Pri analognih aparatih je skoraj vseeno, kateri je, ker so vsi SLRji dovolj kvalitetni. Večja razlika se pokaže pri uporabi objektiva in filma. Film ima močno omejeno resolucijo, najboljši filmi nizke občutljivosti sežejo nekje do 8 megapikslov. Za primerjavo, najnovejši full frame dSLRji imajo že 36 megapikslov. Temu primerno lahko zajamejo toliko več detajlov, pod pogojem, da uporabljajo dovolj kvaliteten objektiv, da ta zajem sploh omogoči.
Filmi visoke občutljivosti (visok ISO) že dolgo ne dosegajo kvalitete slike, ki jo omogočajo dSLRji pri visoki občutljivosti, pri čemer imajo filmi takega tipa občutno nižjo ločljivost od filmov nizke občutljivosti, kar jih naredi popolnoma neprimerljive z dSLRji.
Edino področje, kjer so filmi ostali dlje časa konkurenčni, je dinamični razpon, pa tudi tu so jih digitalci že krepko prehiteli, sploh ob dosledni uporabi RAW formata.
Da o stroških fotografije, ki so profesionalcem pošteno padli, ker ni več potrebno kupovati filmov in jih razvijati (variabilni stroški), niti ne govorimo. Res so top profesionalni aparati danes dražji kot včasih, vendar profesionalci ta fiksni strošek zelo hitro skompenzirajo s tem, da zgoraj omenjenih variabilnih nimajo.
