Citat:
Published Februar 19, 2010 | By Borislav Kosi
Dne 16. novembra 2009 je minilo 50 let od smrti
škofa Gregorija Rožmana. Pred nekaj dnevi je bila predstavitev knjige
Med sodbo sodišča in sodbo vesti in tedaj sta Tamara Griesser-Pečar in
Blaž Otrin izrekla nekaj pohvalnih misli o pokojnem škofu, ki naj bi bil
po njihovem velik Slovenec. S to knjigo naj bi žarki resnice počasi, a
zanesljivo prodirali skozi oblak laži, ki naj bi jih trosili nekateri
ljudje o škofu Rožmanu. Kot se da razbrati iz medijev (npr. Dnevnik RTV
Slo) se je tudi predstavnik vatikanske države v Sloveniji ljubljanski
nadškof Uran v svoji nedeljski pridigi dan pred obletnico Rožmanove
smrti zelo razneženo spomnil “pravičnega” škofa Rožmana.
Mogoče bodo za zainteresiranega bralca zanimivi spodnji odlomki iz knjige Škof Rožman in kontinuiteta, avtor Ivan Jan. Dodani so samo glavni naslov in mednaslovi.
Sodelovanje katoliške cerkve in nacizma
Ob kapitulaciji fašistične Italije sta del slovenske buržoazije in
škof Rožman pričakovala, da se bodo na jadranski obali izkrcali
Britanci. A ker od tega ni bilo nič, je bil potreben nagli salto
mortale, ker so tudi Ljubljansko pokrajino zasedli Nemci. Človek bi vsaj
zdaj pričakoval, da se bodo ti slovenski »borci« skupno s škofovskim
krogom obrnili proti še nevarnejšemu sovražniku, toda namesto tega so se
zlizali z njim. Dr. Rainer in general Rösener sta po predhodnih
pripravah s strani belo-domobranskih duhovnikov sprejela ne le
izdajalskega generala Leona Rupnika in dr. Albina Šmajda, temveč tudi
škofa Rožmana. Na njihov predlog sta Rainer in Rösener iz razbitih
ostankov bele garde ustanovila »Slovensko domobranstvo.« Kakšno vlogo je pri tem imela klerikalna duhovščina in škof Rožman, sta povedala dr. Rainer in general Rösener na procesu. »Menim, da je tu v Sloveniji edini primer, ko je nacizem zase uporabil katoliško cerkev,«
je opisoval Rainer. (opomba avtorja knjige: To sicer ne drži povsem,
ker je bila v nacistični voz po svoje in še kako vprežena tudi katoliška
cerkev na Hrvaškem s škofom dr. Alojzijem Stepincem na čelu.) Rösener
na sodišču: »…vedeli so, kdo sem, a je duhovščina prišla k meni in mi ponudila pomoč proti partizanom.«
Nemci so izbrali za glavnega sodelavca Rožmana
Po kapitulaciji Italije je razvpiti Hitlerjev gauleiter dr. Friedrich
Rainer iskal ustrezno osebo za domačega pokrajinskega predsednika. Ni
se obrnil na kakega vidnega meščanskega-civilnega voditelja, temveč na
škofa Rožmana. Rainer je med preiskavo in zaslišanjem to razložil
takole: »Med razgovorom s škofom Rožmanom
septembra 1943 sem opazil, da se z mojo nameravano politiko na novem
ozemlju strinja in da je zadovoljen… Škof Rožman je bil za domobrance
velika avtoriteta. Od vsakega škofa bi pričakoval, da bo naredil vtis
globoko vernega človeka, toda pri dr. Rožmanu sem že po nekaj besedah
(ko je z njim septembra govoril prvič) opazil, da je prešel na pogovor o
bojih s partizani in da je o teh bojih tudi precej vedel.« Škof
Rožman je torej tudi za nemške okupatorje predstavljal poglavitno osebo
slovenskih protipartizanov, za kar so ga razglašali oni sami. In poleg
tega: ukvarjal se je tudi z vojaškimi zadevami, čeprav je bil škof!
