Zdi se mi, da za potovanja na Kubo vlada pri nas kar precejšnje povpraševanje, zato bom poleg fotografij napisal še nekaj osnovnih napotkov, ki so v Lonely Planetu slabše pokriti ali pa sploh niso.
1. Lonely Planet Cuba 2009 sucks. Če imate možnost, poizkusite dobiti katero od prejšnjih izdaj, saj so preverjeno boljše. Vmes se je zamenjal avtor in pisec nove različice ima hudo izkrivljeno percepcijo lepega in nepozabnega (ponovno, precej popotnikov se strinja s tem). Če za nekaj piše, da je neskončno lepo, bodite sumničavi. Tehnične podrobnosti, kot so cene, avtobusne linije in podobno - držijo.
2. Vstopni vizum uredite preko interneta. Po emailu pošljete na ambasado na Dunaj svoje podatke in nakažete denar preko Klika. Prihranek je približno 15 EUR na komad v primerjavi s Kompasom.
3. S sabo imejte LE in SAMO evre. To je ena izmed najpomembnejših stvari! Nobenih potovalnih čekov, nobenih dolarjev in nobenih kreditnih kartic. Sicer se da vse pretvorit v denar, ampak zaradi slabih odnosov z ZDA, je na vse našteto od 20-25 % provizije.
4. To, da se na Kubi česa ne da kupit (kot npr. milo, zobna pasta ali podobne dobrine) ne drži.
5. Internet je redka in draga dobrina (okoli 6 EUR na uro). WiFI. Kakšen WiFI?
6. Kuba JE draga za potovanje. Nočitve, a-la-carte hrana in klimatiziran prevoz so dobrine, ki jih uporabljajo samo turisti in temu primerno drage. Pričakujte cene, ki so povsem na nivoju evropskih. Kakorhitro spustite kriterije, zadeve postanejo veliko cenejše. Vendar pa se od peso pic in peso sendvičev ne da živeti, prevozi s tovornjaki pa so lahko zelo utrujajoči.
7. Na Kubi obstaja dvojni monetarni sistem, ki pa se je povsem izrodil. CUP-ov razen za spominek (bankovec za 3 enote s Che-jem) ne potrebujete nikjer, saj je to, kar je bilo mišljeno kot »valuta za turiste«, sedaj postalo »valuta za tiste, ki si to lahko privoščijo«. CUP-i so postali denar revežev. Kjer jih še jemljejo, daste par najmanjših CUC kovancev, s tem blago verjetno vseeno 10x preplačate (ampak je še vedno praktično zastonj), ampak se sploh ne sekirate.
8. Bargain, bargain, bargain. Kubo je trenutna gospodarska kriza precej prizadela v smislu upada turistov in zunaj glavne sezone (november-marec) so kapacitete precej prazne. Taksi z letališča 15 CUC (vozniki bodo začeli pri 20 ali 25). Primerna cena za nočitev za dva v casi particular, skupaj z zajtrkom in večerjo je 30 CUC (nekateri optimistično zahtevajo tudi 60 in več). Karkoli več je nateg. Sobe oddajajo praktično vsi, tako da shop around.
9. Avtobuse (Viazul) obvezno rezervirajte v naprej, sicer se pripravite, da boste na postaji izviseli.
10. Rent-a-car stane okoli 50 EUR na dan, ceste pa so obupne. Cene goriva so enake kot pri nas.
11. GPS-i so na Kubi prepovedani (pač ameriška tehnologija) in vam jih lahko zaplenijo ob vstopu v državo, nato pa plačate 5 EUR na dan, da vam ga shranijo do odhoda. Če imate GPS na telefonu, ni težav.
12. Ob izhodu iz države, morate na letališču poravnati izstopni davek v vrednosti 25 CUC (ne sprejemajo deviz).
13. Last but not least – Kuba je idealna destinacija za ljudi s celiakijo. Pšenice praktično ne poznajo in jo uporabljajo striktno za kruh, ki pa se mu ni nobena težava izogniti, saj se ga dobi samo v pekarnah (v trgovinah ga sploh ni). Za ječmen in oves povečini še slišali niso. Večina hrane sestoji iz mesa, zelenjave in sadja. Za prilogo se izmenjujejo riž, fižol in krompir, za sladico pa znajo pripraviti kakšno okusno kombinacijo medu, banan in kokosa. Za zajtrk ponudjo tudi vmešana jajca, puter, sir in marmelado ter obilico sveže pripravljenih sadnih sokov. Če imate s sabo dovolj veliko zalogo riževih vafljev, krekerjev (kruh močno dvomim, da bo preživel v tej vročini in vlagi), vam zagotavljam, da bo odhod domov v smislu prehrane zelo, zelo težak. Omenjeno velja za case particular, v hotelih je malenkost drugače, saj se občasno na jedilniku znajdejo tudi testenine, palačinke in raznorazno pšenično pecivo. Ampak povsod se dobi tudi obilica brezglutenske hrane.
