Citat:
Da ne bo kakšnih težav s funkcionalno nepismenimi, naj na začetku pojasnim nekaj dejstev. Nikoli se nisem zavzemal za dvigovanje DDV, ne nižje, ne višje stopnje, ne premika z ničte davčne stopnje na katerokoli izmed zdajšnjih stopenj. Še več, vedno znova sem opozarjal na neučinkovitost takega ukrepa ter kazal na davčno preobremenjenost in fiskalno neučinkovitost te države. Ker razumem, da je velikemu delu slovenske javnosti in velikanskemu delu slovenskih medijev v zibelko položen sindrom spomina zlate ribice, in ker razumem, da novinarji Mladine občasno za potrebe svojih medijskih pogromov in ubojev potrebujejo kak stavek, vas prosim, da si v elektronskemu arhivu časnika Financ ogledate »E-rgument: Ali bi dvig stopnje DDV za povečanje proračunskih prihodkov škodoval gospodarstvu?«. Samo toliko, da ne bo pomote. Morda to vsem preostalim racionalnim deluje kot del pedagoškega procesa v vrtcu, vendar je taka realnost v Sloveniji.
Be careful what you wish for! Pazite, kaj si želite!
V petek, 21. septembra, in soboto, 22. septembra, je kot orkan v slovenskih tiskanih medijih udarila novica, da namerava vlada dvigniti zdajšnjo 8,5-odstotno stopnjo DDV, ki je danes zaukazana za tiskane medije, na 20 odstotkov. Tisto, kar je pri tem šokantno, pa je: tiskani mediji ob tej novici niso praznovali. Ne na POP tv, ne na Svetu na Kanalu A, ne na Dnevniku RTV Slovenija nismo videli reportaž, kako na Delu, Dnevniku ali Mladini režejo torto, na kateri piše »končno višji davki«, ali odpirajo posebna vina, stara simboličnih 20 let. Nenavadno glede na dejstvo, da so ponavadi vse njihove izdaje polne analiz, ki kažejo, kako so višji davki edina izbira, kako ni razvoja brez porabe in porabe brez višjih davkov. Še zlasti, če pomislimo, da so omenjeni časopisi bastioni za ekonomiste in politike, ki bi dali vse na svetu samo za to, da bi se davki vendarle povišali in s tem omogočili novo fiskalno ekspanzijo, nov »New Deal« ali nov zagon gospodarskega cikla.
Namesto tega je nastala shizofrena situacija, dostojna kakega narkomanskega izčrpanca – tiskani mediji so se napolnili s protesti proti dvigu davkov. Pri tem ne gre zameriti kritikam iz medijev, ki so bili ves čas povsem dosledni pri zavračanju višjih davkov in so kazali na nesmisel take fiskalne politike. Zameriti gre hujskačem, ki so ves čas delali propagandno vojno za višje davke, ko pa bi jih dobili, se jim je utrgalo. Če bi se nekdo v soboto, 22. septembra, po 20 letih izolacije vrnil v Slovenijo in odprl Delo, bi z zadovoljstvom pomislil, da je Slovenija dobila zdrav, racionalen in skeptičen medijski prostor, daleč stran od ekonomskega populizma. Kar ste hoteli, za kar ste navijali in si prizadevali, zdaj imate. Bodite srečni, ker redke države na željo državljanov spremenijo ekonomsko politiko. Uživajte zdaj z višjim davkom, vašim čudežnim rešiteljem slovenskega gospodarstva! Usedite se, prižgite si cigaro in z mirom v duši opazujte odlične učinke povišanja DDV!
To kajenje cigar v uredniških pisarnah Dela pa seveda ne bo brez posledic. Če bo trg v celoti zavrnil podražitev Dela in če res drži, da bodo zaradi višjega davka v proračun vplačali 2,76 milijona evrov, to pomeni, da lahko pri udobni letni bruto bruto plači 40 tisoč evrov ostane brez dela (z malim d) kakih 70 novinarjev Dela (z velikim D). Ti se bodo na koncu lahko za vse skupaj zahvalili uredniški politiki tega časopisa, ki je javnost vsak dan bombardirala z zahtevami po višjih davkih. Kakorkoli že bo, na Delu se bo odpuščalo tudi zaradi povišanja stopnje DDV – in to je zdaj neizogibna realnost.
Če bi bil jaz Dobnikar Šeruga in ona Pezdir...
