1942 pobil 61 Romov iz Kanižarice pri Črnomlju (http://tvslo.si/slovenija/judje-so-bili
-vrh-ledene-gore/96520), skupino 16 Romov pa so partizani pobili 29. maja 1942 so partizani v Boncarju pri Sodražici. Skupaj so partizani v treh mesecih leta 1942 na Dolenjskem pobili od 160 do 176 Romov.

No, da vidimo TVOJE KONTRA DOKAZE

Revolucija na Primorskem

Peter Urbanc 20.1.2016

Ko govorimo o revoluciji, imamo največkrat v mislih dogajanja v Ljubljanski pokrajini, kjer se je revolucija najprej in najbolj razdivjala in je zato zahtevala sorazmerno največ žrtev. O boju na Turjaku in Grčaricah, o kočevskem »procesu« in jelendolskih žrtvah vemo veliko podrobnosti1. Zelo malo ali skoraj nič pa ne vemo, kaj se je v tistih težkih časih godilo na Primorskem. Primorci se o tem niso razpisali.

V vojaškem pogledu se revolucija na Primorskem vse do italijanskega razpada (8. septembra 1943) ni razvila. — Razlogov za to je več. Italijani so imeli Primorsko za svoje ozemlje, zato so tam reagirali neprimerno ostreje kakor v Ljubljanski pokrajini, kjer so partizanom, razen ob pro­ metnih žilah in večjih mestih, puščali proste roke. Tudi je partija imela v Ljubljanski pokrajini preveč dela z opozicijo, medtem ko na Primor­ skem te skoraj ni bilo. Opozicija bi se na Primorskem kaj lahko razvila iz organizacije TIGR (Trst­Istra­Gorica­Reka), a se to ni zgodilo. Ta or­ganizacija je bila med obema vojnama zelo močna in je delala na tem, da se Primorska osvobodi. Dobivala je podporo iz Jugoslavije. Znano je, da je kralj Aleksander v enem primeru tej organizaciji preskrbel dva vagona orožja. Pred leti je bilo v načrtu, da se o tej organizaciji predava v Dragi, a je Ljubljana to preprečila, ker kar ni partijsko, ni vredno razprave.

Politično pa je bila partija v tem času zelo dobro organizirana. Podatki nakazujejo za čas pred laško kapitulacijo preko 200 terenskih odborov OF.

Ob kapitulaciji Italije je partija na Primorskem izpeljala prevzem obla­sti. To je bila za KPS generalna vaja za konec vojne. Prilike za to so bile na Primorskem ugodne: Italijani so odvrgli orožje in hiteli domov, ali pa so jih razorožili Nemci in jih poslali v nemška taborišča. Nemci so bili zelo maloštevilni in so držali samo Trst in progo Maribor­Ljubljana­-Trst.

Na Primorskem je KPS delala pod krinko Narodno­osvobodilnega sveta. Partijski komite za Primorsko (PKP) in Pokrajinski odbor OF (PO OF) sta pooblastila Svet (NOS), da je 11. septembra 1943 izdal odlok o mobilizaciji vseh moških od 18. do 45. leta starosti. V tem je vsa tragika tega početja; partija je ukazala mobilizacijo in vstajo, a ker je bila partija zakrinkana, se je vstaja imenovala »ljudska vstaja«. Ker se je tragično kon­ čala, so bili ljudje tega »sami krivi«2.

Takrat so na hitro izpeljali tudi »volitve«, za katere so terenski od­ bori dobili naslednja navodila: » IZVOLITI JE TREBA LJUDI, KI SO SE DO ZDAJ IZKAZALI KOT ZANESLJIVI PRIPADNIKI OF.« Prav tako je PKP ukazal frontnim organizacijam KPS sklicevati mitinge, okra­ šene z rdečimi zastavami, srpom in kladivom; govorniki naj nastopajo v imenu KPS in naj hvalijo Sovjetsko zvezo in njeno notranjo ureditev ter poudarjajo, da so Sovjeti najmočnejši zato, ker so narodi Sovjetske zveze srečni. Delegati, določeni za kočevski zbor zaradi nemške ofenzive niso mogli na pot; so pa poslali zboru naslednje sporočilo:
»VNAPREJ PRISTAJAMO NA VSE SKLEPE ZBORA, JIH SPRE­ JEMAMO IN POZDRAVLJAMO.«3

Takšne poslance je imel »prvi slovenski parlament«.