Zdaj pa naprej k fotoreportaži.
19 dni potovanja in 10 dni dopusta na Playi Pesquero v bližini Holguina.
Cuba facts: Welcome back to 1969. But not the American way.
Da ne bo pomote, na steni je letošnji koledar in ne kakšna arhivska varianta.
Hrana je, kot že omenjeno, odlična. Sadje, zelenjava... okusi, ki se ob dolgem transportu čez ocean in raznoraznih kemikalijah kar nekako izgubijo, znova privrejo na dan. Ocenjujem, da sem tekom potovanja pojedel 20-30 kilogramov manga. Pa če se posvetimo še fauni, nikakor ne manjka perutnine, svinjine, takšnih in drugačnih rib, škampov, školjk, jastogov...
Havana se spogleduje z idejo modernega mesta, vsaj sodeč po panorami in promenadi.
Resnica je sicer malce dlje stran. Socialistični tujki so znotraj kolonialne aritekture kar opazni.
Najvišja zgradba v mestu pa je seveda – spomenik revoluciji.
Če smo že ravno pri spomenikih – tu je eden, posvečen študentom medicine.
Havanske ulice so tipičen labirint, ...
... kjer se včasih zazdi, kot da se je čas ustavil.
Še najbolje založene trgovine dajejo vtis, kot da so napol prazne.
Pri javnem transportu pa človek včasih ne ve, ali je namenjen ljudem ali živini.
Vrste so na Kubi stalnica. Za avtobus, za hrano in v tem primeru – za denar.
Socializem na Kubi ironično ustvarja ogromne socialne razlike. Ljudje, ki so v stiku s turisti in imajo tako dostop do t.i. »hard currency«, lahko živijo relativno lagodno življenje. Posledično nastajajo tudi obupani in žalostni poizkusi, kako od turistov izvabiti kakšen drobiž.
Seveda je vse skupaj začinjeno še s pasjo vročino.
Starbucks?
Even better! Muzej čokolade, kjer lahko sedeš in v prijetno klimatiziranem prostoru popiješ skodelico vroče čokolade. Definitivno moj najljubši kotiček v Havani in najboljša skodelica sladke pregrehe, kar sem jih poizkusil.
Velemesto sva kmalu zamenjala za podeželje. Vinales.
Skupaj s tovrstno migracijo pridejo tudi adrenalinske klimatske naprave, ....
... ter še bolj adrenalinski tuši.
Ampak se človek hitro spet spravi v dobro voljo.
Mural de la Prehistoria. Evolucija po kubansko (ja freske naj bi predstavljale prav to).
Valle de Palmerita.
Orhidarij.
Ne, pokrov motorja ni odprt zato, da bi se lepše videl motor.
Za biti žejen ni nujno biti živ.
Banos de San Juan. Sem sva prišla z namenom kopanja. To je bila ena izmed tistih stvari, zaradi katerih sva preklela Lonely Planet.
Ampak alternativa ni bila slaba.
A je lahko bazen še bolj idiličen?
Še ena Lonely Planet zanimivost – to naj bi bil »eco village«. WTF?!?
Najmanjši ptič na svetu – kolibri zunzun.
Prvič v življenju sem štopal na avtocesti. Ampak daleč od tega, da bi bil edini.
Trinidad.
Mesto, ki je še najbolj od vseh na Kubi obdržalo svoj kolonialni šarm.
Na plaži Karibskega morja se skoraj zdi, da lahko pozabiš na vse tegobe.
Ampak človeka takšen prizor hitro strezne. Shiran žrebiček, da bi se lahko turisti slikali ob njem... ne, do nekaterih vrednot se Kubanci še niso dokopali.
Še ena ironija kubanskega socializma. Obstajajo klinike za bogate (kjer se plačuje v CUC-ih) in klinike za revne (kjer se plačuje v CUP-ih). Zgodbice o neskončno super-duper kubanskem zdravstvenem sistemu – so samo zgodbice.
Valle de los Igenios. Zaledje Trinidada, kjer pridelujejo sladkor.
Stolp za klicanje sužnjev.
Kubanski muzeji tu in tam spominjajo na kakšen odpad.
So pa zelo ponosni na sestreljeni ameriški U-2.
