Polkrožna pot od naju je vodila od Pekinga do Shanghaija preko nekaterih večjih mest, step Notranje Mongolije, zahodnega Sicuana in obronkov Tibeta ter ob rumeni reki nazaj na vzhod. 31 dni, 7 letal, 5 vlakov, 16 avtobusov in pogledala si nisva niti polovice te ogromne države.
Tokrat nisva pričela na letališču, temveč na železniški postaji – v Mariboru. Preko Dunaja naprej v Dubai.
Letališče v Dubai-ju. Ura je okoli 04:00.
Novi terminal je povečini namenjen samo Emirates Airlines in je ogrooomen. Pol ure peš iz enega na drugi konec. Najprej sem se smejal napisu in si mislil, da bo 5 minut dovolj, ampak številka prekleto drži.
Posledica globalizacije…
Danes še “donation box”, jutri že bankomat. Ironično…
Novi Boeingi 777 so zagotovo najbolj udobna letala, kar sem jih preizkusil. Ogromni zasloni, malo morje filmov, USB priklop za pregledovanje slik… ni, da ni.
Za nočni let vsekakor težka izbira…
Prvi stik s Kitajsko. Zamaskirani neznanci streljajo ljudi z infrardečimi merilci telesne temperature. Več kot 37,0 in si pečen za par dni.
Naslednji šok je skrb za varnost. Rentgen na VSEH postajah podzemne.
Iranskega ajatolo je pač tu zamenjala druga faca.
Prepovedano mesto.
Kitajski zid je zelo impresiven. Žal pa je skoraj v celoti zgrajen v zadnjih 30ih letih in v daljavi lahko še vidiš gradbene odre. Dejansko je od originalnega zidu ostalo sila malo.
Šala na Kitajskem je tudi dejstvo, da prvi kitajski astronavt ni uspel videti zidu iz vesolja.
Po je zelo strma (gospa na desni dejansko ne hodi gor, ampak dol – zaradi varnosti ritensko), kamni pa gladki.
Olimpijski štadion. Zelo so se potrudili. Nova linija podzemne, 2km dolga avenija med olimpijskimi objekti… odlično preusmerjanje pozornosti.
Še svetilke so v stilu…
Summer Palace predstavlja enega izmed najlepših kitajskih parkov in obenem lep primer razsipnosti njihovih absolutistov.
Ladja iz marmorja na primer.
Vožnja z nočnim vlakom. T.i. “hard sleeper” je precej neudobna, glasna, tesna in smrdeča varianta.
Mesto Hohhot. Glavni trg. Kitajska mesta, tudi manjša, hitro sledijo zahodnim smernicam glede arhitekture.
Vodomet je zelo dobrodošel v poletni pripeki.
Jutranja telovadba zaposlenih.
Population control. Vsaka hotelska soba je polna kondomov.
Prostrane stepe Notranje Mongolije.
Kitajci so sicer naredili precejšen napredek glede javnih stranišč v velikih mestih.
Ampak na podeželju je tak pogled stalnica. Sicer pa je to eden izmed boljših, saj ima tako školjko kot pregrajene kabine (ja, ljudje se običajno gledajo, ko vsi serjejo v isti kanal).
Tudi letališča so zelo na nivoju, vseeno pa človeka malo stisne, ko vidi tak pogled iz okna terminala.
Kitajska angleščina je – obupna. Prvi poizkus pravilnega pisanja na letališču.
Chengdu, zahodni Sicuan. Smog v metropolah je neverjeten. Vidljivost sredi dneva pade na manj kot 500m in mesto se utaplja v vlagi in umazanem zraku.
Zemljevid sveta. Zanimiva razporeditev.
Postreženo je stalo 4 EUR. Na levi limonin čaj (košček limone in vroča voda), na desni pa bambusov zeleni čaj (ne, ničesar ni za precedit…tako je treba piti). Kasneje sva še parkrat videla, da po parkih dejansko tako pijejo čaj.
Zraven ti še prinesejo vročo vodo za “refill”.
Živi plišasti medvedki redkokoga pustijo ravnodušnega.
Sploh ko zaspijo v kakšni nepredstavljivi pozi.
Zanimivo opozorilo.