V vojaški praznini, ki je nastala po kapitulaciji Italije, je KPS s partiza­ni držala vso Primorsko z Gorico vred; izvzeti so bili le Trst in železniške proge. Oklicali so svobodno ozemlje, katerega Kidrič, kot smo že videli,
opiše takole:

1) Na ozemlju pokazati tip prave demokracije in zgled javne varnosti in reda;
2) očistiti ozemlje notranjih sovražnikov;
3) aktivirati ljudske množice, predvsem delavce in kmete.

Kidrič res ni mogel jasneje okarakterizirati revolucije, kot jo je; saj je opustil vsako borbo proti okupatorju.

Že čez 10 dni so Nemci udarili. Posledice so bile strašne. Nemško po­ročilo, ki ga citira Mikuž, našteva:

a) sektor med Gorico in Idrijo 1446 mrtvih, 3038 ujetih.

b) sektor okoli Čepovana 878 mrtvih, 1744 ujetih.

c) Brkini in Istra približno 900 mrtvih, 1200 ujetih.

Pod c) so nemški podatki, združeni s »hrvaško« Istro4 in Reko. S tega sektorja poroča 71. divizija, da se je 1.000 slovenskih partizanov javilo za boj proti komunistom. Ljudje so trumoma bežali domov, rekoč, raje nas pobijte doma, kot da se bojujemo in umiramo pod tako nesposobno komando. Morala je bila na psu. Pri Anhovem je pet Nemcev razbilo par­ tizanski bataljon. Mikuž pravi, da je bilo dovolj slišati brnenje tanka in že se je vse razbežalo. Tako je ta prvi upor, katerega je inscenirala zakrinkana KPS, stal naše primorske rojake nad 3000 mrtvih in 1000 ujetnikov, ki so bili odpeljani v Nemčijo, kjer so morali delati za nemški vojaški stroj. Bilo je dosti požganih vasi in ogromno gmotne škode. Vojaško vzeto niso Nemci utrpeli nobene škode, 1000 za orožje sposobnih mož in fantov pa je bilo vsaj do konca vojne izgnanih in mnogi od njih se niso nikoli več vrnili iz taborišč. Glavni komisar Luka Leskošek je potem kritiziral, da je upor propadel, ker so imeli preveč besede malomeščanski in buržujski tipi.

To je isti Leskošek, ki je še v pokoju imel dva mercedesa in dva šoferja; kar navadnim oefarjem ni všeč, ker je pač hudo priznati, da so bili samo koristna budala in nič drugega.

Potem je vse od srede oktobra 1943 pa vse do začetka aprila 1945 na Primorskem vladalo nekako zatišje. Partija se je počutila trdno, poskus pre­ vzema oblasti septembra 1943 je izvrstno uspel, kakšne močnejše opozicije KPS ni bilo. Narod, ki je bil na strani opozicije, je po groznem razoča­ ranju v septembru 1943 nagonsko čutil, da ne more tvegati borbe na dveh frontah, to je proti komunistom in Nemcem; zato se je držal ob strani. Partija pa je nadaljevala s prisilno mobilizacijo, da spravi čim več moških v svoje vrste. Na svojem teritoriju je imela toliko sile, da je nekaj moštva poslala celo v osrednjo Slovenijo. Kakšne pomembne akcije proti Nemcem ni bilo; v glavnem nepomembne provokacije, za kar so potem Nemci iz najbližjih vasi ali ječ pobrali po 10, pa tudi po 70 ljudi na ubitega Nemca in so jih postrelili kot talce. Bilo je nekaj akcij proti domobrancem, ki so imeli samo 2000 mož. Domobranci so po tragediji na Črnem vrhu pre­ nehali biti vojaški dejavnik in so se v glavnem vrgli na narodno­kulturno področje. Nemci so od časa do časa uničili številne partizanske enote, toda to so bili bolj lokalni sunki. Z raznimi lokalnimi dogovori med partizani in Nemci so si Nemci, zagotovili varnost železniških prog; zato niso čutili potrebe uničiti partizane. Zelo pomembna pogodba o nenapadanju, ki je bila v korist vsem primorskim partizanom, je bila sklenjena z generalom Globočnikom v začetku julija 1944 in je bila s plakati objavljena celo v Postojni.