Zagate z elektriko so na Kubi precejšnje (pogosto zmanjka toka za uro ali dve), rešitve pa najmanj smešne (o učinkovitosti ne bi sodil).
Takole sicer izgledajo prikupno.
Ampak ko gor naložiš dva turista z dvema nahrbtnikoma – lahko samo upaš, da voznik (oz. bolje rečeno poganjač) preživi naslednjo vožnjo po tropski vročini.
Ptičja hiša.
V deželi socializma je potrebno plačati – še zrak.
Školjke so pogoste brez deske. Razlog mi je še vedno neznan.
Santiago de Cuba.
In razgled na Karibsko morje.
Nočna omarica nekega geeka.
La gran Piedra s 1300m nadmorske višine in 25 stopinjami celzija prinaša še kako potrebno osvežitev.
Valle de Prehistoria. Enostavno out of this world.
Levo betonski...ptič, desno živa koza.
Park je ogromen in že hiter obhod traja dobro uro, nekaterim skulpturam pa se kar ne moreš načuditi.
Dumbo.
Beseda limuzina je dobila povsem nov pomen.
Baracoa, skrajni vzhod Kube.
Na koncu potovanja pa je prišel še čas za oddih.
Prikupen avionček. Cubana je sicer ena izmed letalskih družb, ki se ponašajo z najslabšo varnostno statistiko.
Takšen razgled skozi okno vsekakor ne doprinese k boljšemu počutju.
Kaj se dogaja na sliki?
Namig: zastava in opustele ulice.
Za slovo še vzpon na svetilnik na havanskem gradu.
Svetilničar.
Jose Marti Airport. Bodite pozorni na zastave.
Kuba je dežela, ki te težko pusti ravnodušnega. You hate it, you love it – ultimate travel contradiction. Zelo težko, da ti je samo všeč ali pa sploh ne. Vsekakor pa je dežela, kjer politični in socialni sistem razpadata na vseh frontah.
Včasih se zdi, da tudi med ljudmi vlada nekakšna žalostna melanholija (napis na majici: »I got out of bed for this!«
In revolucionarne mantre, ki še vedno prevevajo državo, se včasih zdijo kot glineni vojščaki, ki jih je svet že davno zavrgel.
»But it's hard to be sad, when there is so much beauty in the world.«
Napis iz parka Lennon (ne Lenin!) v Havani:
"Dirás que soy un soñador pero no soy el único"
ali po angleško:
"You may say I'm a dreamer, but I'm not the only one,"
Take only photos, leave only footprints...
1. Lonely Planet Cuba 2009 sucks. Če imate možnost, poizkusite dobiti katero od prejšnjih izdaj, saj so preverjeno boljše. Vmes se je zamenjal avtor in pisec nove različice ima hudo izkrivljeno percepcijo lepega in nepozabnega (ponovno, precej popotnikov se strinja s tem). Če za nekaj piše, da je neskončno lepo, bodite sumničavi. Tehnične podrobnosti, kot so cene, avtobusne linije in podobno - držijo.
2. Vstopni vizum uredite preko interneta. Po emailu pošljete na ambasado na Dunaj svoje podatke in nakažete denar preko Klika. Prihranek je približno 15 EUR na komad v primerjavi s Kompasom.
3. S sabo imejte LE in SAMO evre. To je ena izmed najpomembnejših stvari! Nobenih potovalnih čekov, nobenih dolarjev in nobenih kreditnih kartic. Sicer se da vse pretvorit v denar, ampak zaradi slabih odnosov z ZDA, je na vse našteto od 20-25 % provizije.
4. To, da se na Kubi česa ne da kupit (kot npr. milo, zobna pasta ali podobne dobrine) ne drži.
5. Internet je redka in draga dobrina (okoli 6 EUR na uro). WiFI. Kakšen WiFI?
6. Kuba JE draga za potovanje. Nočitve, a-la-carte hrana in klimatiziran prevoz so dobrine, ki jih uporabljajo samo turisti in temu primerno drage. Pričakujte cene, ki so povsem na nivoju evropskih. Kakorhitro spustite kriterije, zadeve postanejo veliko cenejše. Vendar pa se od peso pic in peso sendvičev ne da živeti, prevozi s tovornjaki pa so lahko zelo utrujajoči.
7. Na Kubi obstaja dvojni monetarni sistem, ki pa se je povsem izrodil. CUP-ov razen za spominek (bankovec za 3 enote s Che-jem) ne potrebujete nikjer, saj je to, kar je bilo mišljeno kot »valuta za turiste«, sedaj postalo »valuta za tiste, ki si to lahko privoščijo«. CUP-i so postali denar revežev. Kjer jih še jemljejo, daste par najmanjših CUC kovancev, s tem blago verjetno vseeno 10x preplačate (ampak je še vedno praktično zastonj), ampak se sploh ne sekirate.