Kangding, blizu tibetanske meje. Prekrasno “mestece” (80.000 prebivalcev) na 3000m nadmorske višine.
Še eno zanimivo opozorilo.
Na planoti nad mestom se razprostirajo različni templji...
… v svoji klasični vzhodnjaški kičastosti.
Kitajska blondinka? Na 3000 metrih je bilo zunaj okoli 15 stopinj.
Xian in slavna vojska glinenih vojščakov.
Kipov v naravni velikosti je na stotine in niti dva si nista enaka.
Še en ponesrečen prevod.
Vratolomen vzpon na xiansko obzidje je vsekakor nenavaden…
… glede na dimenzije samega obzidja. 15m visoko in 20m široko se neprekinjeno razteza 16km okoli mesta.
Zna kdo razbrati, kaj pomeni zadnja vrstica?
Avtobus – spalnik. Pogradi v dveh nadstropjih. Podobno neudobno kot “hard sleeper” na vlaku.
Mestno kopališče v Luoyangu. Voda je seveda kar iz reke.
V izogib neciviliziranim Kitajcem in rinjenju v vrstah.
Obraz kuharja, ki je po 5 minut pregovarjanja končno pristal, da nama skuha rižoto s tunino (tuno sva prinesla s sabo).
Navodila za uporabo tuša. A bit confusing…
Nekdo ima res 3 konkretne neizpolnjene želje.
To ni jutranja meglica! Ura je bila 12, termometer je kazal prijetnih 35 stopinj in relativna vlaga malo pod rosiščem. Sweaty.
Longmen caves v Luoyangu.
V klif nad reko so izdolbli takšne in drugačne kipce in kipe. Kar malo neverjetno, da nič materiala ni prinešenega, ampak vse “iz enega kosa”.
Opozorilo povsem na mestu.
Še ena (pomembna) razlika. WC papir je še najbolj podoben našim povojem. Nič čudnega, da se jim školjke nenehno mašijo…
Pralni stroj. Levo je boben za pranje, desno boben za centrifugo. Vse je odprto, nobenih varoval, voda šprica na vse strani. Pogrešam Gorenje…
Check in! A je tako težko to prevedit…
Hangzhou. Sredi 6 milijonskega mesta so pustili 64 kvadratnih kilometrov velik park.
Nekemu kralju se ni dalo z ladjo do otoka – in je rekel, da naj zgradijo nasip. (resno)
Ne moti!
Večina kitajskih otrok ne potrebuje plenic – imajo namreč luknje na strateških mestih.
Opazovanje sončnega mrka. Pravzaprav je bila stoletna oseka edino, kar se je dalo videti. Črni oblaki so zastirali nebo in na koncu nas je še pošteno zmočila nevihta. Smola
East Nanjing Street v Shanghaiju. Kitajski London. Trgovine, kavarne…
… in v nebo segajoči nebotičniki.
Lepotni ideal je… pa saj je očitno.
Oriental Pearl Tower bi bil pač samo še en kraj, od koder je bolj ali manj dober razgled na Shanghai, …
… če na vrhu ne bi bilo opazovalne ploščadi…
… s prozornimi tlemi.
Občutek je grozen. Pod tabo 300m ničesar do tal in instinkt ti pravi “no way”, možgani pa nasprotujejo “pa saj je pleksi steklo…”.
Zajtrk. Načeloma ok, ampak kaj mislijo z vročim pomarančnim sokom, mi do danes še ni jasno.
100 različnih kombinacij sveže stisnjenih sokov. Vsi po okoli 1 EUR. Prava oaza za sladokusce.
Jinmao tower (v ospredju) in WTC (zadaj).
V spomin na Alaina Roberta, ki so ga aretirali, preden je uspel splezati do vrha.
Od zadnjih 40 nadstropij je nebotičnik votel. 52 do 87 nadstropja se nahaja hotel Grand Hwyat in z razgledne ploščadi v 88 nadstropju se vidi vse do recepcije.
Druga skrajnost WC-jev. Avtomatsko pranje riti?!?!
Če sva pričela potovanje z vlakom, je bil vlak tudi na koncu. Ampak v stilu. Na magnetni blazini 40km dolgo pot do letališča prevoziš v 5 minutah.
Speak softly,
people will listen.
Take your time,
the world will wait.