Zaradi zanimivosti je treba omeniti dva nemška pohoda iz tega časa. Gre za napad na Cerkno, o katerem Mikuž5 piše tole: »Šola za. komisarje v Cerknem je zahtevala vojaško varstvo. 14. januarja 1944 je komandant korpusa izjavil, da boljše zaščite, kot jo ima šola, ni mogoče nuditi. Ena brigada je bila med Cerknim in Idrijo, dve sta obrnjeni proti Gorenjski in ena cela divizija proti Sv. Luciji. Kljub tej informaciji je bil sektor Cerkno­Idrija na dan nemškega sunka prazen.

O tej izpraznitvi ni nihče obvestil komande v Cerknem. Nemci so prišli v Cerkno povsem neopaženo, ni bilo čet in niti enega obveščevalca, čeprav so Nemci v Idriji javno napovedovali sunek v Cerkno. Nemci so bili celo brez vodnika; ob 4. uri zjutraj so na Otaležu spraševali, kje pelje pot v Cerkno.«

Obveščevalna služba IX. korpusa o napadu na Cerkno poroča: »Cerkno je napadlo 150 Nemcev iz Idrije preko Otaleža in Cerkljanskega vrha in so prišli v Cerkno z dveh strani. V Cerknem je bila komanda mesta s svojo četo in partijska šola s tečajniki, ki je imela 40 mož zaščite. Tečajniki so bili ob 8. uri zjutraj še v posteljah po hišah. 30. divizija je bila skoncentrirana na Šentviški planoti, 313. pa med Novaki in Žirmi. V mestu je nastala zmešnjava in vsak je bežal, kamor je mogel. Vseh žrtev je bilo 43, vojaške­ga odpora ni bilo, na Nemce ni padel en strel. Tečajniki so se umikali po čistini in jih je samo na enem mestu padlo 40.«

Nemško originalno poročilo pa poroča takole: »Ia poročilo: Dne 27. januarja 1944 se je ob 3. uri popoldne vrnila 2. kompanija s pohoda v Cer­kno. Izgube sovražnika so 112 mrtvih, med njimi poveljnik bataljona in dva poveljnika čet, 5 ujetnikov in nad 50 ranjenih. Naše izgube: 1 mrtev, 1 lahko ranjen.«6

»Poročilo Ic): brez posebnih dogodkov. Prilagamo zaplenjeni učni ma­terial banditov. Podpisan Hauptmann in bataljonski poveljnik«.7

Drugi vir: 188 rezervna gorska divizija, poveljnik, dopis št. 41, Div. St. Qu. (7. 2. 1944) poslano armadni grupi v Zangen v zadevi 2. bojnega ba­taljona Heine, rezervni nadporočnik Teichmann. 2. četa bataljona Heine, je bila pod vodstvom rezervnega nadporočnika Teichmanna v boju proti banditom izjemno uspešna. Samo ta četa je do zdaj zabeležila 528 mrtvih banditov. Pohod v Cerkno je bil kronan z izjemnim uspehom. V Cerknem je potekal tečaj za politične komisarje, ki ga je nadporočnik Teichmann popolnoma uničil. Ta velik uspeh v težkih okoliščinah je zasluga spretnega vodstva in napadalnosti poveljnika nadporočnika Teichmanna, ki se je že večkrat izkazal, in čete, ki je izjemno borbena.«

Partijski komite je podal poročilo CK KPS dne 8. februarja, kjer ob­tožuje štab korpusa kriminalne neodgovornosti. V štabu in vodstvu tečaja so bili v zagati, grozila jim je po partizansko sumarična sodba in ustrelitev pred četami. Prizadeti so si hitro pomagali in poudarili, da so nujno »po­trebni ostrejši ukrepi proti beli in plavi gardi«. Ker so bili v stiski, so na svečnico že aretirali 15 oseb, med njimi Lada Piščanca in Ludvika Slugo, oba kaplana v Cerknem, in dve ženski. Naslednjega dne, 3. februarja, ob 7. uri zvečer, so že padli streli in 15 povsem nedolžnih ljudi je pod lažno obsodbo izdaje partijske šole z življenjem plačalo vojaško nesposobnost in nemarnost partizanske komande.