8. Bargain, bargain, bargain. Kubo je trenutna gospodarska kriza precej prizadela v smislu upada turistov in zunaj glavne sezone (november-marec) so kapacitete precej prazne. Taksi z letališča 15 CUC (vozniki bodo začeli pri 20 ali 25). Primerna cena za nočitev za dva v casi particular, skupaj z zajtrkom in večerjo je 30 CUC (nekateri optimistično zahtevajo tudi 60 in več). Karkoli več je nateg. Sobe oddajajo praktično vsi, tako da shop around.
9. Avtobuse (Viazul) obvezno rezervirajte v naprej, sicer se pripravite, da boste na postaji izviseli.
10. Rent-a-car stane okoli 50 EUR na dan, ceste pa so obupne. Cene goriva so enake kot pri nas.
11. GPS-i so na Kubi prepovedani (pač ameriška tehnologija) in vam jih lahko zaplenijo ob vstopu v državo, nato pa plačate 5 EUR na dan, da vam ga shranijo do odhoda. Če imate GPS na telefonu, ni težav.
12. Ob izhodu iz države, morate na letališču poravnati izstopni davek v vrednosti 25 CUC (ne sprejemajo deviz).
13. Last but not least – Kuba je idealna destinacija za ljudi s celiakijo. Pšenice praktično ne poznajo in jo uporabljajo striktno za kruh, ki pa se mu ni nobena težava izogniti, saj se ga dobi samo v pekarnah (v trgovinah ga sploh ni). Za ječmen in oves povečini še slišali niso. Večina hrane sestoji iz mesa, zelenjave in sadja. Za prilogo se izmenjujejo riž, fižol in krompir, za sladico pa znajo pripraviti kakšno okusno kombinacijo medu, banan in kokosa. Za zajtrk ponudjo tudi vmešana jajca, puter, sir in marmelado ter obilico sveže pripravljenih sadnih sokov. Če imate s sabo dovolj veliko zalogo riževih vafljev, krekerjev (kruh močno dvomim, da bo preživel v tej vročini in vlagi), vam zagotavljam, da bo odhod domov v smislu prehrane zelo, zelo težak. Omenjeno velja za case particular, v hotelih je malenkost drugače, saj se občasno na jedilniku znajdejo tudi testenine, palačinke in raznorazno pšenično pecivo. Ampak povsod se dobi tudi obilica brezglutenske hrane.
Zdaj pa naprej k fotoreportaži.
19 dni potovanja in 10 dni dopusta na Playi Pesquero v bližini Holguina.
Cuba facts: Welcome back to 1969. But not the American way.
Hrana je, kot že omenjeno, odlična. Sadje, zelenjava... okusi, ki se ob dolgem transportu čez ocean in raznoraznih kemikalijah kar nekako izgubijo, znova privrejo na dan. Ocenjujem, da sem tekom potovanja pojedel 20-30 kilogramov manga. Pa če se posvetimo še fauni, nikakor ne manjka perutnine, svinjine, takšnih in drugačnih rib, škampov, školjk, jastogov...
Havana se spogleduje z idejo modernega mesta, vsaj sodeč po panorami in promenadi.
Resnica je sicer malce dlje stran. Socialistični tujki so znotraj kolonialne aritekture kar opazni.
Najvišja zgradba v mestu pa je seveda – spomenik revoluciji.
Če smo že ravno pri spomenikih – tu je eden, posvečen študentom medicine.
Havanske ulice so tipičen labirint, ...
... kjer se včasih zazdi, kot da se je čas ustavil.
Še najbolje založene trgovine dajejo vtis, kot da so napol prazne.
Pri javnem transportu pa človek včasih ne ve, ali je namenjen ljudem ali živini.
Vrste so na Kubi stalnica. Za avtobus, za hrano in v tem primeru – za denar.
Socializem na Kubi ironično ustvarja ogromne socialne razlike. Ljudje, ki so v stiku s turisti in imajo tako dostop do t.i. »hard currency«, lahko živijo relativno lagodno življenje. Posledično nastajajo tudi obupani in žalostni poizkusi, kako od turistov izvabiti kakšen drobiž.
Seveda je vse skupaj začinjeno še s pasjo vročino.
Starbucks?
Even better! Muzej čokolade, kjer lahko sedeš in v prijetno klimatiziranem prostoru popiješ skodelico vroče čokolade. Definitivno moj najljubši kotiček v Havani in najboljša skodelica sladke pregrehe, kar sem jih poizkusil.
