Citat:
Uporabnik Dzexon pravi:
Pisarjenje po forumu je pa čisto druga liga, da za odebeljeno aktivnost zgornje štiri točke ne veljajo?
Delno veljajo. Vendar repliciraš predvsem na teme, ki so jih odprli drugi, ča pa sam odpreš bedasto temo, te sesujejo v prvih petih minutah..
Na svojem blogu pa si pisec, kontrolor, cenzor in terminator v eni osebi. Če svoj blog kontroliraš na pol ure, se ti sploh ne more zgoditi, da si popljuvan (čeprav bi mogoče moral biti).
In nenazadnje, kam pridemo, če bo vsak, ali vsak 10 Slovenec pisal svoj blog? Pridemo na 200.000 blogov... Da ne rišem smajlija, ki se valja od smeha...
Še eno mnenje o blogarjenju:
Polet, 22. marca 2007
Blog(erji)
Citat:
Včasih so žalostne punce pisale dnevnike. In so pisale žalostinke. Ti zvezki, v katerih so se pogosto znašli sledovi solz, ki so razredčili tinto, so bili vedno varno spravljeni na skrivnih mestih, v omarah z dvojnim dnom, zakamuflirani med knjigami…
To je bilo dobro. Intima je lahko ostala intima.
Kar ni bilo za objavo, je ostalo neobjavljeno. Zelo redko se je namreč dogajalo, da se po dolgih letih kje odkrije biserni sonetni venec, ki v književni obliki posthumno postane mednarodna uspešnica. Mulci so dnevnike pisali bolj redko, ker so na dvorišču igrali »fuzbal«. Danes bi bili vsi tisti fantje, ki so trli nedolžna srca ,skupaj z drugimi skrivnostmi objavljeni na svetovnem spletu.
Blogerji so tudi vsi tisti polpismeni frajerji, ki so v srednji šoli prešpricali učne ure iz postavljanja vejic in uporabe velikih začetnic.
Konec citata!
Citat:
Blog je res sicer zelo demokratičen medij. Vsakdo, ki ima pet minut časa, se ga lahko loti. Ampak zadeva ni tako preprosta. Za začetek pomaga, če si nekoliko pametnejši od večine, če na svet gledaš z nekoliko drugačnega zornega kota, če si vitez domišljije, če si posebnež.
Lahko si tečen, nasikan, hudoben, predrzen, zbadljiv, samo da nisi vsakdanji.
V nasprotnem primeru potreba po pisanju nima pravega smisla. Ker povprečneži nikogar ne zanimajo. Ampak takšnih je največ.
Pišejo o domačih živalih, o tem, kaj so zajtrkovali, pod kakšnim kotom je sijalo sonce…
Res ne vem, od kod izvira potreba po obveščanju vesolja o takih neumnostih. Čista duhovna revščina, če si izposodim izraz svoje osnovnošolske profesorice zgodovine. Tudi njen cinizem je bil premo sorazmeren z njeno razgledanostjo in načitanostjo. In tudi ona ni prenašala bedakov, ki se delajo pametne.
Konec citata!
Avtor Gregor Šket
Polet, 22. marca 2007
