Spremljam vas že nekaj časa in tema od nekega fanta me je napeljala k temu, da se prijavim in vam povem svojo zgodbo. Mogoče pa dobim kak pameten nasvet.
Z fantom sva skupaj že 7 let. Ljubiva se, čeprav nama ni vedno z rožicami postlano in sva prestala že marsikaj, vendar najina ljubezen je velika in je premagala vse. Vse to pa je dve leti nazaj okronal še naš sinček. Smo srečna družinica, ki se ima rada in radi preživljamo čas skupaj.
Vendar vse ni ravno tako zlato.
Že prej se mi je večkrat zgodilo, da mi je kak drugi moški zmešal glavo in sem sanjarila o njem in ponavadi je bilo čustvo tudi vrnjeno. Vsakokrat se je končalo tako, da sem po tednih ali celo mesecih kolebanja vedno izbrala mojega fanta.
Če opišem situacijo: obiskujem šolo ob delu in letos sem se malo bolj zbližala z enim izmed sošolcev. V bistvu je tako, da smo na predavanjih/vajah imeli pred seboj računalnike in bili vpisani tudi v nek sistem, kjer smo imeli zbrano gradivo in preko tega sistema si lahko med seboj pošiljli tudi sporočila. Začelo se je tako, da je on sedel v učilnici za mano in smo se veliko presmejali skupaj in mi je on pri vajah zelo pomagal itd. In enkrat sem mu malo bolj za šalo kot zares poslala eno privat sporočilo (preko tega sistema) in sva si tako potem celo uro pošiljala sporočila in imela debato (večinoma sam hec). In s tem sedaj nadaljevala vsakič na vajah, le da so postale najine debate malo bolj intimne, čeprav še vedno v stilu heca. Vendar jaz sem začela vedno več mislit in sanjarit o njem. Je pa poročen in ima dva otroka in nimam namena imet karkoli z njim. Me je pa že tako zmešal, da sem po končanem šolskem letu prosila za njegov mail ter s tem nadaljevala. Zaradi vsega tega se mi zdi, da izpadem butasta zaljubljena najstnica, čeprav nočem, da bi on izvedel kaj čutim.
Saj niti ne vem zakaj to sedaj pišem sem. Mogoče samo zato, da nekomu povem, ker nočem tega deliti z nobenim. Ker hočem, da čimprej mine in da bom imela zopet moje umirjeno življenje. Naslednjič se bomo videli septembra in se že prav bojim kaj bo. Verjetno si ga ne bom upala niti pogledat.
In kaj je pravzaprav narobe z mano, da se mi to dogaja? Ljubim svojega dragega, me še vedno izredno močno privlači in jaz njega. Vendar mi vsak, ki pokaže zanimanje zame, kaj hitro zmeša glavo. A je res edina rešitev, da se zaprem v hišo in se čisto odtujim od drugih ljudi????!!!!
Z fantom sva skupaj že 7 let. Ljubiva se, čeprav nama ni vedno z rožicami postlano in sva prestala že marsikaj, vendar najina ljubezen je velika in je premagala vse. Vse to pa je dve leti nazaj okronal še naš sinček. Smo srečna družinica, ki se ima rada in radi preživljamo čas skupaj.
Vendar vse ni ravno tako zlato.
Že prej se mi je večkrat zgodilo, da mi je kak drugi moški zmešal glavo in sem sanjarila o njem in ponavadi je bilo čustvo tudi vrnjeno. Vsakokrat se je končalo tako, da sem po tednih ali celo mesecih kolebanja vedno izbrala mojega fanta.
Če opišem situacijo: obiskujem šolo ob delu in letos sem se malo bolj zbližala z enim izmed sošolcev. V bistvu je tako, da smo na predavanjih/vajah imeli pred seboj računalnike in bili vpisani tudi v nek sistem, kjer smo imeli zbrano gradivo in preko tega sistema si lahko med seboj pošiljli tudi sporočila. Začelo se je tako, da je on sedel v učilnici za mano in smo se veliko presmejali skupaj in mi je on pri vajah zelo pomagal itd. In enkrat sem mu malo bolj za šalo kot zares poslala eno privat sporočilo (preko tega sistema) in sva si tako potem celo uro pošiljala sporočila in imela debato (večinoma sam hec). In s tem sedaj nadaljevala vsakič na vajah, le da so postale najine debate malo bolj intimne, čeprav še vedno v stilu heca. Vendar jaz sem začela vedno več mislit in sanjarit o njem. Je pa poročen in ima dva otroka in nimam namena imet karkoli z njim. Me je pa že tako zmešal, da sem po končanem šolskem letu prosila za njegov mail ter s tem nadaljevala. Zaradi vsega tega se mi zdi, da izpadem butasta zaljubljena najstnica, čeprav nočem, da bi on izvedel kaj čutim.
Saj niti ne vem zakaj to sedaj pišem sem. Mogoče samo zato, da nekomu povem, ker nočem tega deliti z nobenim. Ker hočem, da čimprej mine in da bom imela zopet moje umirjeno življenje. Naslednjič se bomo videli septembra in se že prav bojim kaj bo. Verjetno si ga ne bom upala niti pogledat.
In kaj je pravzaprav narobe z mano, da se mi to dogaja? Ljubim svojega dragega, me še vedno izredno močno privlači in jaz njega. Vendar mi vsak, ki pokaže zanimanje zame, kaj hitro zmeša glavo. A je res edina rešitev, da se zaprem v hišo in se čisto odtujim od drugih ljudi????!!!!