Velemesto sva kmalu zamenjala za podeželje. Vinales.
Skupaj s tovrstno migracijo pridejo tudi adrenalinske klimatske naprave, ....
... ter še bolj adrenalinski tuši.
Ampak se človek hitro spet spravi v dobro voljo.
Mural de la Prehistoria. Evolucija po kubansko (ja freske naj bi predstavljale prav to).
Valle de Palmerita.
Orhidarij.
Ne, pokrov motorja ni odprt zato, da bi se lepše videl motor.
Za biti žejen ni nujno biti živ.
Banos de San Juan. Sem sva prišla z namenom kopanja. To je bila ena izmed tistih stvari, zaradi katerih sva preklela Lonely Planet.
Ampak alternativa ni bila slaba.
A je lahko bazen še bolj idiličen?
Še ena Lonely Planet zanimivost – to naj bi bil »eco village«. WTF?!?
Najmanjši ptič na svetu – kolibri zunzun.
Prvič v življenju sem štopal na avtocesti. Ampak daleč od tega, da bi bil edini.
Trinidad.
Mesto, ki je še najbolj od vseh na Kubi obdržalo svoj kolonialni šarm.
Na plaži Karibskega morja se skoraj zdi, da lahko pozabiš na vse tegobe.
Ampak človeka takšen prizor hitro strezne. Shiran žrebiček, da bi se lahko turisti slikali ob njem... ne, do nekaterih vrednot se Kubanci še niso dokopali.
Še ena ironija kubanskega socializma. Obstajajo klinike za bogate (kjer se plačuje v CUC-ih) in klinike za revne (kjer se plačuje v CUP-ih). Zgodbice o neskončno super-duper kubanskem zdravstvenem sistemu – so samo zgodbice.
Valle de los Igenios. Zaledje Trinidada, kjer pridelujejo sladkor.
Stolp za klicanje sužnjev.
Kubanski muzeji tu in tam spominjajo na kakšen odpad.
So pa zelo ponosni na sestreljeni ameriški U-2.
Zagate z elektriko so na Kubi precejšnje (pogosto zmanjka toka za uro ali dve), rešitve pa najmanj smešne (o učinkovitosti ne bi sodil).
Takole sicer izgledajo prikupno.
Ampak ko gor naložiš dva turista z dvema nahrbtnikoma – lahko samo upaš, da voznik (oz. bolje rečeno poganjač) preživi naslednjo vožnjo po tropski vročini.
Ptičja hiša.
V deželi socializma je potrebno plačati – še zrak.
Školjke so pogoste brez deske. Razlog mi je še vedno neznan.
Santiago de Cuba.
In razgled na Karibsko morje.
Nočna omarica nekega geeka.
La gran Piedra s 1300m nadmorske višine in 25 stopinjami celzija prinaša še kako potrebno osvežitev.
Valle de Prehistoria. Enostavno out of this world.
Levo betonski...ptič, desno živa koza.
Park je ogromen in že hiter obhod traja dobro uro, nekaterim skulpturam pa se kar ne moreš načuditi.
Dumbo.
Beseda limuzina je dobila povsem nov pomen.
Baracoa, skrajni vzhod Kube.
Na koncu potovanja pa je prišel še čas za oddih.
Prikupen avionček. Cubana je sicer ena izmed letalskih družb, ki se ponašajo z najslabšo varnostno statistiko.
Takšen razgled skozi okno vsekakor ne doprinese k boljšemu počutju.
Kaj se dogaja na sliki?
Namig: zastava in opustele ulice.
Za slovo še vzpon na svetilnik na havanskem gradu.
Svetilničar.
Jose Marti Airport. Bodite pozorni na zastave.
Kuba je dežela, ki te težko pusti ravnodušnega. You hate it, you love it – ultimate travel contradiction. Zelo težko, da ti je samo všeč ali pa sploh ne. Vsekakor pa je dežela, kjer politični in socialni sistem razpadata na vseh frontah.
Včasih se zdi, da tudi med ljudmi vlada nekakšna žalostna melanholija (napis na majici: »I got out of bed for this!«
In revolucionarne mantre, ki še vedno prevevajo državo, se včasih zdijo kot glineni vojščaki, ki jih je svet že davno zavrgel.
»But it's hard to be sad, when there is so much beauty in the world.«
Napis iz parka Lennon (ne Lenin!) v Havani:
"Dirás que soy un soñador pero no soy el único"
ali po angleško:
"You may say I'm a dreamer, but I'm not the only one,"
Take only photos, leave only footprints...
