Nic ni enostavno pri tem. Ko prideš čez strokovne ovire, moras priti še čez pravne in na koncu se najti ustreznega darovalca. Tak, ki "paše" in je pripravljen. Zadnje je odvisno tudi od postopka in morebitnih posledic. Kri dati, npr ni noben problem za marsikoga. Kostni mozeg se tudi najde darovalec, ampak da ustreza, je hudic... Kako ledvico npr dam jaz samo svojim otrokom, torej tisti, ki nimajo v familiji nobenega primernega, res čakajo, da nekdo umre. Jetra tudi ni n hec, ampak en konec jeter dam prej kot ledvico. Krog potencialnih obdarovancev se razsiri, ampak roke za vsacga res ne dvigam.
Hotela sem samo povedat, da transplantacija sama iz medicinskega stališča ne zahteva umrlega. Če pa seštevek vsega ostalega, pa možno...
Pol so pa še organi seveda, kjer pa možnosti živečega darovalca ni.
Kakorkoli, upam da ti hitro najdejo darovalca. In jaz osebno se ne bi obremenjevala s tem, da mora nekdo umreti za to. Že če bo od umrlega, ni umrl zaradi tebe, bi tak al tak. In slava mu, da se je , preden gre v prah, odločil kot zadnje dejanje na tem svetu nekomu rešiti življenje. Rešpekt in hvaležnost sta edini dve stvari, ki mi prideta na misel ob tem.