Škof Rožman je Hitlerju izrazil najboljše želje za rojstni dan
General Rösener: »Zdi se mi, da sva se s
škofom Rožmanom videla (tudi) 19. aprila 1944 zvečer v gledališču
(časopisje je to potrdilo). Rožmana sem opazil v parterju v prvi loži.
Šel sem se mu zahvalit, ker je prišel. Ob tej priliki je izrazil svoje
najboljše želje za Hitlerja. Bilo je ravno za Hitlerjev rojstni dan.«
Sicer pa Rožmanov odnos do Rösenerja najzgovorneje kažejo fotografije s
škofovim prijaznim in nasmejanim obrazom. Kot da bi se srečeval z
dobrodošlim gostom.
Prijateljska srečanja med nacisti, Rožmanom in Rupnikom
Nekdanji taboriščnik Stane Kirn je pod prisilo postal domobranski
policaj in je osem mesecev stražil stanovanje »svojega« vrhovnega
komandanta Rupnika na Erjavčevi. Stanoval je v istih prostorih, kjer je
zdaj Predsedstvo republike… »Vseh teh osem
mesecev sem imel veliko priložnosti, da sem videl veliko prijateljskih
srečanj trojke Rupnik, Rožman in Rösener in njihovih sodelavcev.«
Domobranska prisega Hitlerju
SS General Rösener je v govoru domobrancem 20. aprila 1944 rekel tudi:
»Danes ste prisegli, da se boste skupaj z nemško vojsko, z vojaškimi SS
oddelki in policijo borili za svobodno, čisto Evropo… Vaš škof vas je
to jutro pripravil. Čistega srca stojite tu, da bi položili zaobljubo
vojaka…«
Domobranska prisega: »Prisegam pri
Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da
bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom
vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in
komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno
izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta
boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog
pomagaj.«
Rožman je ukazal pobijati tudi ranjene partizane
V njegovem pastirskem pismu 30. novembra 1943 je sodelovanje z OF ponovno obsodil takole: »…
smrtno greši, kdor podpira OF, hujše, kakor bi grešil s krivoverstvom…,
zato domobranci smejo »justificirati tudi ranjene partizane.« V Domobrančevem molitveniku v uvodu beremo: »Odlično
nalogo sta tebi, domobranec, poverila Bog in narod v teh izredno težkih
časih. Ker gre za najvišje božje in človečanske vrednote, je ta boj
tudi sveta stvar…«
(konec citatov)
To, da se je tudi takratni predstavnik vatikanske države v Sloveniji
katoliški škof Rožman tako brez zadržkov obrnil na predstavnike
okupatorske nacistične vojske, ni niti najmanj slučajno. Ve se, da je
njegov šef, vatikanski samodržec papež Pij XII. bil goreči podpornik
Hitlerjeve „Drag nach osten“ imperialne politike. Pri tem je verjetno
upal na razširitev vpliva vatikanske države na pravoslavna ozemlja. Za
uspeh projekta je papež Hitlerju „posodil“ tudi svojo skrivno vojsko, to
je jezuite. Tudi ob holokaustu ni papež mignil s prstom – seveda se
njegovi današnji katoliški zagovorniki s tem ne strinjajo in ustvarjajo
„meglo“ ob neovrgljivih zgodovinskih dejstvih. Tipična je tudi sledeča
papeževa izjava: “Hitlerjeva vojna je plemenito dejanje za obrambo evropske kulture!”
Marsikdo med drugim danes ne ve več za veliko Hitlerjevo naklonjenost
katolicizmu, kar je razvidno recimo iz njegove sledeče izjave: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.“
(Iz Mein Kampfa) Še natančnejši je bil Franz von Papen, ki je bil kot
papežev skrivni komornik in glavni pobudnik zveze med Vatikanom in
Berlinom vsekakor dobro obveščen človek: “Tretji rajh je prva svetovna sila, ki papeštvo ne le podpira, temveč tudi uresničuje njegova plemenita načela.” Rezultate uresničevanja teh “plemenitih“ načel poznamo: 25 milijonov žrtev koncentracijskih taborišč – to je uradna številka, ki so jo objavili Združeni narodi.
Se kdo še čudi toplemu sprejetju nacističnih prijateljev s strani škofa Rožmana?
