Citat:
»Kancler Vranitzky je kljub vsemu ostal toliko previden, da je, neupoštevajoč sodelovanje z republikami, jasno dal vedeti, da ključne diplomatske kanale še vedno drži v pripravljenosti za sodelovanje zgolj z zveznimi institucijami SFRJ. Da bi ne delovali sarkastično enostransko, lahko rečemo, da obstaja na republiškem nivoju prav močno komična kozmopolitska komponenta. Eden od republiških politikov (iz Slovenije) jo je nedavno izrazil v stavku, počakajte, čez dve, tri leta bomo v Združenih narodih. Vsaka mu čast! Poglejmo samo, koliko je to realno. Vsak narod lahko potrka na vrata OZN. Toda potrebno je čakati. Čakanje je polno negotovosti v svoji lastni biti. Če hoče biti sprejet nov član, je namreč potrebno soglasje vseh članov varnostnega sveta. Ti morajo biti zelo dobro razpoloženi do države kandidatke, z njo morajo imeti odlične odnose. Pa jih Slovenija in Hrvaška, npr., imata z Rusijo? Republiki bi namreč podprli samostojnost Litve, Gorbačovu v posmeh. Pa tudi če se preskoči prepreko v varnostnem svetu, je potem na vrsti generalna skupščina, ki nove člane sprejema s dvotretjinsko večino navzočih. Ta je odvisna od dežel, pripadnic gibanja neuvrščenih, ki jih Slovenija in Hrvaška prezirata. Tako je to z OZN. A potem so tu še druge, Svetovna banka, Mednarodni monetarni fond… itd., itd. Bolje je torej pozabiti vse skupaj (osamosvojitveno težnjo, op. B. M .Turk), bolje za dušo«. (Jurij Gustinčič, Ujedinjene nacije, Sitnica!, Vreme, Beograd, 11. februar, 1991).
Tako se je v srbskem tisku štiri mesece pred osamosvojitvijo izrekel Jurij Gustinčič, »novinarska legenda« in odlikovanec Danila Türka z redom za zasluge. Predsednik države mu je odličje namenil zaradi »prispevka k strpnemu, odprtemu in kulturnemu dialogu«. Koliko ta citat odseva take vrednote, naj presodijo bralci. Mi dodajamo, da je Gustinčič že bil prejemnik partijskega odlikovanja, namreč reda časti Moše Pijade (1988), glavne novinarske počastitve v SFRJ.
