dragi ljudje, ki mislite, da je črna misel o samomoru samo izgovor za lenobo - a ste že videli človeka v hudi duševni krizi?
Če so vrata pred njim odprta, pa jih ne bo videl, kaj šele, kaj narest v neki malo bolj kompleksni situaciji - če se mu svetuje prodaja stanovanja, bo videl svoje otroke na cesti, npr., ne pa nov začetek...
In še statistika - 8 od 10 samomorilcev je prej namero nakazalo oz. o njej komu spregovorilo. Teh stvari se ne sme podcenjevat.
Strinjam se, da je to egoistično dejanje, ampak ljudje s takimi mislimi tega ne vidijo tako (spirit je lepo napisal).
Odpiralcu teme pa lahko svetujem samo, da ga čimveč posluša, oz. se mu posveča - pa tudi če je to samo klic "kako si kej".
Ne preveč reševati fizičnih ne čustvenih problemov namesto njega, ker s tem boš samo dobil občutek, da si naredil "največ, kar si lahko", kar je sicer lepo, ne reši pa nič.
Ni situacija tista, ki ga žene v to, ampak njegovi notranji boji.
Sama bi isto svetovala psihiatra, kot so že zgoraj. Jok na dnevni bazi je resen znak depresivnosti, kombinacija s samomorilnimi mislimi pa zaskrbljujoča. Poskusi ga prepričati, da gre sam (brez prisile).
Če misliš, da je njegova partnerica stabilna, ji povej, kaj je rekel - to sam presodi, a bo prenesla, ali mu bo povedala, kaj si ji rekel, a bo on to dojel kot izdajo.....
Želim ti vso srečo in veliko moči ter potrpljenja, vem, da so to huda bremena tudi za tistega zraven.