... bi njeno uvodno kolumno v sobotnem Delu komentiral takole: nov ducat centov na izvod časnika ali 2,76 milijona evrov, ki jih bo Delo na letni ravni dodatno vplačalo v proračun, je le eden izmed mnogih prispevkov k fiskalni ekspanziji, majhen korak za povečanje državne porabe in velik korak za plemeniti novinarski poklic, ki se je s tem odpovedal lastnim naložbam in delovnim mestom samo zato, da se bodo iz proračuna lahko mirno financirali moderni ples, gradnja mostov, lokalnih obvoznic ... Hvala novinarjem omenjenega medija, ki so se v tem času globoke krize odpovedali 2,76 milijona evrom, zato da preprečijo odpuščanje ali pa nižanje plač v javnem sektorju. Gre za zgled, za katerega vas bodo staroekonomisti vedno pohvalili, ko boste naslednjič z njimi delali intervju.
Hvala tudi Mladini, ki se bo podobno kot Delo odpovedala delovnim mestom in naložbam, vse zaradi tega, da bi se njihova sredstva politično distribuirala v velike državne projekte. Hvala, ker ste se zavzemali za višjo davčno stopnjo, jo dosegli in boste zdaj s svojim primerom pokazali, da je vse skupaj smiselno.
Samo brez panike, prosim
Naj vas ne skrbi morebiten propad zaradi višjih davkov, preprosto ni tako. Več bo država porabljala iz naslova davkov, ki jih boste plačali, več ljudi bo dobilo službo zaradi velikih državnih projektov in imelo večjo kupno moč, kar pomeni, da se vam bosta pobrala prodaja in oglaševalski trg. Samo počakajte na keynesijanski multiplikator, pa bo. Višja stopnja DDV za tiskane medije seveda končno pomeni tudi odmik od »madžarskega scenarija«, kjer je stopnja samo petodstotna. Dvajsetodstotna stopnja je že tako daleč, da ne bo prišlo do uničevanja, kot smo ga videli v omenjeni državi (saj veste, kazino kapitalizem, neoliberalizem, razprodaja gospodarstva in orbanizacija ...). Prispevali boste h keynesijanski rešitvi gospodarstva! To, kar ste si vedno želeli, ste uresničili, zapisali se boste v slovensko zgodovino kot heroji, ki so se prvi odločili narediti korak k izgubi službe za boljši jutri, ki ga prinaša državna poraba, zato slavite ta dan! To je prava solidarnost, pa še pokazali boste novinarjem Financ in drugim kapitalistično dogmatičnim kolegom, da se motijo. Ker nisem zloben in ker vem, da višji davki pomenijo odpuščanje, bom raje rekel, da je ta komentar samo parodičen prikaz tega, kako se ponavadi nekateri novinarji z veseljem odzovejo na nesrečo drugih.
Hipokrizija brez konca in kraja
To, da je nekaterim novinarjem čez noč postalo jasno, kaj so negativni učinki dvigovanja DDV, kako obroben prispevek pride do poračuna, pa ima vendar velikanske posledice za podjetja (krčenje naložb in delovnih mest, ko se marža ne more več prilagoditi, pa celo propad), zahteva po premisleku zaradi dviga DDV ali celo znižanje na ničto stopnjo, pa seveda ni nenaden trenutek kolektivnega preobrata v racionalizem, ampak streznitev pred trenutkom nepovratnega, ki lahko povsem spremeni medijski trg. Še več, gre za definicijo hipokrizije, saj ko se je navijalo za višji DDV, se je v resnici navijalo za izgubo delovnih mest v gospodarstvu, krčenje naložb, upad zasebne porabe, inflacijske pritiske ter dodatne proračunske pritiske na socialne transferje in pokojnine.
»Neoliberalnega miselnega preobrata« v svetu tiskanih medijev, ki so navijali za fiskalno ekspanzijo, v resnici ni. Zdaj bodo enake usode kot tisti, katere so s svojim navijanjem potiskali v tisto, kar so na koncu dobili sami – višji davek. Paradoks je v tem, da so si nekateri mediji želeli ukrepe, temelječe na ekonomski mitologiji, misleč, da bodo tako ali tako zadeli nekega anonimusa, recimo mizarja Janeza, espe čistilko Cvetko ali pa peka brez slovenskega državljanstva Mirzo, zgodilo pa se je, da so zadeli prav te.
Rado Pezdir je ekonomist.
Morda zato ker časopisi kljub vsemu ne pišejo tako kot želi vlada, torej jih z lahkoto ustavimo tako, da jim vzamemo materijalno bazo.