Vodstvo partije je takoj čutilo, da so šli predaleč. Prof. Mikuž8 piše: »… Likvidacija v Cerknem je bila razumljiva (da pokrije prave krivce), težko pa opravičljiva, saj je bila v neposredni zvezi z nemškim pohodom v Cer­kno in koncem komisarske šole. Kardelj je poslal pokrajinskemu komiteju za Primorje 16. februarja 1944 posebno depešo, naj takoj prepove vsako likvidacijo brez obsodbe sodišča. O celi zadevi se je razprava nadaljevala še po vojni, ko je Andrej Kranjc, bivši častnik VOS, v ljubljanskem časopisju objavil, da je bil izdajalec šole v Cerknem partizan, načelnik štaba Jernej Hrastnik. Sam Andrej Kranjc trdi, da Hrastnik ni imel nobenih zvez s sku­ pino, ki je bila pobita 3. februarja 1944. Hrastnika so odkrili, ko je prek neke ženske skušal Gestapu poslati poročilo o učinku nemškega napada na partijsko šolo. Pred leti je bila na občini v Idriji odbita prošnja, da bi oba duhovnika prekopali. Prav s tem dokumentiranim primerom bo zgodovi­ na lahko obsodila vse odgovorne do najvišjih v CK KPS, ki v teku tolikih desetletij ne zmorejo toliko moralne moči, da bi priznali vsaj najmanjšo napako revolucije.

Drugi izvirni nemški dokument opisuje drugi pohod v Cerkno, dne 2. februarja 1944. To pot so se Nemcem partizani, ki so bili spet v veliki pre­ moči in na utrjenih pozicijah, junaško postavili po robu. Nemška enota je vdrla v Cerkno in ga zasedla. Kljub vsemu odporu so bile nemške izgube samo 4 mrtvi v primerjavi s 195 mrtvimi partizani.

Že iz tega dopisa je razvidno, da so naši primorski rojaki v revoluciji plačali strašni krvni davek. Vse to so potrpeli v upanju, da jim bo konec vojne prinesel svobodo. Doživeli so novo razočaranje. Kot vemo, sta bili Sloveniji priključeni samo slabi dve tretjini Primorske; vse pa se je končalo pod še strašnejšo diktaturo komunistične partije, ker je veliko lažje trpeti pod tujcem kot pod peto lastnega brata.

___________________________

Besedilo je iz nove knjige Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije. Besedilo je prvič izšlo v reviji Tabor, 11-12/1984, str. 172-175. Knjigo Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije lahko naročite na Časniku.

Citat:
Uporabnik 8888 pravi:
Znano je, da je kralj Aleksander v enem primeru tej organizaciji preskrbel dva vagona orožja.

Klikni za razširitev

Vidim da se spoznaš na kopi pejst.

Lahko lepo prosim pejstaš kaj več o teh dveh vagonih orožja? Res me zanima, kako so ju pretihotapili v Italijo, raztovorili, skrili itn.

Ta kopi-pejst je preveč pamfletiran, da bi ga še jaz kopiral, ker so navedena dejstva v njem močno skregana z resnico, posebej o poboju partijskih tečajnikov v Cerknem. Ampak nič čudnega. Pravljice so se zmeraj in se še bodo dobro prodajale med neukimi ljudmi.

Saj, odkar ima vsaka budala internet je tega čisto preveč.

Budale so kvečjem tisti, kateri verjamejo rdeči lažnivi bandi!

Ne, budala je tisti, ki vidi stvari enostransko.

Sam sem tu prvi pisal o privilegijih komunistov, Ahacu, "vojvodi" Gadu itn, pa me imaste še vedno za pristranskega.

Ne vem če zato ker ne znate ali pa niste sposobni sprejeti objektivnih vidikov.

Citat:
Uporabnik patriot pravi:
Saj, odkar ima vsaka budala internet je tega čisto preveč.

Klikni za razširitev

Saj vemo, da resnica peče, na rdeče peče, pečeee